Intervju za Delova Ozadja

Z dovoljenjem vodje novinarske dokumentacije pri hiši Delo d.d. na svojem blogu objavljam intervju, ki ga je novinar Matija Grah opravil z menoj in nato  1. junija 2015 objavil v Delovih Ozadjih. Intervju je dostopen tudi na spletni strani delo.si: http://www.delo.si/ozadja/osrednji-problem-je-pomanjkanje-osebne-vere.html

---------------------------

»Osrednji problem je pomanjkanje osebne vere«

Branko Cestnik je eden od dveh patrov klaretincev pri nas in »dežurni kandidat« za škofa. Dolga leta se je šolal v tujini, zdaj pa je že trinajsto leto župnik na Frankolovem. Intelektualec na vasi.

Matija Grah

Delo, Ozadja

ponedeljek, 01.06.2015

Globoko katoliška Irska, ki je splav, razvezo zakonske zveze in homoseksualne odnose

prepovedovala in kazensko preganjala dlje kot katerakoli druga zahodnoevropska

država, je zdaj na ustavnem referendumu gladko izglasovala izenačitev homoseksualne

zakonske zveze s heteroseksualno. Kako je bilo to mogoče?

Problematiziral bi sintagmo »globoko katoliška Irska«. Res je zelo katoliška, ko gre za

zgodovino, tradicijo, tudi krajino, ki je posejana z verskimi znamenji, a obisk nedeljskih maš

ni nič večji kot pri nas, ponekod je celo manjši. Irska je ena tistih paradoksnih katoliških

dežel, med katere sodi tudi Slovenija, ki so resda pretežno katoliške, vendar sekularizirano

katoliške.

Posebnost Irske, v manjši meri tudi Španije, je šolstvo, ki je večinoma v rokah Katoliške

cerkve. Velika večina otrok obiskuje katoliške šole. Šola naj bi bila mesto, kjer je mogoče

najbolj vplivati na vest in zavest posameznika. A tu se je izkazalo, da se to, da obvladujete

šolski sistem, lahko obrne proti vam. Pač skladno z logiko rušenja avtoritet in osamosvajanja

od njih, kar sodobni človek zelo ljubi. Proti svojim učiteljem, duhovnikom in Cerkvi morda

niti ne nastopate toliko iz idejnega prepričanja, kakor iz principa, »za inat«, kot rečemo. Gre

za nekak upor proti močnemu očetu in tudi proti eni zadnjih paradržavnih Katoliških cerkva v

Evropi. To ni nujno slabo, saj oltar in tron ne gresta več skupaj.

Eden od razlogov, da je irska Katoliška cerkev izgubila vodilno moralno vlogo, ki jo je imela

stoletja, so bile duhovniške spolne zlorabe. Teh je bilo veliko kratko malo tudi zaradi

razvejenosti katoliškega šolstva. V Sloveniji bi se prav tako zgrozili, če bi zbrali na kup

podatke o vseh spolnih škandalih v šolah, vzgojnih zavodih, pri krožkih.

Držav, ki homoseksualnim partnerjem priznavajo iste pravice kot heteroseksualnim, je

čedalje več. Ni nemara treba v tem videti znamenja časa?

Ne moremo se odreči prvim stranem Svetega pisma. Mi verujemo. Nismo znanstveniki, smo

verniki. Delamo po razodetju. Če gremo proti razodetju, odrežemo svoje korenine. Prve strani

Svetega pisma tesno povezujejo rodnost in ljubezen. Rodnost je mogoča le med moškim in

žensko. To je kakor dogma.

Nekaj drugega je pastoralni odnos do homoseksualcev. Gotovo mora Katoliška cerkev

prispevati svoj delež, da bo manj homofobije. Ni je tako malo, zlasti na podeželju ne. Ne

predstavljam si, kaj bi se zgodilo, če bi parado ponosa poskušali prirediti v kaki štajerski vasi

...

