Papež Frančišek je »ànthropos syntetikós« našega časa

Praznujemo papeževo zlato mašo. Zato na blogu (ob dovoljenju Družine) priobčujem moj povsem svež zapis o misijonu in papežu Frančišku, ki je izšel v novi številki revije Cerkev danes (6/2019) - v reviji torej, katere urednik sem. Naslov članka v reviji je Inkulturacija, medverski dialog in afera s Pačamamo.

***

Afera s Pačamamo je razkrila, kako del katoliškega občestva s težavo sprejema medverski dialog, misijonarsko metodo inkulturacije ter papeža Frančiška, ki je »ànthropos syntetikós« našega časa


Škofovske sinode so vse bolj živahne

Škofovske sinode vse bolj postajajo sinode, v katerih niso protagonisti le škofje, ki se zberejo v Rimu in razpravljajo o izbrani temi. Škofovske sinode vse bolj postajajo širši eklezialni dogodek. Poleg škofov so vključeni delegati tudi iz vrst laikov in laikinj, razna cerkvena gibanja pripravljalo obsinodalne dogodke debatnega ali kulturnega tipa, mediji se bolj kot včasih zanimajo za sinodo, na razne povezane dogodke so povabljeni tudi nečlani Cerkve.

Zadnja sinoda o Amazoniji ni bila izjema. Pravzaprav je vse našteto dodatno poudarila in popestrila. Zlasti udeležba amazonskih domorodcev je prijetno obarvala sinodalno dogajanje. Domorodci so pokazali, kdo in kaj so, tudi s tem, da so se pojavljali v svojih tradicionalnih oblačilih in s pobarvanimi obrazi, ter s tem, da so s seboj prinesli nekaj predmetov in simbolov iz svoje kulture. Med slednjimi kipce Pačamame. Pačamamo lahko obravnavamo iz več zornih kotov. Lahko jo razumemo kot pogansko boginjo ali duhovno silo, ki je povezana tako s plemenitimi nagibi kot z določenim vraževerjem. Lahko jo razumemo kot odličen simbol Amazonije, saj sporoča o plodnosti, o ženskosti, o varovanju življenja, o varovanja stvarstva, o večnem iskanju ravnotežja med človekom in naravo. Pod tretjim vidikom pa jo lahko razumemo bolj etnografsko in kulturno, podobno kot Ptujčani razumejo kurenta in se enkrat na leto oblačijo v kurente, ne da bi zato nehali biti kristjani.

Če se amazonski domorodci – za katere vemo, da niso vsi kristjani – indentificirajo z likom in simbolom Pačamame, jih ne bomo zato označevali kot slabe; če bodo z likom Pačamame prišli na sinodo v Rim, jim tega lika in simbola ne bomo prepovedali nositi s seboj in ga kazati. Gre za spoštovanje do njihove religioznosti in kulture. Do tod se o Pačamami verjetno vsi strinjamo. Bolj kočljivo se komu zdi, da je v Vatikanskih vrtovih potekal amazonski obred s Pačamamo na sredi, da so pri izvajanju obreda sodelovali katoličani, da je papež stal na prizorišču in po svoje sodeloval. Kočljivo se komu zdi, da so kipe Pačamame potem postavili v cerkev blizu Vatikana. Kritiki papeža, ki smo jih že vajeni, so rekli, da se je s tem v Vatikanu dovolilo malikovanje in da je papež torej sodeloval pri malikovanju. Neki avstrijski mladenič je v tem ozračju ukradel kipe Pačemame iz cerkve in jih vrgel v reko Tibero, vse pa posnel in objavil na spletu.


Medverski dialog in inkulturacija

Prvo, kar se ob tem poraja, je, da določena katoliška javnost ne razume medverskega dialoga in ga verjetno ne razume, ker ga a priori zavrača. Če se srečata dve veri ali kulturi in če pripravita skupen dogodek, je logično, da dogodka ne vodi le ena kultura, druga pa le opazuje. Poskuša se ustvariti tak dogodek, da sta obe strani enako udeleženi.

Učitelj medverskega dialoga ni nihče drug kot papež sv. Janez Pavel II., ki je leta 1986 v Assisiju pripravil veliko medversko molitev za mir. Verski poglavarji iz vsega sveta in iz vseh vrst religij (vse do šamanskih) so se skupaj postili, skupaj premišljevali v tihoti, imeli so tudi skupne molitve, a na način, da je eden molil, drugi pa so ga spoštljivo poslušali. Podobnost med asiškim pristopom in obredom s Pačamamo v Vatikanskih vrtovih ter sploh medverski duh Assisija, ki je zavel ob amazonski sinodi, je dal kakšnemu komentatorju misliti, da se je amazonska sinoda pravzaprav »začela« leta 1986 v Assisiju.

Medverski dialog je naslednje veliko poglavje Katoliške cerkve. Če so katoliški misijoni v XX. stoletju dobivali močno socialno noto in so misijonarji v revnih deželah zidali bolnišnice in šole ter kopali vodnjake, bodo misijoni XXI. stoletja bolj v znamenju medverskega dialoga. Katoliški misijon stoji danes na obronkih tako velikih starih religij kot na obronkih nekaterih zakoreninjenih animističnih praks. Kdor se bo znal pogovarjati in sodelovati, bo tudi znal oznanjati. Afera s Pačamamo pa nam pove, da del katoliškega občestva izziva medverskega dialoga ne sprejema. Naslednje, kar pove afera s Pačamamo, je, da kljub mnogim učenjem in preverjenemu izročilu del katoliškega občestva ne razume metode misijonarske inkulturacije. Amazonija ni vsa krščanska. Še vedno govorimo o misijonarskem področju. Metoda inkulturacije evangelija je sonaravna metoda. Evangelij sam teži k temu, da bi se sprijel z določeno lokalno kulturo. Tudi slovensko katolištvo je rezultat inkulturacije evangelija med Slovani. Dopustiti je potrebno, da bo tudi amazonsko katolištvo sad inkulturacije enega in istega evangelija. 


Papež Frančišek kot »ànthropos syntetikós« našega časa

V antiki je prišlo do velikega spoja mladega krščanstva, ki je sicer izhajajo iz judovstva, z grško in rimsko kulturo. Pravzaprav je šele ta spoj krščanstvu omogočil, da je premagalo okvire judovske ločine in se napotilo v smeri svetovnosti – ne nazadnje je Kristus odrešenik vsega sveta. Antični kristjan se je izkazal kot »ànthropos syntetikós«, se pravi, kot človek, ki je zmožen sinteze med različnimi kulturami in verskimi podlagami. Če bi danes zelo natančno secirali denimo katoliško liturgijo, bi v njej poleg samosvojosti, ki izhaja iz Jezusa, našli prvine judovstva, grštva (vključno z misterijskimi kulti) in rimskosti. Sposobnost sinteze ni degeneracija, kot menijo nekateri, temveč je znamenje poguma in moči.

Ne vemo, ali je kje kdo papeža Frančiška tako imenoval, ampak argentinski papež je »ànthropos syntetikós« našega časa. Prav amazonska sinoda je pokazala, da se te svoje karizme zaveda in se ji ne misli odreči.


* Na sliki: papež z otroci picopeki ob veliki pizzi