Priložnost, ki mi jo dajejo kosinusi

Lenoba je učenčev greh 

Zanemarjenje učenja oziroma lenoba učenca sta obravnavani kot greh. Če nisi delal nalog, če si med poukom potapljal ladjice, če si »šprical« šolo, če si zasmehoval učitelje, če si plonkal pri testih, če si se pred starši pretvarjal, da se učiš, pravzaprav pa si prebiral stripe, si preprosto grmadil material za zakrament pokore in spreobrnjenja, kar je sv. spoved. Grešil si!

Tako! Pa te imamo!

Uh, boš rekel, tako gledanje je prestrogo. Kršenje šolskih in obšolskih norm namreč ni enako kot kršenje, recimo, norm v medčloveških odnosih. Rekel boš tudi, da šola ni pobožanstvena institucija kot je na primer kak kontemplativni samostan, v katerem ti že sam urnik razodeva Božjo voljo in v katerem si res žalil Boga in brate, če te ni bilo na molitve ali pa če si preskočil zid in se šel potepat.

Pokoren državni šoli?

Rekel boš, da je zapoved učenja veliko širša kot od države zahtevana vestnost pri pouku in da šolski pouk še zdaleč ne povzema vse človekove potrebe in želje po učenju. Zlasti na Slovenskem ne, saj te naša šola ne uči za življenje temveč za storilnost in profit. Poleg tega pa zna biti do mladega kristjana tudi ponižujoča, ko se, recimo, kak »avantgardni« profesor spravi na njemu ljubo ideološko hrano kot sta inkvizicija in domnevni slovenski klerikalizem.

Ne, taki šoli pač nisi dolžan pretirane pokorščine, boš še zatrdil.

No ja, imaš prav. Ne napisati šolske naloge ni enako kot ne govoriti resnice in manjkati kakšno urco pri pouku ni enako kot manjkati pri maši na Veliko noč. Enako imaš prav, ko kritično preverjaš ustroj naše šole in opaziš njene temeljne pomanjkljivosti ter opozarjaš pred občasnimi protikrščanskimi popadki, ki se zgodijo znotraj nje. Vendar, pozor! Ko si boš odslej razlagal državno šolo, obvezni pouk in sploh nujo po učenju, pazi na dvoje: na demona lenobe, ki preži nate, učenec, ter na spoštovanje, ki si ga dolžan sebi, ko se učiš.

Demon lenobe je pretkan

Kot vsi demoni je tudi demon lenobe izjemno pretkan. Predvsem pa se redko pojavi odkrito, da bi lahko takoj rekli: glejte, glejte, demon lenobe je prišel! Najraje se pojavi v obliki »res pravih« potreb mladega človeka. Rečeš si, saj nisem stroj in si moram malo oddahniti od šole, pa končaš za tri ure na računalniku v igri minolovca. Rečeš si, človek brez prijateljev je ničla, pa celo popoldne preždiš s sosedom v čvekanju in hrustljanju čipsa. Ali pa si celo dopoveš, da je duhovnost neizmerno več kot izobraženost in v imenu »razsvetljevanja duše« meditiraš na obrežju reke.

Rečeš si to in ono, v bistvu pa se ti ni dalo učiti in te je bilo strah soočenja z trdo in konkretno stvarnostjo šole.

Učiš se, ker se spoštuješ

Zakaj se torej učiš. Zaradi zaskrbljenih staršev, države, župnika? Khm, verjetno ti bi bilo všeč, da bi te vedno nekdo silil v učenje. Tako bi mogel sam sebe razglasiti za »večno žrtev sistemov«. Ampak ti se v prvi vrsti zaradi sebe. Ker nisi neka slučajna biokemična tvorba temveč bitje z namenom in duhom. Ker moraš razcveteti v svoji človečnosti. Ker moraš razvijati spomin in um, razvijati čustva in telo, razvijati znanje, da boš nadaljeval Njegovo delo v sebi.

Kosinusi in hipotenuze, cezaropapizem in razsvetljenstvo, amebe in nevtroni, impresionizem in ludizem niso žeblji, ki ti jih »nagraužni« šolski sistem zabija v glavo, temveč so priložnost, da se na poseben način soočiš s seboj in s svetom, da se učiš odgovornosti in da si ti bolj ti.

* To moje razmišljanje o šoli in učenju je bilo obljavljeno na straneh Mladega vala v tedniku Družina (mislim da) leta 2003.