Evangeličanske cerkve izhajajo iz istega razodetja, istega Svetega pisma, pa nekatere od

njih poročajo istospolne partnerje, druge imajo škofinje, ki so lezbijke ...

Ne zgolj to. V nekaterih protestantskih okoljih v Nemčiji ta hip teče diskusija o tem, da bi

Staro zavezo ukinili, tako da bi se Biblija in krščanstvo začela z Novo zavezo, s čimer bi

preskočili nekatere najbolj ostre starozavezne zapovedi. Imamo pa tudi protestantizem, ki je

bolj konservativen od katolištva, na primer v ZDA.

Irska cerkev vernikom ni naročila, kako naj glasujejo. Odločitev je prepustila vsakemu

posamezniku. Pri nas smo bili ob noveli zakona o zakonski zvezi priča silni mobilizaciji, ki se je zgodila pod »tihim« nadškofom Zoretom – vprašanje je, ali bi se tudi pod »gromovnikom« Rodetom …

Saj te mobilizacije ni vodil nadškof …

No, navodila so šla po cerkveni strukturi jasno od zgoraj navzdol …

Da, ampak narobe si je predstavljati ljubljanskega nadškofa kot šefa slovenske cerkve.

Slovenska cerkev nima šefa. Zgolj deloma ga lahko vidimo v predsedniku Slovenske

škofovske konference, toda primasa, kot ga pozna recimo poljska cerkev, pri nas nimamo.

Ljubljanski nadškof nima onstran Trojan nobenih cerkvenopravnih pooblastil. Če želi

maševati na Vranskem, mora za dovoljenje vprašati celjskega škofa. V Sloveniji se o vsem

dogovarja šest škofov.

Bila pa je to prva politična mobilizacija katoliških vernikov po osamosvojitvi, prva

mobilizacija ob nekem političnem vprašanju verjetno tudi po drugi svetovni vojni?

Mi to vprašanje dojemamo kot nadpolitično ali kot politično-civilizacijsko vprašanje, zato

nimamo pomislekov proti mobilizaciji. V igri je vizija človeka. Človek je dveh spolov.

Dvospolnost je tesno povezana z reprodukcijo vrste, z ljubeznijo in družino. Gre za

antropološko filozofsko vprašanje. V izenačitvi istospolnih partnerstev zaznavamo elemente

nihilizma, ki ga ne sprejemamo.

Po drugi strani – ali nimajo katoliki svoje, cerkvene poroke, ki je edina, ki pred Bogom

šteje? Zakaj torej nasprotovanje noveli, ki ureja civilno poroko?

Drži, novela ni napadla cerkvenega prava. Ne branimo cerkvenega dvorišča, ampak vernika v

javnem šolstvu in prostoru. Zakon je samo prva etapa. V javni šoli bi privedel do ideoloških

sprememb, do indoktrinacije. Že zdaj ponekod v svetu katoličane silijo k pouku o teoriji spola

ali k eksperimentiranju s svojo spolno usmerjenostjo. Takšne učne programe lahko razumemo

tudi kot sugeriranje, kako naj bo kdo usmerjen.

Ena od žalostnih posledic ravnanja Katoliške cerkve je in še bo, da bo prilila olje na

ogenj homofobije, stigmatizacije in diskriminacije homoseksualcev.

Da, to se lahko zgodi. Ampak homoseksualci naj vprašajo svoje aktiviste, ali ne pretiravajo.

Ali na primer z vstopom v šolstvo ne zahtevajo preveč? Je kampanja aktivistov LGBT res

kampanja celotne homoseksualne skupnosti ali pa gre za politični projekt ene dobro

organizirane in medijsko podprte skupine?

Staro cerkveno pravilo pravi: Obsodi greh, reši grešnika. Homoseksualnost bomo vedno

zavračali, vendar se homoseksualca zaradi tega ne sme zavreči. Imam devet ur verouka na

teden, sovodim več skupin skavtov, tako da kot pedagog srečujem tudi feminizirane fante.

