Za
tiste, ki ste se naveličali domačijskih
marksističnih razlag o islamskem terorizmu ter o bližnjevzhodnem
političnem in civilizacijskem vozlu; za tiste, ki ste siti gostilniških namigovanj, da so muslimani pač zahrbtni in
nagnjeni k terorizmu, sem prevedel razmišljanje španske akademske
avtoritete za ta področja. Julio Trebolle Barrera je upokojeni
profesor Oddelka hebrejskih in aramejski študijev Univerze
Complutense iz Madrida; bivši direktor Instituta religijskih
znanosti na isti univerzi; član mednarodne komisije za izdajo
Kumranskih rokopisov; .... Spodaj prevedeno razmišljanje je
madridski profesor spisal vsled zadnjih pariških dogodkov in objavil na
portalu Religión
Digital; portalu, ki sicer beleži 3.000.000 obiskov mesečno.
Zaradi
lažje orientacije sem „po uredniško“ dodal
mednaslove.
-----------------------------------------------
Izvirnik La Biblia emigra de Europa. El Corán se asienta en ella http://www.periodistadigital.com/religion/opinion/2015/02/02/la-biblia-emigra-de-europa-el-coran-se-asienta-en-ella-iglesia-religion-dios-jesus-papa-obispo-sacerdote.shtml
Biblija iz Evrope, Koran v Evropo
Julio Trebolle Barrera
Evropa brez biblične in judovske
korenine
Sveto pismo je nehalo biti
evropsko in več ne predstavlja evropskega Zahoda. Bilo je zelo
nemško v Lutrovem prevodu, zelo angleško v prevodu kralja Jakoba,
zelo latinsko v katoliški Vulgati, zelo grško preko Bizanca, zelo
slovansko v cirilici. Najprej se je selilo v Ameriko, kamor ga je
Evropejec ponesel kot veliko knjigo kolonizacije. Ampak afroameriška
populacija ga je sprejela kot veliko knjigo osvoboditve, v imenu
katere je zahtevala svobodo zase. Podobno se je zgodilo tudi v
apartheidski Južni Afriki.
Julio Trebolle Barrera |
Sveto pismo se je preselilo na južno
poloblo; v Južno Ameriko, Afriko in Azijo. Za razliko od
sekularizirane Evrope ima ondi nesporno veljavo. Proces
sekularizacije je po Diltheyu startal z verskimi vojnami v XVI. in
XVII. stoletju. Nazadnje se je sekularizacija pretvorila v
napredujoče razkristjanjanje, ki pa je – tako zgodovinar religij
Guy Stroumsa – bilo pospremljeno oz. je sledilo de-judaizaciji
Evrope.
Vzroke /za de-judaizacijo/ gre iskati v
rasizmu, četudi ne zgolj v njem. Rasizem je nezakonsko dete modernosti, ki se sicer razglaša za univerzalno, a za zaprtimi vrati
hoče reševati svojo identiteto in privilegije pred vdorom
neciviliziranega tujca.
Podcenjevani islam
Vrnimo se sto let nazaj in poglejmo,
kako smo prispeli do sem. Nastopila je Velika vojna, ki je bila bolj
evropska kot svetovna. Prišlo je do sesutja turškega cesarstva in s
tem tudi do sesutja arabskega sveta. Sionistični judovstvo je
sanjalo o vzpostavitvi „judovskega ognjišča“ v Palestini -
zasnova bodoče države Izrael. Mislili so, da bosta edini oviri
judovska in muslimanska religija. Judovska, ker so se pravoverni
Judje upirali ideji, da bi laiki ustvarili izraelsko državo in bi s
tem prevzeli poslanstvo, ki pripada prihodnjemu od Boga poslanemu
Mesiji. Muslimanska, ker bo islam nasprotoval judovski državi na
islamskem ozemlju.
Zanimivo je, da so ti sionisti, podobno
kot mnogi razsvetljenci tiste dobe, mislili, da bosta obe religiji
zaradi močnih vetrov neustavljive modernosti kmalu zamrli.
Evropski intelektualci, zlasti v protestantskih deželah, so verjeli,
da se bo obdržalo in iz Evrope izžarevalo edinole krščanstvo v
obliki visoke etike praktičnega uma.
