Ugrabljena strpnost

Strpnost (lat. tolerantia) je ena izmed velikih zapovedi sodobne družbe. Spada v red pojmov kot svoboda, enakost, človekove pravice, pluralizem, demokracija. Če komu pravimo, da je strpen, mu priznamo človeško širino in sposobnost za ustvarjanje odprte družbe. Če koga označimo za nestrpnega, ga razumemo kot socialno razdiralnega, kot morebitno grožnjo sami demokraciji.

Rojstvo strpnosti pripisujemo razsvetljenstvu oz. t.i. dobi razuma. Zgodovinski okvir pa so ji dale verske vojne 17. stoletja, po katerih je postalo jasno, da evropska družba ne more več računati na idejno in duhovno edinost srednjega veka, temveč se mora naučiti živeti v različnosti ver. Ideja strpnosti je zato že v začetku vsebovala kritiko religije.

Strpnost v rokah super-strpnežev

Do sem „šolska“ razlaga pojma strpnosti. Drugo pa je njegova zgodovinska raba. Na Slovenskem, denimo, smo priča pojavu, ko si določeni ideološki in politični krogi pojem strpnosti lastijo. S tem pa tudi pravico in poslanstvo, da vse druge učijo, kaj je in kaj ni strpnost, kdo je in kdo ni strpen. Religija, domoljubje, navezanost na tradicijo ali zgolj želja po redu v družbi, so v teh krogih radi videni kot vir nestrpnosti. Kdor ne spada v kroge samooklicanih super-strpnežev, je zato pogosto v zagati, ko se mora (pred javnostjo) braniti in dokazovati, da ni nestrpen. Ti krogi so politično in medijsko silno močni, zato zmorejo ostale skupine, zlasti katoličane, stigmatizirati in umetno postaviti v podrejen položaj. To so npr. storili s prebivalci Ambrusa po sporu z romsko družino Strojan l. 2006. Še danes kak novinar dolenjsko vasico Ambrus označuje za sinonim nestrpnosti. Kdor se je kdaj v Ambrusu ustavil na kavi, pa ve, da tam živijo povsem normalni ljudje.

Zato bomo na tem mestu razvili nekaj dvomov o strpnosti, kot jo pojmujejo bojeviti dediči razsvetljenstva. Poskušali bomo osvoboditi ta ugrabljeni pojem. Dvomimo trikrat:

Prvi dvom: Se je strpnost res rodila šele z razsvetljenstvom?

Drugi dvom: Je monoteizem res vir stalne napetosti in nestrpnosti?

Tretji dvom: Je imeti močno stališče (vero) res v nasprotju z dialogom in strpnostjo?

Strpnost preden nastopi „doba razuma“

Na dlani je, da je strpnost kot človeška kakovost vedno obstajala. Pač pod drugimi imeni. Indijski kralj Ašoka (+ 232 pred Kr.) je npr. temelječ na budističnem izročilu izdajal zakone o strpnosti in solidarnosti do šibkih, ki nagovarjajo še danes. Grška civilizacija, nato pa rimski imperij sta bila mogoča, ker so zakoni ščitili manjšine ter različnost narodov in ver. Podobno se je ravnalo, čeprav že zedinjeno v eni krščanski veri, Sveto rimsko cesarstvo. Slovenci nismo preživeli le zaradi ljubezni do lastnega jezika in zgodnje prve knjige, ampak tudi zato, ker smo bili del nam ugodnega velikega mednarodnega političnega sistema, ki se je najprej imenoval Sveto rimsko cesarstvo, nato Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ter končno Avstrija oz. Avsto-Ogrska.

Kaj pa (krščanski) srednji vek? Ta je zelo priljubljena tarča razsvetljenstva, ko hoče pokazati nase, kako odlično da je napram prejšnjim dobam.

Kot praktični primer srednjeveške strpnosti navedimo madžarskega kralja Štefana, ki je okrog l. 1000 svojim podložnikom zapovedal prijaznost do popotnikov in tujcev ter pripravljenost se od njih kaj koristnega naučiti. Madžari so nekaj desetletij pred tem še ropali okoliške narode.

Tudi teoretični prispevek srednjega veka ni zanemarljiv. Sam pojem tolerantia oz. glagol tolerare je pravniških razpravah prisoten že v visokem srednjem veku. Znameniti Decretum Gratiani (zbirka pravniških norm, ki jo je sestavil menih Gratian) iz 12. stoletja uporablja izraz tolerare, kar v kasnejših stoletjih sproži nadaljnjo poglobitev. V 13. stoletju, kot ugotavljajo srednjeveški zgodovinarji (naslanjamo se na članek Istvána Bejczya, Tolerantia: A Medieval Concept, ki ga najdete na spletu), naletimo na dve zanimivi formulaciji. Prva pravi, da Cerkev nekaterih stvari ne odobrava, vendar jih dopušča. Druga pa, da moramo včasih tolerirati manjše zlo, da preprečimo večje.