Takoj ko se tak deček pojavi v fantovski druščini, se zgodi »piščančji refleks« – delal sem v

Perutnini Ptuj in vem, kako je videti, kadar piščanci skljujejo tistega, ki je malce drugačen od

njih. Takrat je treba zaščititi tega dečka, včasih skorajda fizično. Ne sme biti dvoma, da ste na

strani šibkega.

Po drugi strani ne vidim, da bi v katoliškem prostoru obstajala močna homofobna pobuda ali

struktura. Če obstaja, morajo škofi njeno delovanje preprečiti.

Z imenovanjem ljubljanskega in mariborskega nadškofa, Stanislava Zoreta in Alojzija

Cvikla, se zdi rana, ki jo je povzročil finančni zlom mariborske nadškofije, za silo

zaceljena. Zdaj je torej čas, da potegnemo črto. Sta bila nadškofa Stres in Turnšek

upravičeno odstavljena in kaznovana z odvzemom nekaterih škofovskih insignij?

Teolog Ivan Štuhec je v komentarju, v katerem je govoril o obglavljenju slovenske cerkve,

postavil vprašanje, zakaj sta šla. Še danes ne vemo. Ne poznamo točk obtožnice. Pa bi bilo

prav, da bi kot katoličani vedeli.

Vatikan obtožnice namenoma ni dal v obtok, ker je to način, kako deluje. Njegov cilj je čim

manj vznemirjati cerkveno občestvo.

Vemo, da sta bila povabljena k odstopu zaradi mariborskega škandala. Škof Stres je imel več

škofovske kilometrine, vodil je gospodarsko upravo, tu in tam je prispeval kak podpis, tako da

je pri njem možnost subjektivne odgovornosti večja. Zlasti pri škofu Turnšku pa prevladuje

močan občutek, da je bila odločitev Vatikana prenagljena, celo krivična. Subjektivno ni bil

tako udeležen. Bil je profesor, vodil je bogoslovje. Na ekonomske odločitve v odločilnih letih

ni imel vpliva. Ko je postal mariborski nadškof, je bila škofija že v ruševinah.

Vtis je, da njuna odstavitev ni prinesla globokih sprememb v slovenski Katoliški cerkvi,

niti poglobljene samorefleksije ne. Da sta torej na neki način odstopila zaman ...

Slovenski katoliški mediji nimajo tradicije poglobljene samorefleksije. Ta poteka, je globoka,

ni pa javna. Nekateri si že od sinode naprej želimo, da bi bila Cerkev tudi javno bolj

samokritična. Nobena krona ji ne bi padla z glave, le bolj bi bila podobna kakšni avstrijski ali

italijanski cerkvi. Refleksijo o tem, kako se je lahko zgodilo, da smo pokleknili pred

denarjem, bi morala voditi Družina in Ognjišče, da bi lahko vsi brali in sodelovali.

Vi imate odgovor?

Gre za podtalno željo po močni, bogati, družbeno vplivni cerkvi. To ni površna vizija.

Povezana je s podobo vsemogočnega boga, tistega z Olimpa, Zevsa – takemu pripada tudi

mogočna cerkev. Kritični teologi ji pravijo imperialna cerkev. Za vzdrževanje te podobe, ki je

bolj poganska kot ne, seveda potrebujete denar.

Nasprotno je Jezusova podoba boga usmiljeni Oče. Ta je izvorna podoba. Kasneje je na njeno

mesto stopila vsemogočnost, usmiljenost pa je bila zvedena na enega od minornih atributov.

Kardinal Kasper in papež Frančišek hočeta zdaj to obrniti: usmiljenost je temeljna definicija

Boga, vsemogočnost pa dodatni atribut.

V slovenski Katoliški cerkvi še vztraja stoletja stara podoba Boga, ki se zdaj od znotraj

razžira. Sodobni svet jo je zavrgel. Ko Nietzsche pravi »Bog je mrtev!«, se strinjam z njim.

Bog z Olimpa naj bo mrtev. Rodi naj se tisti, ki ga je oznanjal Jezus.

