Plinij Mlajši in cesar Trajan o kristjanih

V zadnjih treh letih sem precej bral o zgodnjem krščanstvu, saj sem hotel biti karseda dobro opremljen za pisanje romana Sonce Petovione (link), v katerem obravnavam prihod krščanstva na Ptuj oz. na območje današnje Slovenije v času Rimskega cesarstva (obdobje pred letom 200). Med drugim sem naletel na zanimivo pisanje o kristjanih s strani pisatelja in politika Plinija Mlajšega, ki je za časa cesarja Trajana upravljal rimsko provinco Bitinijo (severozahod današnje turške Male Azije). Pisanje sem prevedel iz italijanščine (link), ne gre torej za visoko strokoven prevod, vseeno ga obešam na ta blog. Morda komu pride prav. 

Plinij Mlajši: Krščanstvo je bedasto in zagrizeno praznoverje

Smo okrog leta 110, Rimsko cesarstvo je doseglo svoj navečji obseg, cesarja Trajana imenujejo Optimus, upravitelj Plinij pa ima težave s kristjani, ki jih je že preganjal in nekaj tudi usmrtil. Ni najbolj gotov, kako naj ravna s kristjani v bodoče, zato piše Trajanu in ga prosi za navodila. Plinijevo pismo je pomemben vir, saj iz poganske prve roke zvemo, kako so potekala preganjanja, pa tudi nekaj o strukturi Cerkve (omemba dveh suženj diakonis) ter o njenem obredju. Plinij piše takole (Epistulae X, 96):

Zame je pravilo, gospod, da tvoji razsodbi predložim vse zadeve, zaradi katerih sem v dvomih. Kdo drug bi me namreč mogel bolje voditi skozi mojo negotovost in me poučiti v moji nevednosti? Nikoli se nisem udeležil nobene preiskave zoper kristjane, zato mi ni znano, do kako daleč je v navadi jih kaznovati ali preganjati. Bil sem precej negotov. Jih je potrebno razdeliti glede na starost ali pa otroke v cvetu njih let obravnavati enako kot odrasle? Je potrebno odpustiti tistemu, ki se kesa, ali pa naj tistemu, ki je bil kristjan, nič ne koristi, če je to nehal biti? Jih je potrebno kaznovati že zaradi njihovega imena, četudi niso storili nobenega zločina, ali pa je treba kaznovati zločine vezane na njihovo ime?

Medtem sem proti prijavljenim kristjanom postopal na naslednji način: neposredno sem jih vprašal, če so kristjani. Če so priznali, sem jih vprašal v drugo in v tretje, obenem sem jim grozil s smrtno kaznijo. Če so vztrajali, sem ukazal, naj jih usmrtijo. Nobenega dvoma namreč nisem imel, da morata biti njihova trma in trdovratnost kaznovani, ne glede na vsebino njihove veroizpovedi. Bili so še drugi, okuženi z isto norostjo, za katere sem odredil, da jih, v kolikor rimske državljane, odvedejo v Rim.

Med preiskavo so se hitro, kar se običajno zgodi, namnožile prijave in bil sem soočen s precejšnjim številom posebnih primerov. Do mene je prišel tudi anonimno poslan spisek z imeni mnogih oseb. Za tiste, ki so zanikali, da so ali so bili kristjani, ko so klicali bogove, ponavljajoč za menoj obrazec, in so z vinsko in kadilno daritvijo počastili tvojo podobo, ki sem jo v ta namen skupaj s kipi bogov prinesel s seboj, ter so preklinjali Kristusa, sem sprejel sklep, da so lahko osvobojeni. To so namreč dejanja, ki jih na noben način – tako pravijo – ne bi storili tisti, ki so zares kristjani.

Drugi, ki jih je tožil nek vohljač, so najprej rekli, da so kristjani, a so to kmalu zanikali. Priznali so, da so nekoč to bili, potem pa so nehali biti; nekateri pred tremi leti, nekateri pred več leti, nekateri celo pred dvajsetimi leti. Tudi vsi ti so počastili tvojo podobo in kipe bogov ter preklinjali Kristusa. Trdili so, da je vsa njihova krivda in zmota bila v tem: na določen dan so se pred sončnim vzhodom zbrali, izmenjaje prepevali hvalospev Kristusu, ga imeli za boga. Potem so drug pred drugim prisegali, da ne bodo delali zlih dejanj, da se bodo trudili, da ne bodo kradli in napadali z namenom ropanja, da ne bodo prešuštvovali, da bodo izvrševali svoje dolžnosti, da bodo – ko bo zahtevano – vrnili svoje dolgove. Ko so opravili te obrede, so se za nekaj časa umaknili, nato so se spet dobili skupaj in pojedli hrano, običajno in nedolžno hrano. S to navado so prekinili, ko sem izdal edikt, s katerim sem na podlagi tvojih navodil prepovedal tovrstna združenja.

O česar pravilnosti sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so jih imenovali diakonise, zvedel, kaj je res. Ničesar drugega nisem našel kot bedasto in zagrizeno praznoverje. Zategadelj sem znova odprl preiskavo in pohitel, da vprašam po tvojem mnenju. Zdelo se mi je namreč, da je to težava, o kateri se splača povprašati po tvojem stališču, zlasti če upoštevamo veliko število teh, ki se jih ta nevarnost tiče. Gre za osebe vseh starosti, vseh družbenih slojev, celo osebe obeh spolov zdrsnejo, ali še bodo zdrsnile, v ta tvegan položaj. Okužba tega praznoverja se je namreč razširila ne samo po mestnih soseskah, ampak tudi po vaseh in na podeželju.

Pa vendar sem prepričan, da to zlo še lahko ustavimo in ga ozdravimo. Kar je gotovo, je, da so zdaj templji, ki so že bili zapuščeni, spet obiskani; da so sveti obredi, ki jih že dolgo ni bilo, spet obhajani; da se zdaj po malem povsod spet prodaja meso žrtvovanih živali, za katero se je že dogajalo, da so se precej redko našli kupci. Iz vsega tega je sklepati, da je resnično veliko število tistih, ki jih zmoremo pripeljati iz zmote, če se jim le da možnost poboljšanja.

Cesar Trajan: Kristjanov naj se ne lovi

Ohranjeno je tudi pismo cesarja Trajana Pliniju. Osrednjo idejo pisma sem na teh straneh že podal (aktualiziral) in sicer v blogu Primer Strehovec ali Kako ustvariti pridne, nevidne in tihe. Trajan na kratek in sintetičen način poda zelo pomembno navodilo glede ravnanja poganske države s kristjani, ki ga lahko strnemo v štiri točke:

1. »kristjanov naj se ne išče (lovi)« - sistematsko državno preganjanje kristjanov naj se torej ne izvaja;

2.  »če kdo kristjane prijavi in pripelje ter jim je dokazano, naj bodo kaznovani« - kristjani ostajajo nedovoljeno verstvo (religio illicita); če koga motijo, jih lahko prijavi sodnim oblastem, te pa naj jih sodijo in jih – če so spoznani za krive – kaznujejo;

3. »odpustek in milost za poboljšanje« – kristjanom, pravim in domnevnim, je potrebno dati priložnost za poboljšanje; če bodo darovali rimskim bogovom, naj se jim odpusti;

4. »glede anonimnih prijav naj velja, da ne smejo biti upoštevane v nobenem sodnem postopku« - izogniti se je potrebno kaosu anonimnih prijav in – tako je razumeti – osebnim maščevalnim motivom.

Trajanov tekst (Plinijeve Epistulae X, 97) se v celoti glasi takole:

Dragi, Plinij! Smer, ki si ji sledil v obravnavi teh, ki so ti bili naznanjeni kot kristjani, je ravno tista, ki si se je moral držati. Težko je vzpostaviti neko splošno pravilo, ki bi obveljalo za trdo in togo. Kristjanov naj se ne išče, če pa jih kdo prijavi in pripelje ter jim je dokazano, naj bodo kaznovani. S tem opozorilom, da naj tisti, ki zanika, da je kristjan, in to pokaže z dejanji, se pravi, da našim bogovom izkaže čaščenje, četudi je v preteklosti zbujal sume, doseže odpustek in milost za svoje poboljšanje. Glede anonimnih prijav naj velja, da ne smejo biti upoštevane v nobenem sodnem postopku, saj so zavržno dejanje, ki ni v skladu z našimi časi.

Foto: zgoraj: Plinij Mlajši, kip na pročelju katedrale v Comu, Wikipedia; spodaj: rimske province za časa cesarja Trajana, ko je cesarstvo imelo največji obseg, s spleta