Skratka, ne bomo razsvetljenstvu jemali pomembne vloge, ki jo ima v razvoju in uveljavitvi socialne kreposti strpnosti, ne bomo pa tudi toliko naivni, da ne bi videli, da gre za obče človeško krepost, ki so jo velike civilizacije in religije vedno znova odkrivale in povzdigovale. Vključno s srednjeveškim krščanstvom. Vmes so seveda nanjo tudi pozabljale ali zašle v nestrpno formo. Toda v Evropi tudi po razsvetljenstvu ni bilo drugače. Pravzaprav so dobo razuma po svoje nadaljevali in kronali zločinski totalitarni sistemi dvajsetega stoletja, ki so iz nestrpnosti naredili vrlino (npr. t.i. razredni boj).

Monoteizem - pravir nestrpnosti?

Stara Zaveza je jasna. Posejana je s trditvami in zapovedmi: Veruj v enega Boga! Jaz sem ljubosumen Bog. Ni drugega Boga... Vernik je pravi vernik, če zavrača lažne bogove, njihovo čaščenje in templje. Monoteistično ostrino ima tudi Koran. Do politeizma je neprizanesljiv kot Stara Zaveza. Ker sta se povrh vsega islam in krščanstvo skozi stoletja frontalno udarjala in izključevala in ker je ob tem udarce dobivalo tudi judovstvo, ni bilo težko skovati teze, da je pravzaprav monoteizem prvi vir nestrpnosti. To tezo boste danes še posebej veselo slišali razlagati s strani novodobnih duhovnih učiteljev. Teza bo podkrepljena s trditvijo, da vzhodna verstva, ki niso monoteistična (budizem in hinduizem), tudi niso nestrpna do drugačemislečih. (No, kronika verskega nasilja v Indiji v zadnjih letih seveda kaže drugačno sliko.)

Spet lahko navedemo vrsto zgodovinskih primerov o strpnosti treh velikih monoteizmov. A zazrimo se v soseščino. V severovzhodnem bosanskem mestecu Bijeljina je v katoliški cerkvi bil kip fatimske Matere Božje imenovane tudi Gospa od Orienta. Vsako leto 13. maja so se ob kipu srečali katoliški, pravoslavni in muslimanski verniki ter njihovi kleriki. Fatimska Devica je nagovarjala katoličane, ker se je prikazala v katoliškem prostoru, pravoslavne, ker je napovedala spreobrnjenje Rusije, in muslimane, ker spoštujejo Jezusovo mater in ker je Fatima bilo ime četrti hčeri preroka Mohameda. Nasploh je za mnoge predele Bosne bilo značilno, da kadar so praznovali kristjani, so v goste vabili muslimanske sosede, kadar pa muslimani, so pri njih praznični mizi sedeli tudi kristjani.

Potem je nastopila vojna in eden prvih pokolov, ki so jih zagrešile srbske paravojaške enote, se je zgodil prav v Bijeljini.

Za super-strpneže bo Bosna še en dokaz o agresivnosti monoteizmov. Kdor gleda globlje, vidi drugače. Bosna danes nima drugega izhoda kot ekumenizem in dialog med verstvi, trdijo poznavalci balkanske duše in večina tamkajšnjih verskih voditeljev. Monoteizmi, v svoji najbolj čisti duhovni sredici, se kažejo kot zakladnica sožitja in medsebojnega spoštovanja, ki lahko tudi Bosno dvignejo na raven svetlega zgleda. Monoteizem namreč ne omogoča le strpnosti do drugačnih, temveč po svoji notranji dinamiki med seboj drugačne napeljuje, da iščejo svoj skupni Temelj. In bliže so Mu, bolj se čutijo bratje in sestre.

Sodobni predsodek: človek s trdnimi stališči je nestrpen

Zaključimo v postmoderni. Po padcu ideologij je zrasel nov ideologem strpnosti. Najbolj strpen naj bi bil tisti, ki nima močnih in vseobsegajočih idej, ki je pragmatik, liberalno nevezan, uživač v različnosti in lahkoten v menjavah slogov. Ker ga nič ne veže, ker ne verjame v višji smisel, naj bi bil najbolj primerno gradivo za pluralno in globalno družbo, saj naj bi ne zahajal v idejne spore. Še več, na idejne in verske spore lahko gleda zviška. Tak, kot je, zlahka začne opravljati vlogo razsodnika v sporih med idejami in verami. Za šefa državnega Urada za verske skupnosti, denimo, bi po tej formuli najbolj ustrezal človek, ki je ateist in ki svoj posel razume kot da je nekakšna vzgojiteljica v vrtcu religij.

Vendar se rado izkaže, da je človek brez trdnih stališč in zavezanosti velikim idealom prazen človek. Super-strpnež je na koncu človek, s katerim se nimaš o čem pogovarjati. Ponovimo, kar smo že zapisali na nekem drugem mestu: Biti strpen ne pomeni odpovedati se svoji identiteti. Kdor nima identitete in stališč, tudi za dialog ni sposoben. Ta libertarna vseenost, ki je danes zelo v modi, je na dolgi rok večji vir nestrpnosti kot pa izoblikovana stališča.

Hočete dialog in strpno družbo? Verjemite v nekaj ali v Nekoga!

* To besedilo je bilo objavljeno l. 2011 v reviji Božje okolje.