Sandro Botticelli, Pomlad (izsek), okrog l. 1482 |
Opazovanje migracij skozi oči
ženskega vprašanja
Žirovska publicistka Milena
Miklavčič je 8. novembra 2015 v kolumni Slovenka v
Frankfurtu se zaradi varnosti že pokriva z ruto na Nova24tv (link), slaba dva meseca pred kölnskimi
dogodki, zapisala:
A prihajajo čudni časi, ki zlasti ženski ne prinašajo nič
dobrega. Radi bi ji vzeli še tisto malo, kar si je že izborila. Ko
sem lansko leto obiskala prijateljico, ki živi v predmestju
Frankfurta, se je povsem nepričakovano zgodilo, da sem sredi
”civilizacije”, v srčiki Evrope, ostala brez besed. Marinka mi
je namreč želela razkazati, kako se je njihov okoliš v zadnjih
petih letih, kar se nisva videli, spremenil. Ko si je okoli glave do
neprepoznavnosti ovila dolg šal, me je njena kretnja globoko
presunila ob spoznanju, da se je spremenila tudi ona. ”Bolj varno
bo, če greva na cesto pokriti,” me je podučila. Uprla sem se ji.
Takšnega skrajnega ponižanja kot svobodna ženska nisem mogla
sprejeti.
Ob tej kolumni sem tvitnil: „Bravo,
Milena Miklavčič! Resnica je tam, kjer je ženska. Kako družba
ravna z žensko, takšna družba je.“ Če bo na primer begunski val
v Evropo prinesel zatiranje žensk, bo resnica o beguncih in
migrantih ta, da zatirajo žensko; resnica o migracijah pa ta, da z
njimi prihaja do degeneracije v sistemu človekovih pravic. Amen!
Mavrični multi-kulti idealizem gor ali dol!
Velike in male družbene dogodke,
vključno migracije in njih posledice, moramo gledati skozi oči
žrtev, šibkih, zatiranih. Tak je krščanski (Kristusov) pogled in
taka je logika varovanja človekovih pravic. Migrant je žrtev vojn
in revščine, toda to ne pomeni, da on ni zmožen ustvarjati svojih
žrtev. O dobronamernosti in zlonamernosti migrantov bo na koncu
povedala (in že govori) tudi ženska oz. njej položaj v novi
„migrantski“ Evropi.
Ženska bo povedala, če od Jutrovega
prihajata zgolj mrak in zlo
Ne moreš verjeti, koliko pametnih in
izobraženih Evropejcev se v teh dneh spreminja v odkrite ali
prikrite rasiste! Na medmrežju kroži čuda reči: od ogabnih
karikatur o Arabcih do menda resnih izračunov, za koliko točk so
belci bolj inteligentni od ostalih ras. V slogu naci-propagande se
poskuša kriminalizirati vse begunce in muslimane. Kriv za to ni samo
„hudobni volk“ z desne, kriv je tudi „neumni osel“ z leve.
Prvotno sprenevedanje dominantnih levih in sredinskih elit, češ,
begunci so OK - domačini so problem, ter podcenjevanje varnostnega
vidika, je imelo obratni učinek od želenega. Danes smo zaradi
beguncev vsi skupaj še bolj živčni in nestrpni. Kako iz tega?
Neka druga Milena, slovenjegraška
specialna pedagoginja Milena Pačnik je pred nekaj leti
potovala po Iranu. Nekaj časa v družbi dveh Slovencev, nekaj časa
tudi sama. Potovala je po hribovskih mestecih in vaseh, bila gostja
perzijskih beduinov. Na vprašanje, če je bila kaj ogrožena, ti
pove, da jo je bilo tu in tam strah, prav ogrožena pa se ni
počutila. Kodeks gostoljubja je namreč pri Irancih izredno
spoštovan. Gost je svet. Četudi gre za svetlolaso žensko iz Evrope. Mileni se
je celo zgodilo, da je nekega dne bila povabljena na nekak zbor
vaških starešin - česar domači ženski kakopak ni mogoče. Morala
pa je seveda ves čas potovanja po Iranu biti pokrita z ruto in odeta
v dolga ohlapna oblačila ter se držati še ostalih pravil, ki
veljajo za žensko v javnosti.
Jutrovo (Bližnji vzhod) namreč ni
zgolj mrak in zlo, kot ga prikazuje določene propaganda. Ima svojo
odličnost, svoj starodavni moralni ustroj, svoj način varovanja
šibkih skupin, vključno tujcev in žensk. Potopis Pačnikove po
današnjem Iranu ti del te odličnosti razkrije.