A v brk tem pričakovanjem je že sam
obstoj islama trčil ob evolucionistično pojmovanje zgodovine in
religije, ki je inherentno historičnemu pozitivizmu. Za
enciklopediste in Hegla je bil islam obrobni in zapozneli produkt, ki
je nastopil ob nepravem času za krščanstvom; slednje je namreč
pomenilo pomemben korak zgodovine na poti k razsvetljeni modernosti.
Kakor koli, dejstvo je, da islam ni nič
manj kot krščanstvo zakoreninjen v abrahamski veri, v stari
semitski kulturi in v grško-bizantinski kulturi. Je pa islam sledil
svojo razvojno linijo, vzporedno Zahodu. Vse to postavlja pod
vprašaj ekskluzivnost zahodnega modela, kot edinega dediča klasične
pa tudi judovsko-krščanske tradicije.
Abrahamske religije: protagonizem
namesto napovedanega izginotja
Zdelo se je, da bo presenetljivo
širjenje marksizma iz Evrope na druge celine dalo prav tistim, ki so
napovedovali izginotje religij. Zaradi tega prepričanja smo
Evropejci doživeli padec berlinskega zidu kot najbolj nepričakovan
in najbolj odločilen dogodek naše novejše zgodovine. Ena izmed
posledic tega padca je bila, majčkena a pomenljiva, da je UNESCO
začel uporabljati izraz „religija“, katerega rabo /v UNESCO-vih dokumentih/ je poprej
sovjetska velesila preprečevala z vetom.
Vendar se je v islamskem svetu, pa tudi
iz globalne perspektive, najbolj pomenljiva sprememba zgodila z
iransko revolucijo. Slednja je pomenila vrnitev religioznega v
njegovi najbolj fundamentalistični inačici. Iranska revolucija je
pomenila, da je razredni boj zdaj zamenjal spopad religij in kultur
na svetovni ravni. Dejstvo in sarkazem zgodovine je, da sta obe
religiji, ki bi morali izginiti, danes v glavnih vlogah v
bližnjevzhodnem konfliktu. To je najbolj divji in najbolj
kronični konflikt, vpričo katerega je Evropa, stara kolonialna
sila, potisnjena na rob, ameriška velesila pa v stanju nezaslišane
zmedenosti.
Šiitska teologija: od mistike do
politične akcije
Mnogi razumejo teologijo kot nekaj, kar
razpravlja o spolu angelov. Vendar politična teologija včasih
pripravi spremembe politične oblasti. Iranska revolucija iz l.
1979 se je poprej kovala v šiitskem teološkem preporodu, ki se je
dogajal v mestu Nadžaf ob grobu Imana Alija, romarskem središču
iraških šiitov. L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral
enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“.
„Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v
službo boja za islamski družbeni red.
Bitka za Nadžaf med vojno v Iraku l. 2003. V ospredju ameriški vojak, v ozadju mošeja Imama Alija - glavno šiitsko svetišče. (vir: nytimes.com) |
Stoletja mističnega kvietizma
/počivanja v Bogu oz. duhovne pasivnosti/ in samobičanja na občasnih spokornih procesijah
so v nekaj letih dala prostor političnemu aktivizmu, ki ni imel
zadržkov do zatekanja k nasilju. Religijski pojavi so običajno
daljnosežni in se izražajo v simboličnem jeziku, ki ga profani
ljudje niti ne razumejo niti cenijo. Zato se zgodi, da so včasih
tajne službe, novinarji pa tudi zgodovinarji med tistimi, ki zadnji
sprevidijo. To danes na žalosten način dokazuje nenaden nastop Islamske
države, ki pa je le vrh ledene gore.
Radikalizacija islama in odziv
Evrope
Prva generacija muslimanski
priseljencev je prišla v Francijo in Veliko Britanijo iz njunih
kolonij, v Nemčijo iz Turčije. Na začetku z integracijo ni bilo
posebnih težav. Treba je priznati, da so se tudi naslednje
generacije v glavnem dobro in učinkovito vklopile. Četudi je šlo
samo za jezik in navade dežele, ki jih je sprejela. Preko jezika in
navad so bili deležni svoboščin in napredka, ki jih v svojih
izvornih deželah ne bi bili. Toda mlade muslimane iz predmestij
evropskih velemest je udarila kriza in ni čudno, da se čutijo
nagovorjene od slogana „islam je rešitev“. Kolikor bolj
radikalno je sporočilo, toliko bolj privlači.
