Prizor iz filma Rim odprto mesto (Roma città aperta, 1946) |
Fede perduta
Roma veduta, fede perduta. Vidiš Rim in izgubiš vero. Tako se je reklo. In se je komu tudi tako zgodilo. L. 1510 je avguštinski menih Martin Luther štiri tedne preživel v Rimu. Videl Rim. V živo videl velikega Raffaella pri delu. Videl evharistično norišnico, ko se je za denar maševalo in maševalo,.... Celo do sedem maš istočasno na enem oltarju; na način, da so duhovnike ločevali majhni namizni separeji. Nekateri duhovniki, maševalni avtomati, so izgubili spoštovanje do evharistije. Kak se je iz nje v zakristiji odprto norčeval, potem pa šel maševati - za denar.
Nemški menih je v Rimu padel v versko
depresijo in v verski revolt. Podoba Evrope se je nato za zmeraj
spremenila. Roma veduta, fede perduta.
2800 let...
505 let potem je Rim z Raffaellovimi
slikami vred še vedno tam. Njegova verska moč je večja kot
kdajkoli prej. 1.200.000.000 duš z vseh kotičkov sveta ga ima za
svoje glavno duhovno mesto. Še kakšna milijarda ali dve je zraven
tistih, ki se radi ozirajo na besede in geste moža oblečenega v
belo, čeprav z njim nimajo versko-pravnih vezi. Usoda Večnega mesta
je to: skoraj 2800 let mu pripada, da je vodilno in da ne propade.
Samo en primer, kako stojijo stvari.
Stalin je vprašal: „Koliko divizij ima papež?“ V smislu: ali se
največji ateistični imperij mora bati nekoga, ki nima vojske?
Stalin se je norčeval. Danes Stalina in Sovjetske zveze ni več,
rimski papež pa se smehlja z naslovnice revije Time kot osebnost
leta. Usoda Večnega mesta je to, tovariš Josip Visarijonovič
Džugašvili!
Kako in koliko so katoličani Rimljani
Mehki trebuh Rima je vera. Ko boš hodil po Rimu, dragi turist, in gledal sijajne zgradbe, se klanjal lepoti in zgodovini, v Vatikanu ploskal papežu, boš dobil tudi kaj navdiha za vero v Jezusa Kristusa? Tako, recimo, kot ga dobiš v Lurdu, Fatimi, pa tudi v Međugorju? Bo nemara obratno? Boš tistega nekaj vere, kar je imaš, izgubil?
Mehki trebuh Rima je vera. Ko boš hodil po Rimu, dragi turist, in gledal sijajne zgradbe, se klanjal lepoti in zgodovini, v Vatikanu ploskal papežu, boš dobil tudi kaj navdiha za vero v Jezusa Kristusa? Tako, recimo, kot ga dobiš v Lurdu, Fatimi, pa tudi v Međugorju? Bo nemara obratno? Boš tistega nekaj vere, kar je imaš, izgubil?
Toda Rim niso samo zgradbe in
institucije. Rim so ljudje. Te dni je Censis – ugledni italijanski
inštitut za raziskovanje javnega mnenja – objavil povzetek
raziskave o vernosti v mestu Rim (link). Če bi pred 505 leti bila
takšna slika, Luther morda ne bi postal „luteranec“. Naštejmo
glavne ugotovitve Censisa:
- ljudska pobožnost in obisk bogoslužja se vračata;
- družina je najvišja vrednota;
- smo pred pojavom „novih katoličanov“ (se izrisuje post-sekularizacijska generacija vernikov?);
- povprečen rimski katoličan pričakuje bolj skromno Cerkev; bolj vezano na dediščino 2. vatikanskega koncila; tako, ki ima več posluha za mlade in družine; ter Cerkev, ki dopušča več avtonomije na področju spolne morale.