Nadškof Zore je v intervjuju za Delo mariborski škandal pojasnil s prevelikim

vlaganjem v finančno najbolj tvegane oblike kapitala. Namesto tega je priporočil

zadržano, konservativno gospodarjenje, naravnano k zmernim dobičkom. V redu.

Ampak to pomeni, da bo Katoliška cerkev še naprej ravnala kot kapitalist, le malo manj

pohlepno. Skratka, deviza je prava mera dobička, prava mera pohlepa. To bo prej ali

slej privedlo do novega škandala …

Ekonomiji se ne moremo odreči, potopljeni smo vanjo.

Temeljno vprašanje je kompatibilnost denarja in evangelija. Jezus je bil radikalec. Ni imel

usmiljenja z denarjem. Celo ljudem brez vsega je dopovedoval, da denar kvari človeka.

Bogatašem je dejal, da ne bodo videli božjega kraljestva. Da bi nam bolje povedal, kaj je

denar, ga je personificiral v izmišljeno božanstvo Mamon – ne toliko zato, ker bi denar kršil

sedmo božjo zapoved (Ne kradi!) ali deseto (Ne želi svojega bližnjega blaga!), temveč ker

krši prvo (Veruj v enega Boga!). Denar ima tako moč, zadovolji toliko potreb, da lahko v

sami religiozni strukturi človeka zamenja, prevzame mesto Boga. Zato je tako nevaren za

duhovno in moralno življenje.

Kompatibilnost denarja in evangelija je globoko teološko vprašanje. So teologi, ki vztrajajo

pri njuni nezdružljivosti. Poznamo svetnike, kot je bil pater Claret, ustanovitelj reda

klaretincev, ki mu pripadam, ki se denarja niso hoteli niti dotakniti. Ko je Claret pridigal po

katalonskih župnijah, je vzel skodelo juhe, nikoli pa denarja.

Na eni strani imamo torej klic k radikalnosti, ki prihaja iz samega evangelija, na drugi strani

pa so že v Novi zavezi položeni temelji cerkvene ekonomije, ko so verniki prodali njive in

dali denar v skupno blagajno. To je tisti znameniti novozavezni komunizem prvih kristjanov.

Imeli so vse skupno, ker so pričakovali skorajšnji drugi Jezusov prihod in hiter konec sveta.

Kot župnik se nenehno sprašujem o porabi svojega in župnijskega denarja. Tudi o tem, koliko

je sploh v skladu z evangelijem, da toliko dajem za obnove cerkve, zidov.

Koliko odstotkov denarja, ki ga dobite od vernikov, pa dajete za obnovo cerkve,

župnišča ipd.?

Upam si reči, da 95 odstotkov. Ljudje radi dajo za obnovo. Če jih prosite za denar, da boste

mlade popeljali na izlet, odziva skoraj ni. Veseli in ponosni pa so, če je farna cerkev

obnovljena. Lepa arhitektura navsezadnje dobro vpliva na ljudi.

Toda sprašujem se, ali ne bi morala biti cerkvena ekonomija vendarle bolj solidarnostno

naravnana, usmerjena bolj k človeku, manj v objekte. Da bi bilo več vzajemnosti, več

medsebojne pomoči, če npr. kdo rabi denar za operacijo ipd. Da bi bili bližji prvim stoletjem

krščanstva, ko cerkvena blagajna in blagajna za reveže še nista bili ločeni, ampak je bila

blagajna ena sama. Zdaj imamo močno župnijsko blagajno za potrebe cerkve, v glavnem za

obnovo stavb, in šibko blagajno župnijske Karitas za potrebe revežev.

Občasno pišem o verski problematiki. Kadar katoliki z mojim pisanjem niso zadovoljni,

se odzovejo, me kličejo, jaz pa sem vedno znova presenečen, ker se še vedno počutijo kot diskriminirana manjšina. Upravičeno?

