Zmagali smo po besedi, pesmi, knjigi

Brižinski spomeniki (okrog l. 1000) in Dalmatinova Biblija (l. 1584).
Slovenska pisana beseda - eden izmed temeljev narodnega obstoja. (foto: B.C.)

Spoštovane gospe in cenjeni gospodje!

Slovenci ne praznujemo starodavnih bitk, kot jih praznujejo Španci in Srbi. Slovenci tudi nimamo prazničnega spomina na velike popotnike in pomorščake, kot ga imajo Portugalci. Slovenci nimamo svojih kraljev, ki bi jih lahko slavili kot ustanovitelje nacije, na način kot Madžari slavijo svojega kralja Štefana. Slovenci nimamo nikjer kakšne aleje slavnih in pomembnih prednikov, kjer bi se na enem mestu sprehodili mimo njih kipov in se tudi mi počutili zgodovinsko pomembne. Pravzaprav se glede naše preteklosti, glede naših minulih bitk ter glede naših vojskovodij in političnih voditeljev še najraje prepiramo. Imamo tako rekoč dar za prepiranje za nazaj.

Poskušajmo s celjskimi grofi. Morda nas od starodavnih politikov in bojevnikov še najbolj združujejo prav oni, katerih tri zvezdice na modri podlagi imamo v državnem grbu.

A že kar spočetka ni povsem jasno, zakaj točno imamo te srednjeveške plemiče tako visoko postavljene. Ker v njihovih posestih vidimo zametke slovenske državnosti? Ampak takrat je šlo za fevdalno posest, ne za državo - lahko ugovarjamo.

Ker smo očarani nad njimi, saj so kot spretni politiki obvladali prostor od avstrijskih Alp do Beograda? Tolike moči namreč ni imela ne prej ne pozneje nobena slovenska politika. Ob njih se tudi Slovenci počutimo malo imperialiste.

Ker so morda poskušali združevati Slovence v eno deželo? Ampak takrat slovenske nacionalne zavesti, kot jo razumemo danes, ni bilo - se glasi ugovor.

Zapovrh si tudi zgodovinarji niso niti povsem enotni, če Žovneško gospodo sploh lahko imamo za potomce Karantancev, torej za Slovence.

Skratka, tudi s celjskimi grofi se lahko znajdemo v slepi ulici, če v želji po povečanju narodnega ponosa in iz potrebe po utrjevanju politične zgodovine preveč stavimo na njih.

***

Pri politikih in bojevnikih nam ne gre.

Nekaj pa vendarle je, na kar smo Slovenci ponosni. Nekaj kar kot Celjani in Ljubljančani, kot levi in desni, kot verni in neverni vendarle praznujemo enotno in zares. To je naša kulturna tradicija; to so prazniki povezani z besedo, pesmijo, knjigo. Imamo jih kar tri. 8. februarja se spominjamo našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Nato imamo 8. junija Dan Primoža Trubarja, spomin na moža, ki nam je dal prvo knjigo v domačem jeziku. Na kulturo, jezik in knjige se veže tudi Dan reformacije, ki ga praznujemo 31. oktobra.

Splošno je namreč sprejeto, da smo Slovenci skozi zgodovino preživeli:
- ne zaradi močne vojske – kot vojaki smo služili mnogim tujim gospodom;

- ne zaradi močnega gospodarstva in trgovine – ki ju nismo imeli, saj smo bili v večini kmetje;

- ne zaradi izjemnih znanstvenih in umetniških presežkov – te je ustvarjala soseščina z Benetkami in Dunajem na čelu;

- temveč smo preživeli zaradi ljubezni do jezika – zaradi kulture.

Slovenci smo se izkazali za zmagovit narod, je zapisal zgodovinar Jože Dežman. In zato je zelo napačno, kadar sami sebe dojemamo kot malo sivo miš sredi velike Evrope. Mi nismo mala siva miš, mi smo kolektiv zmagovalcev. Ohranili smo se in iz obrobnega naroda smo postali narod s svojo državo, ki je danes enakopravna članica zveze evropskih držav. Gre za veliko kulturno in politično zmago. Zlasti če pomislimo, da naša zmagovita bitka ni bila toliko v orožju, s katerim smo odgnali zdaj te zdaj one sovrage, kot v besedi, ki smo jo hranili v srcu in spočeli na ustnicah.

Ko torej Slovenci praznujemo besedo, knjigo in kulturo, praznujemo svojo najmočnejšo in najbolj imenitno silo. Silo, ki nas gor drži. Ta sila ni služila le za golo ohranitev jezika, temveč se je na dolgi rok pokazala kot izrazita politična in državotvorna sila. Slovenci smo ljudstvo knjige in v tem je naša moč preživetja.

***

Poglejmo v prihodnost.

Družboslovci pravijo, da bo XXI. stoletje stoletje globalizacije. Kulture, rase, življenjski slogi se bodo še bolj mešali in združevali kot doslej. Kaj pomeni globalizacija? Predstavljajte si: neko popoldne se trije fantje iz Celja, trije fantje iz Johannesburga v južni Afriki in trije fantje iz Tokia vsak na Japonskem tam, kjer so doma, odpravijo v kino. Kaj bodo šli gledat? Trenutno je velika možnost da zadnjega Hobita. Kako bodo oblečeni? Verjetno v teniske in kavboje ter kakšna jakna čez? Kaj bodo kupili pred vstopom v kinodvorano? Pokovko in Coca-Colo. Kaj bodo držali v levi roki? Svoj pametni telefon, po katerem bodo občasno brskali in brali sporočila.

To je globalizacija! Pred sto leti bi fantje v Celju, Johannesburgu in v Tokiu povsem drugače preživljali svoj prosti čas in bili oblečeni zelo različno, danes so si v tem osupljivo podobni. Samo še barva kože in oblika oči je ostala kot izpred sto let, njihov vzorec obnašanja in kulture pa je tako rekoč isti. Nekoč ločene in daljne kulture so danes vržene v isti lonec, v katerem nastaja neka nova vrsta juhe. Temu se ne da ubežati.

Globalizacija je dobra, ker povezuje svet. Nikoli človeštvo ni bilo tako, lahko rečemo, družinsko združeno, kot je danes. Globalizacija je slaba, ker z lahkoto briše lokalno kulturo in vzpostavlja eno in edino kulturo, ki je večinoma izhaja iz severnoameriškega potrošništva.

Vprašanje je na mestu. Bomo mali narodi, ki ne moremo tekmovati z ameriško globalno kulturo, sploh preživeli v času globalizacije? Slovenci smo šli skozi hude zgodovinske pretrese in ostali na svoji zemlji. Bodo zdaj kino, pokovka, Coca-Cola in kavbojke dosegle, kar niso dosegli naši sovragi – namreč, da nas odstranijo s prizorišča? Sliši se grozno.

Recept je tisti od zmeraj: nič te ne more vreči s tečaja, niti globalizacija ne, če boš imel rad svoj jezik in kulturo. Če hočemo obdržati svojo zmagovito linijo in ostati med narodi zmagovalci, ni druge kot spet vzeti v roke slovensko knjigo, zapeti slovensko pesem, držati se slovenskih ljudskih običajev. Negovanje domače besede je sila, ki je niti pekel ne premaga, kaj šele, da bi to zmogla globalizacija.

Hvala in čestitke vsem ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku!

* Branko Cestnik, Govor na osrednji proslavi občine Vojnik ob Prešernovem dnevu, 5.2.2015, v Novi Cerkvi.