Iz Kelmorajna poleg grozne novice grozni molk

Köln l. 1945

Köln - eden izmed evropskih duhovnih in industrijskih prvakov

Še smo v šoku. Ravno okrog praznika Svetih treh kraljev so nas s pomenljivo zamudo doletele novice o nasilju nad ženskami, ki se je zgodilo na silvestrski večer v Kölnu. Le nekaj deset metrov od relikvij svetih treh kraljev je zajetna množica moških otipavala, okradla, tolkla, zaničevala, v vsaj dveh primerih celo posilila ženske, ki so se mudile v okolici katedrale in železniške postaje.

Ti, trikraljevski Köln – Kelmorajn, nekoč ena izmed evropskih duhovnih prestolnic ter starodavni romarski cilj tudi Slovencev (link), kaj nam ob prazniku Gospodovega razglašenja razglašaš s tem mračnim dogodkom? Ti, eden izmed zgodovinskih prvakov evropske industrializacije, kakšno fazo razvoja naše celine naznanjaš tokrat?

Kellejeva nad molčeče feministke

Na Sedmograškem v Romuniji rojena nemška novinarka in publicistka Birgit Kelle je kmalu po silvestrskih dogodkih v Kölnu za NWR napisala kolumno „#Aufschrei 0.0 – Če feministično ogorčenje izostane“ (link). Kolumno so povzeli drugi nemški mediji, med njimi Focus Online. Vsebina kolumne je dobro razvidna že v naslovu. Le na Nemškem bi moral živeti, da bi jo razumel s prve.

Twitterski hashtag #Aufschrei (sl. krik) še danes velja za enega najbolj uspešnih v nemškem govornem področju. V obtok je bil spuščen pred tremi leti, ko se je vesoljno nemštvo zgražalo nad FDP-jevskim politikom Rainerjem Brüderlejem (link). Ta je bil zaradi neprimerne opazke o neki novinarki obtožen seksizma in sovraštva do žensk. Ogorčenje je bilo splošno, obračun z njim in sploh z mačistično kulturo medijsko zmagovit. Feminizem in sploh ženski svet je lahko bil zadovoljen.

Birgit Kelle sprašuje, zakaj se kaj takega ni zgodilo po kölnskih dogodkih. Nobenega takojšnjega in splošnega ogorčenja, nobenega hashtaga #Aufschrei2016, nobenih jeznih protestnic, še mediji so se obotavljali povedati resnico, še policija se je izmikala nastavljenim mikrofonom. Pa vendar je bilo posredi nekaj obsežnega, nezaslišanega, kriminalnega in do žensk direktno popadljivega. Kellejeva ugotavlja, da „storilec ni bil pravi“. Takole piše:

Očitno je šlo za moške z migracijskim ozadjem. In ravno zato ostaja feministična mreža tiho. Kratek pregled skozi Twitter, Emma Magazin, Missy Magazin - ti običajno garantirajo refleks ogorčenja – pokaže: nobene reakcije.

Čudni sadovi feministične radikalizacije*

Kaj je narobe s feministično mrežo, če „ponori“ ob seksistični izjavi nekega menda opitega politika, molči pa, ko več sto moških „z migracijskim ozadjem“ na javnem mestu grabi po ženskah, posiljuje, jih okrade in jih načrtno psuje (pri nekaterih med prijetimi osumljenci so namreč našli listke z iz arabščine v nemščino prevedenimi zaničevalnimi izrazi za ženske – kar je znak načrtnosti)? Kaj je narobe s feministkami, da preden stopijo v bran napadeni in ponižani ženski, preračunljivo pogledajo, kdo je napadalec?

Ni treba klicati na pomoč Romana Vodeba, da uvidimo zanko. Narobe je to, da se je feministično gibanje v zadnjih desetletjih izrazito in enostransko politiziralo ter ideološko radikaliziralo. Feminizem danes bolj asociira na skrajno levičarstvo, na do absurda prignano idejo politične korektnosti, na ekscentrične akcije in na teorijo spola kot pa na prvinsko obrambo ženske in njenih pravic. 

Ko je v minulih dneh tovrstni feminizem dal na tehtnico nasilneže z migracijskim ozadjem na eno stran ter od njih napadene kelmorajnske dečve na drugo, se je odločil za molk. Biti takoj, odločno, jezno in glasno na strani napadenih žensk, bi namreč lahko podrlo mit, ki ga je leva sredina z naporom gradila zadnje leto – mit o nedolžnem migrantu. Hišica iz kart ni smela pasti - tak je bil politični „befel“.

Nobenega prostora za „Kölnrelativierung“

Od tod tudi poskusi relativizacije kölnskih dogodkov - Nemci so brž skovali izraz „kölnrelativierung“ - s strani nekaterih feministik in med njimi prvoizpostavljene novinarke ARD Anna-Mareike Krause: češ, saj se tudi v okviru Oktoberfesta zgodijo seksistični izpadi in posilstva; češ, seksizem in posilstvo sta doma v Evropi in nista prišla semkaj z migranti. Oboje je seveda po svoje res. Toda na koncu takšne poskuse relativizacije spodnesejo sama kölnska dejstva: obsežnost, agresivnost in način kölnskih napadov so tudi po analizah policije svojski in nekaj novega v zahodnoevropskem prostoru.

Migranti so pač za dominantne medije in politike „lieblingsopfergruppe“ (ljubljena skupina žrtev), meni novinarka in publicistka Michèle Binswanger v švicarskem časopisu Tages-Anzeiger (link). Migrante se rado ščiti, ker se bojimo rasistične eskalacije domačega prebivalstva (prav v teh dneh je „Mein Kampf“ po sedmih desetletjih spet na prodajnih policah). Toda to molka ob kelmorajnskih dogodkih, celo njih relativizacije in olepševanja, ne opravičuje. 

Zaključimo z besedami Binswangerjeve:

Begunska kriza ni otroško igrišče za socialno slepe idealiste, temveč je dolgoročen in naporen proces, ki ima svojo ceno. Ničemur ne služi, če zaradi strahu zadeve olepšujemo. (…) Tisti, ki živijo tukaj, morajo spoštovati ženske in njihove pravice – bodisi tukajšnje ženske, bodisi lastne hčere in soproge. O tem se ne pogajamo.

* Na temo „čudnih sadov feminizma“ bom v prihodnje na tem blogu še pisal.