Trdo jedro katolikov večino medijev razume kot ideološko nasprotne. Imajo nenehen občutek

ogroženosti zaradi zgodovinske izkušnje povojnih pobojev in kasnejšega zapostavljanja, ki ga

ni bilo malo. Naš prostor nasploh obvladuje strah. Levi intelektualci pišejo o fašizaciji družbe.

Desni pišejo o titoizaciji družbe. Skratka, strah obvladuje našo percepcijo družbe. To ni

dobro. Če se strah naseli v medije, v politične stranke, se bomo res razdelili na pol.

Vidite področja, kjer so katoliki zapostavljeni, obravnavani kot državljani drugega

reda?

Formalno zagotovo ne. Drugo je občutek, da denimo v medijski špici ni katolikov. In da jih

tudi v drugih elitnih skupinah ni.

Ne želim pa širiti preganjavičnosti. Drugače rečeno: na podeželju se lahko zapostavljenega

počuti ateist, ker je v manjšini. To opažam pri otrocih. Pri nas skoraj vsi obiskujejo verouk.

Za tistega, ki ga ne, nemudoma rečejo, da ni veren, in že ga obsojajo. Ja kaj ste pa vi, jim

rečem, morda svetniki, ker ste pri verouku? Vloge se glede na okolje lahko hitro zamenjajo.

Problem je globlji, kulturen.

Kaj ta hip po vašem mnenju najbolj ogroža katolištvo na Slovenskem? Še vedno

nevarnosti od zunaj?

Leta 2011 smo začeli pisati slovenski pastoralni načrt. Vsi škofi, celotna škofovska

konferenca, so posvetili en dan razmisleku o pastoralni strategiji za naprej in za nazaj. Takrat

se je zgodil odločnejši premik od ukvarjanja z zunanjim sovražnikom k refleksiji o sebi. Škofi

so kritično spregovorili o dveh desetletjih slovenskega katolištva. Posebna komisija je na tej

podlagi pripravila pastoralni načrt Pridite in poglejte, v katerem je za osrednji problem

slovenskega katolištva spoznala pomanjkanje osebne vere. Upadanje molitve celo pri

posvečenih osebah, dejstvo, na primer, da duhovniki preskakujejo brevir, da se ne

spovedujejo več tako pogosto, da tega tudi verniki ne počno, so podatki, ki nam najbolj

govorijo o utripu Cerkve. Vznemirilo nas je predvsem eno, statistično potrjeno: vztrajanje

množičnega katolištva za velike praznike, kot je velika noč, po drugi strani pa izginjanje

osebne molitve.

Katoliška cerkev postaja tudi kadrovsko siromašna. Novomašnikov je manj kot celo v

najtrših časih komunističnega preganjanja …

Drži. Razlogi so številni. Sekularizacija. Potem upadanje števila otrok, zaradi česar velikih

katoliških družin, v katerih so enega otroka vzgajali za duhovnika, skorajda ni več. Zatem

neprivlačnost duhovniškega poklica. Mi smo samotarji. Kuhamo si sami, jemo iz konzerv.

Nekoč sem med mladimi naredil anketo o duhovniškem poklicu. Vprašani so bili, kaj jim na

njem ni privlačno. Na prvo mesto so postavili strah pred samoto. Kot duhovnik ste sami tudi v

najtežjih situacijah, hkrati pa ste izpostavljeni, vsem na očeh in kdorkoli vas lahko črti.

Nizozemska teologinja Noëlle Hausman trdi, da je katolištvo na francosko revolucijo

odgovorilo s povečanjem števila duhovnih poklicev. Prvih sto petdeset let po revoluciji je

prišlo do eksplozije duhovnih poklicev, nastajali so tudi novi redovi. A to obdobje je za nami,

pravi Hausmanova, in ne more biti merilo za število duhovnih poklicev v prihodnje. Res smo

jih imeli veliko, v Sloveniji skoraj enega duhovnika na petsto vernikov. Kakor naprej? Velika

rezerva je poročeno duhovništvo, ki dogmatično ni sporno, saj ga imamo v katoliških Cerkvah

vzhodnega obreda. Ne, ne bi odpravili celibatnega duhovništva. Je predragoceno in vedno

bodo možje, ki ga bodo hoteli živeti. Možno pa je, da bomo v prihodnjih desetletjih uvedli

poročene duhovnike. To so tako imenovani viri probati, preizkušeni možje, ki bi bili

posvečeni v duhovnika morda hkrati z upokojitvijo oziroma potem ko so že srečali abrahama.

Izbirali bi jih izmed teh, ki so se v življenju v službi občestva že izkazali in ki so primerno

izobraženi. O tej varianti duhovništva se zadnje čase spet več govori.

Katoliki so večinska veroizpoved, toda čedalje manj so edina vera v Sloveniji. V javno

zavest se počasi prebija zavedanje, da smo versko pluralna družba …

Pluralizem je prihodnost. Pravijo, da je bilo 20. stoletje doba sekularizacije, 21. pa bo stoletje

pluralizacije. Slovenski katoliki kot dominantna religija verskega pluralizma nismo vajeni.

Toda prvotno krščanstvo je v Rimskem cesarstvu uspelo ravno zaradi verskega pluralizma.

Dominantna, državna religija je bilo poganstvo, dovoljene pa so bile tudi druge veroizpovedi.

Kristjane so sicer občasno preganjali, vendar ne po celotnem cesarstvu hkrati. Skratka,

vzcveteli smo v razmerah pluralizma, zato ga zdaj, ko ga ne rabimo več, ne bi smeli zavreči,

ampak se ga veseliti in v njem uzreti priložnosti.

Tu je še priseljevanje. S priseljevanjem se v Evropo vrača Bog. Sem prihajajo verni ljudje.

Resda večinoma muslimani, a vseeno. Leto dni sem živel v madridski župniji, v kateri smo

imeli ob nedeljah sedem maš. Če ne bi bilo južnoameriških priseljencev, bi imeli vsaj dve

manj. Na pomen priseljevanja je papež Frančišek opozoril s svojim prvim obiskom, ki je

veljal Lampedusi.

Od Depale vasi naprej, že dve desetletji, na volitvah glasujete za Janšo oziroma SDS.

Ja, to sem razkril, ko so me napadli, ker sem na blogu podvomil o voditeljski vlogi Janeza

Janše. (smeh)

Od kod takšna stanovitnost?

Pri nas na vasi smo rekli, češ, ne razpršimo glasov, podprimo enega, da bo vsaj ta izvoljen.

Nekaj so k temu pripomogla tudi moja osebna prijateljstva z lokalnimi esdeesovci,

spoštovanje do ptujskega župana Miroslava Lucija, ki je bil na moji novi maši. Ampak iz

tega, kako volim, ne delam strašne zgodbe. To ni pomemben del moje identitete. Nisem neki

hudi esdeesovec. (smeh)

Kot duhovnik najbrž ne morete biti član SDS?

Me tudi ne bi hoteli. (smeh)

Vtis je, da nadpovprečno veliko katoliških klerikov podpira Janšo ali z njim simpatizira.

Kaj so razlogi?

Eden je taktični razmislek: če bi se v NSi pojavil kdo, ki bi lahko prevzel krmilo, bi pač

skočili na njegov zmagoviti voz. Drugo je, da je SDS, odkar je članica evropske ljudske

stranke, naredila premik h krščanskim koreninam. Prehodila je pot od leve sredine, ko je bila

še socialdemokratska stranka pod vodstvom ateista Pučnika, do klasične

krščanskodemokratske stranke. Ta premik cenimo. Tretje, Janša se je znal približati tragični

zgodbi slovenskega katolištva, zgodbi o mučeništvu katolikov v času medvojnih likvidacij,

povojnih pobojev in komunizma. Slikovito rečeno, prevzel je močno simbolno vlogo viteza

svetega groba, ki varuje grob teh mučencev. Tu med njim in slovenskim klerom nastajajo

globoke notranje simpatije, ki presegajo volilno-taktične razmisleke.