Papež, islam, praznina
Danes v Rimu 62,2% katoličanov obiskuje sv. mašo (kako pogosto, ni povedano), 62,1% jih redno moli, 41,7% jih redno obiskuje cerkve (na Slovenskem bi se ta odstotek sukal med 25% in 30%), 39,3% jih bere versko literaturo, 23,2% jih hodi na romanja, 13,1% jih redno prostovoljno dela v župniji.
Censis razlaga, da te številke kažejo na tendenco vrnitve ljudske religioznosti (oz. pobožnosti). Zanimivi so razlogi. Poročilo navaja tri:
- pozitivni vpliv sedanjega papeža na ljudsko razsežnost vere;
- tiho navzoči strah pred islamskim ekstremizmom in posledično zatekanje k varni „veri očetov“;
- desetletja individualizma, nihilizma in narcisizma so ustvarila praznino, ki zdaj posameznika potiska v smeri preverjene skupnosti.
DA družini
Res je, v Rimu se „novi katoličan“, kot ga imenuje Censis, nekoliko vrača v stare tire, kar vidimo po povečanem obisku verskih obredov in sploh po bolj živahnem osebnem verskem življenju. A po drugi strani se ne vrača, da bi bil in vekomaj ostal takšen, kot je vekomaj bil. Še vedno je močno družinsko naravnan, toda z poudarjeno strpno držo do „drugačni“ oblik ljubezni in družine ter do bolj liberalnega pojmovanja spolnosti.
- ljudska pobožnost in obisk bogoslužja se vračata;
- družina je najvišja vrednota;
- smo pred pojavom „novih katoličanov“ (se izrisuje post-sekularizacijska generacija vernikov?);
- povprečen rimski katoličan pričakuje bolj skromno Cerkev; bolj vezano na dediščino 2. vatikanskega koncila; tako, ki ima več posluha za mlade in družine; ter Cerkev, ki dopušča več avtonomije na področju spolne morale.
Papež, islam, praznina
Danes v Rimu 62,2% katoličanov obiskuje sv. mašo (kako pogosto, ni povedano), 62,1% jih redno moli, 41,7% jih redno obiskuje cerkve (na Slovenskem bi se ta odstotek sukal med 25% in 30%), 39,3% jih bere versko literaturo, 23,2% jih hodi na romanja, 13,1% jih redno prostovoljno dela v župniji.
Censis razlaga, da te številke kažejo na tendenco vrnitve ljudske religioznosti (oz. pobožnosti). Zanimivi so razlogi. Poročilo navaja tri:
- pozitivni vpliv sedanjega papeža na ljudsko razsežnost vere;
- tiho navzoči strah pred islamskim ekstremizmom in posledično zatekanje k varni „veri očetov“;
- desetletja individualizma, nihilizma in narcisizma so ustvarila praznino, ki zdaj posameznika potiska v smeri preverjene skupnosti.
DA družini
Res je, v Rimu se „novi katoličan“, kot ga imenuje Censis, nekoliko vrača v stare tire, kar vidimo po povečanem obisku verskih obredov in sploh po bolj živahnem osebnem verskem življenju. A po drugi strani se ne vrača, da bi bil in vekomaj ostal takšen, kot je vekomaj bil. Še vedno je močno družinsko naravnan, toda z poudarjeno strpno držo do „drugačni“ oblik ljubezni in družine ter do bolj liberalnega pojmovanja spolnosti.
Najprej to, da je družina je zdržala
razne ideološke pritiske zadnjih desetletij in ostaja na prvem
mestu. Za 34,4% Rimljanov (vštevši tudi nekatoličane) je družina
temeljna celica družbe; za 33,4% je družina sveta vez moškega in
ženske pred Bogom in ljudmi, samo 5,7% Rimljanov pojmuje družino
kot nekaj odvečnega, nekak relikt preteklosti, ki mu je namenjeno
izginotje.
DA posodobitvi
Nato to, da „novi katoličan“
vendarle ni povsem „na liniji“ s cerkvenimi nauki. Vrača se v
cerkev, spet je na kolenih med mašo, rad ima družino, je pa
razumevajoč do homoseksualcev in njihov zahtev po priznanju ter mu ni všeč cerkveni nadzor na spolnim življenjem posameznikov. 64,3%
rimskih katoličanov pričakuje od Cerkve, da sprejme in prizna zveze
med homoseksualci, čeprav ne na način, da bi slednji bili poročeni
in imeli pravico do posvojitve otrok. 56,2% jih je mnenja, da bi se
duhovniki smeli poročiti in imeti otroke. 73,2% jih meni, da bi se
cerkveni nauk moral bolj prilagoditi spremembam na področju
pojmovanja spolnega življenja.
Tradicionalizem, progresizem, „papežništvo“
Če gre danes v Rim slovenski katoliški
tradicionalist, ni nevarnosti, da bo izgubil vero. Potrjen bo. Pri
Rimljanih se je izkazalo, da stava na tradicijo in klasične
pobožnosti precej zdrži. V smislu veljavnosti napotka: v nemirnih
in zmedenih časih se drži tradicije in preživel boš!
Postsekularizacijski (pogojno rečeno) katoličan iz mesta Rim se ima
danes kam vračati, ker je vmes tradicija ohranila nabor simbolov in
drž, ki zdaj delujejo kot prijeten pristan za utrujene mornarje. Če
gre danes v Rim slovenski katoliški progresist, ni nevarnosti, da bo
izgubil vero. Tudi on bo potrjen. Ta isti katoličan namreč pritiska
k manj togi cerkveni drži v polju institucije, discipline,
pastoralke in moralke. Pritiska v smeri manj imperialne in bolj
frančiškanske Cerkve (93,7%) ter Cerkve, v kateri ima ženska večjo
vlogo (66,2%).
Censis odkriva tudi, da katoličani
ostajamo zelo „papežniki“, če uporabim polemični izraz iz
časov protestantskega vzpona. Da, tudi Stalin je imel prav, ko je
intuitivno povprašal o „papeževih divizijah“. Papež nam namreč
pomeni veliko, zelo veliko. Podatek je veličasten in sumljiv
obenem: skoraj 80% katoličanov (77,9%) v mestu Rim vidi danes v
karizmi papeža Frančiška glavni vzvod moči katoliške vere.
Veličastno – in sumljivo, kajti le 28% jih vidi glavni vzvod (it.
punto di forza) v sporočilu ljubezni in le 24,3% v sporočilu
upanja. Pojava duhovnega voditelja torej daleč presega moč golega
sporočila. Censis pravi, da to govori o močni potrebi sodobnega
vernika po voditelju. Toda kaj bo, se vprašam, ko bo prišel papež,
ki bo raje igral klavir v svoji sobi kot pil mate čaj z romarji na
trgu?
Ex Roma lux
Če zaključim. Reklo se je: Roma
veduta, fede perduta. Danes nas
to mesto, to papeževo domače dvorišče, v svojih manj turističnih
nedrjih, tam med stanovanjskimi bloki, pričaka s stanjem duha, ki je
vse prej kot „opevana“ kužna dekadenca iz l. 1510. Ex
Roma lux. Da iz Rima prihaja
luč, se je reklo že dolgo dolgo nazaj.
VIR: Censis, Comunicati stampa, Roma
verso il Giubileo/4, Il ritorno della devozionalità
popolare. http://www.censis.it/7?shadow_comunicato_stampa=121025
Odlično!!! :)
OdgovoriIzbrišiČe bi v Sloveniji naredili analizo "vzvoda moči katoliške vere" bi ljubezni in upanju morda pripadlo komaj 5%, skupaj.
Največ bi rabili pomoči pri ločevanju med ponižnostjo in suženjstvom. Predvsem z zgledom pri Cerkvi sami. Kajti podoba pred oblastnikom vedno prevaranega in ponižanega duhovnika je slaba popotnica za med ljudi.