Vsaka kultura ima
svoje odlično jedro. Res je, da je to jedro v času verskega
fanatizma in sovraštva zmaličeno, zavrženo, toda to ne pomeni, da
ga – kot žerjavice pod pepelom - ni. Izogniti se moramo površnemu
izenačevanju kultur in civilizacij na eni ter rasizmu na drugi
strani. Tisti, ki smo nagnjeni, da bi kulture izenačevali, moramo
biti v tem času do vrednostnega sveta migrantov precej bolj kritični; tisti, ki
smo nagnjeni, da bi druge kulture zaničevali, se moramo poučiti o
odličnem jedru vsake kulture. Za kriterij pa vzemimo položaj kakšne od šibkih skupin znotraj obravnavane kulture ali pa kar žensko. Šibki in ženska bodo povedali.
Ženska ni maternica na dveh nogah
Da ženska ne more povedati, kar bi
lahko in morala, nosi odgovornost tudi sodobni feminizem. Slednjemu namreč ni
bilo treba postati to, kar je postal. Lahko bi ostal oster, celo
popadljiv v odnosu do patriarhalne družbe in religije, nepopustljiv
v svoji zmerni politični agendi, a je šel po poti radikalne
alternative. Njegov skok v naročje kulturnega marksizma, teorije
spola in relativizma ga je na koncu odrezal od realne ženske našega
časa. To smo dobro videli v dneh po Kölnu:
500 ženskih žrtev, levičarski feminizem pa tiho. Ko je Janez
Pavel II. obravnaval tovrstni feminizem, ni zastonj opozarjal:
„Obstaja utemeljeni strah, da se po tej poti ženska ne bo
'realizirala' temveč, da se bo 'deformirana' in izgubila to, kar je
njeno bistveno bogastvo“ (l. 1988, apostolsko pismo O
dostojanstvu žene, 10).
Kriza tovrstnega feminizma je
dobrodošla. Zdaj bo bolj do izraza prišel zmerni feminizem. Tudi
krščanski. Da ženska ni maternica na dveh nogah, je tudi globoko
krščansko videnje. Francoska teologinja in borka za enakopravnost
žensk v družbi in Cerkvi Marie-Thérèse van Lunen Chenu je
l. 1989 v mednarodni teološki reviji Concilium zapisala:
Pred kakšnim letom dni sta se moji hčeri vrnili iz šole. Šolski
verouk in veroučna knjiga sta jima bila na splošno všeč. Tistega
dne so obravnavali temo: "Moški in ženska - dvoje
poklicanosti. Bog je ustvaril žensko za materinstvo." Ta "za"
se je dotaknil njunih duš. Morala sem jima zato pomagati, da sta
spet dobili nazaj svojo žensko identiteto in svojo krščansko
zavest. Podobno kot sem to morala pogosto urediti tudi sama pri sebi.
Ustvarjeni sta, sestri, hčeri, ustvarjeni sta zaradi Božje želje
in zaradi Božje ljubezni. Nič drugega kot to je v igri. In podobno
kot moški sta prejeli dar in odgovornost, da rojevata življenje, da
kličeta otoke v življenje. Ženska ni "za", ženska
zmore. Čudovito!
Velik dosežek krščanskega feminizma
je, da ženska - poleg tega, da ni več interpretirana kot „kačja
sodelavka“, kriva za izgon iz raja - ni več razumljena v funkciji
reprodukcije. Ker, če je „v funkciji“, je funkcionalna. Če je
funkcionalna ona, je funkcionalen tudi moški. Če je ona določena
„za“ rojevanje otrok, potem je moški določen „za“
oplojevanje žensk. Če je človeško bitje v funkciji tega ali
onega, ni svobodno. Kaj je potemtakem „čudovito“? Čudovito je,
da nismo v funkciji razmnoževanja, temveč smo obdarjeni z zmožnostjo za razmnoževanje in zato moremo podariti življenje
našim otrokom. V svobodi in veselju. To ni igra besed.
Korak v umevanju žensk, ki ga opisuje
van Lunen Chenujeva, pričakujemo tudi od islama in njegove
teologije. Muslimanka naj bo pokrita z ruto, če ji odgovarja (tudi
katoliškim nunam to odgovarja), toda ne zato, da bi poudarila in
vsiljivo razglašala, kako je ženska „v funkciji“ moškega ter
„v funkciji“ reprodukcije.
To ni igra besed?
OdgovoriIzbrišiTudi če bi bila igra besed, priznam, da ne bi opazil razlike ...