Hkrati je vaš odnos do Janše ambivalenten. V prvem blogerskem zapisu po lanskih

volitvah ste zapisali, da je Janšo sicer treba spraviti iz zapora, nato pa ga poprositi, da

odstopi in omogoči tranzicijo pomladne opcije.

Janša bi se moral posloviti, a ta odločitev mora dozoreti pri njem. In naj mi ne zameri, če tako

mislim. V Cerkvi imamo stoletno pravilo: ko se stvari v fari zapletejo, ko se odnosi

poslabšajo, ko pastoralni svet razpada itn., škof prestavi župnika – pa če je kriv ali ne. Tudi če

ni kriv, naredi dobro, če odide. V podobni situaciji je Janša. Naj je kriv ali ne, se okrog njega

rojeva toliko napetosti, toliko sporov – ne samo na desnici, ampak v celotni slovenski družbi –

da bi veljalo uporabiti to staro cerkveno kadrovsko pravilo. V Cerkvi so tistega, ki so ga v

takih razmerah umaknili, včasih povzdignili in mu dali službo na škofiji, komu tudi v Rimu.

Slovenija zdaj lahko pošlje koga v Bruselj.

Ste avtor najbolj branega katoliškega bloga v Sloveniji. Pogumno se lotevate tudi za

Katoliško cerkev kočljivih tem. Dejansko se do družbenih tem izrekate pogosteje kot

ljubljanski in mariborski nadškof skupaj. Ste doživeli že kakšno intervencijo od zgoraj?

Od zgoraj ne, od spodaj pa. (smeh) Domnevam, da jih doživljate tudi novinarji: jezne

telefonske klice, grozilne maile, sramotilne komentarje na spletu …

V javnosti ste se pojavljali kot eden od kandidatov za mariborskega nadškofa. Še prej,

pred leti, tudi že za celjskega. Je zoprno, če človeka omenjajo v povezavi s takimi

funkcijami? Navsezadnje takšne omembe samodejno sprožijo želje, aspiracije, ambicije

…

Ja, godijo samovšečnosti. In napuhu. (smeh)

Postati škof je v naši katoliški psihologiji primerljivo z dogodkom, ko eden od tlačanov

postane plemič. To je pravljični dogodek. Prestop tlačana v plemstvo poznajo samo pravljice

in Cerkev: preprosti človek, kmečki fant, kot je bil Slomšek, je postal knezoškof. Zato so nove

maše na Slovenskem, ker med drugim simbolizirajo družbeni preboj posameznika, ki ga na

tem novem položaju potrdi skupnost, tako pomembne. Tudi škofe doživljamo tako – kot

duhovno plemstvo.

To je kolektivno-psihološki moment. Drugi je teološki: škof je naslednik apostolov. Vso

dediščino, ki so nam jo prenesli apostoli, ki trdijo: 'Bili smo z Jezusom, videli smo prazen

grob', škof uradno prevzame in nam jamči, da je resnična. Zato je vloga škofa nezamenljiva.

Cerkev lahko funkcionira brez duhovnikov, ne more pa brez škofov. Kajti potem se nit do

zadnje večerje, križa, praznega groba prekine. Zaradi te niti se imenujemo apostolska cerkev.

Škofovsko posvečenje je močan dogodek, in ko te začnejo omenjati v zvezi s škofovsko

službo, se ti kar zvrti v glavi. (smeh) Sam sem ostal miren, ker za imenovanje ni bilo nobene

osnove, saj sem vedel, da je praktično nemogoče, da bi nekdo, ki še ni dopolnil petdeset let,

postal škof ordinarij. Potem bi škofijo vodil dobrega četrt stoletja. To je predolgo. Bil pa sem

malce počaščen, da me vidijo kot možnega škofa.

Iz tega, kar pripovedujete, sklepam, da če katoliškega duhovnika povprašate, ali bi

postal škof, je odgovor vselej samo 'da' …

(smeh) Tudi postopek izbire je tak, da če vas izberejo, težko oporekate izboru, češ da je bil

površen, napačen ipd.