Vendar radikalni islam, ki bi se rad
vrnil k čistosti začetne islamske države, podžiga spopade med
različnimi islamskimi veroizpovedmi. Ti medsebojni spopadi so bolj nasilni od
atentatov na vse, kar predstavlja Zahod. Kakor so nekoč nekaj
podobnega povzročile verske vojne v Evropi, lahko tudi trenutna
vojna med suniti in šiiti pripelje do razočaranja /nad religijo/ in
do opuščanja islama med širokimi sektorji arabske populacije.
Ob vsem tem bi morala Evropa spoznati,
da je zanjo v igri več tveganj in ne le ekonomsko kot prvo med
njimi. Evropa ne more narediti koraka nazaj v svojih vrednotah
(zlasti glede svobode izražanja), ki so vrednote Splošne
deklaracije človekovih pravic. Ne more z zakoni omejevati svobode
izražanja, četudi bi v pogojih planetarnega sobivanja bila potrebna
večja zadržanost v norčevanju in blatenju oseb in simbolov. V
tem smislu je karikatura preroka Mohameda bolj neposrečena kot
nespoštljiva.
Čas za mir in neizogiben prispevek
islama
Na manifestaciji v Parizu je v prvi
vrsti hodil izraelski premier B. Netanjahu, saj so bili še enkrat
Judje med glavnimi žrtvami terorističnega napada. Hodil pa je tudi
palestinski predsednik M. Abbas. Izraelsko-palestinski konflikt je
že sedemdeset let nekako povezan z vsem, kar se zgodi v arabskem svetu
in na Zahodu. Prišel je čas, da ta konflikt zares ustavimo.
Drugače bo veriga žalitev in maščevanj vse večja ter bo
pripeljala do novih terorističnih napadov. Svoj čas je Arafat
izgubil vse priložnosti za mir, vendar Izrael lahko danes opušča
priložnosti, ki so boljše od onih, ki jih bo prinesla prihodnost.
Prišla je tudi ura, da zmerni
muslimani, ki so ogromna večina v milijardnem muslimanskem
svetu, odločno dvignejo glas proti popačenju islama. Ter da na
učinkovit in prepričljiv način razgalijo in od sebe odrinejo
skrajneže in tiste dobro poznane centre moči, ki jih usmerjajo in
financirajo.
Iraške krščanske deklice (vir: syrianfreepress.wordpress.com) |
Na Bližnjem Vzhodu se izvaja čiščenje,
ki bi ga lahko imenovali etnično, če ne bi bili kristjani v Iraku
in Siriji enako Arabci kot so Arabci tamkajšnji muslimani. V
nekaj mesecih bi lahko bila izbrisana dvatisočletna navzočnost
milijonov kristjanov, ki so na teh koncih od vedno bogatili družbo.
V zadnjih letih je UNESCO sponzoriral katalogizacijo knjižnic
krščanskih samostanov in cerkva v Siriji in Iraku z namenom, da bi
ohranil rokopise velike zgodovinske vrednosti. Verjetno so od vsega
ostali le katalogi, če so jih le kristjani odnesli s seboj v izgnanstvo
v bližnje države ali na Zahod.
Sveto pismo je od Galileja
naprej doživljalo nenehno hermenevtično reinterpretacijo, preko
katere je kljub nekaterim fudamentalističnim izpadom ohranilo živo
moralno in versko sporočilo. Ob tem Sveto pismo ni izgubilo
sposobnosti, da razlaga družbo, vključno moderno družbo.
Interpretacija Korana in islama bi
prav tako morala sprejeti izziv zgodovinske kritike in izziv soočenja
z vrednotami modernosti ter splošnih človekovih pravic. Dejstvo
je, da so krize, ki jih živimo danes, tako velike in osupljive, da
bi morala enotnost, ki jo je priklicala pariška manifestacija,
postati enotnost celotne družbe brez izjem. Združiti se morajo
neverni in verni, judje, kristjani in muslimani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar