Pred izidom romana Sonce Petovione

V ponedeljek, 25. novembra 2019, izide moj roman Sonce Petovione (link). Isti dan ga bo Celjska Mohorjeva predstavila v Celju na Jožefovem hribu (ob 19h), čez dva dni, 27. novembra, pa na 35. Slovenskem knjižnjem sejmu v Cankarjevem domu (ob16h). Predstavitve bodo še na Hajdini (10.XII.), Ptuju (15.XII.), v Novi Cerkvi (11.I.2020), v Mariboru (16.I.2020) ... Vabljeni!

Roman nas prestavi v čas med letoma 163 in 195, bolj zgoščeno med 188 in 194. Sledimo različnim junakom, katerih poti se združijo v rimski Petovioni (antični Ptuj). Priča smo dramatičnim dogodkom tistega časa (kuga, vojna Rima z Germani, migracije, Komodovo čudaško cesarovanje, različne verske skupine ...), ob katerih se zgodi dokaj miren prihod prvih kristjanov v panonske in noriške kraje - te iste kraje, ki so štiri stoletja kasneje postajali slovanski oz. slovenski. Osnovna nit pripovedi se naslanja na zgodovinsko stroko, ki zasnovanje prve krščanske skupnosti na Ptuju postavlja pred leto 200 ter na podlagi analiz spisov sv. Viktorina Ptujskega domneva, da so ti kristjani prišli iz Orienta, natančneje, iz Male Azije ali Sirije.

Bralcem mojega bloga podajam nekaj odlomkov iz prve četrtine romana.

***

     Govori se, da bodo kmalu dobili novo naselbino, da bodo sužnji bližje kamnolomom in upraviteljevi hiši. Ležala bo miljo južneje. Stala bo na vzhodni strani prepadnega brezna, na slemenu z razgledom do Petovione. Imenovala se bo Super Hiatum, Nad Globeljo. 

     Iti od tod v nove lesenjače, pripravljene samo za sužnje? Ne, to jim ni dišalo.

     Naselje Na Vrhu je namreč urejeno in delavcem prijazno. V njem so začimbe in drugi prehrambni priboljški. Tudi vino je mogoče dobiti. Na Vrhu se včasih zasliši glasba, ki ni od krampov in kladiv. Tam niže tega ne bo. Tam ne bo svobodnih ljudi, ki bi bivali le pol streljaja od tebe. Tam bodo le sužnji s sužnji, le sužnji s kamni.

(str. 13)

***

      Kvadi so višji od Rimljanov. Celo za glavo višji. A ko so kriče drveli proti Leontidu in z njim sprijetimi pomožnjaki, so se jim zdeli velikani, malodane giganti iz grških pripovedk. Ogromni, dolgih razmrščenih las, znojnih brad, neustavljivi. V njihovo konico, ki je štela dobrih dvesto mož, so padale puščice lokostrelcev, razdiralni izstrelki, v njo so veliti vrgli kopja, prvič, drugič, napadalci so padali, a to naleta ni zmanjšalo. Veliti so stekli nazaj, se skrili v začelje rimske formacije. Kvadi so tekli po svoji sveti kvadski zemlji naprej. Hitri, ogromni in jezni so privršali nad prvo črto rimskih vsiljivcev.

     Opcij Leontid je zaklical: »Zdržite!«

     Počilo je.

     Pri petovionskih Dojiljah!

     Pri sveti Nemezi!

     Kot podivjan bik so butnili. Plaz teles je sunil in zarezal. Rimski panteon se je stresel. Konica klina kakšnih petdesetih orjaških teles se je zraven Leontida zarila tja do tretje črte, tja, od koder se je slišal rog prve stotnije. Leontid in nekaj drugih iz prve črte, kakšnih dvajset mož, je ostalo v zidu. Očitno so dobro vrgli kopja, da k njim namenjenega germanskega valjarja ni bilo. Leontid je brž uvidel, da se njegova majhna truma bojuje z deseterico rusoglavih kmetov iz kvadske druge vrste, besno deseterico, ki ni bila vešča bojevanja. On in trije gladiatorji so jih posekali kot koprive.

(Str. 50-51)

***

     Je grlica in je mačka, ki namerava požreti grličine mladičke. Nekaj krempljastih skokov po deblu navzgor in pojedina je prislužena. Grlica mačke ne more skljuvati, zato pa pritegne njeno pozornost, ko je ta še na tleh. Odvede jo proč od gnezda. V skrajni sili se naredi ranjeno, v mačji bližini čepi, maha s krili, kakor da so polomljena, kakor da ne more vzleteti. Nastavlja se plenilki, presneto tvega.

     Da bi rešila mladiče.

     Da bi, kakor je njej bilo dano, tudi njenimi mladiči jutri zaživeli in okusili svobodo izpod modrega neba, svoje odraslo gruljenje pomešali s šuštenjem drevesnih krošenj, svoje rdeče tačke namočili v tople mlake, ki jih ptičjim plemenom podarijo poletne nevihte.

     Ko je kuga prvič morila po Nikomediji, je bila Mirjam prvič noseča. Neka zdravilka iz predmestja ji je po otipavanju povedala, da bo rodila dva in da naj v uri krčev pokliče na pomoč najboljše porodničarke.

     Mirjam je srečno rodila.

     Kuga, pijana smrt, je jemala življenja, spet nehala in odšla drugam. Vsi Neokleosovi, vključno z Zenasovimi v Niceji, so ostali živi in zdravi. V soseščini je bilo drugače. Neka krepka žena, ki je zbolela, je kugo sicer preživela, umrli pa so njen mož in vsi otroci. Okolica je bila prepričana, da so se črne smrti nalezli od matere, ko so ji stregli.

     Mirjam je v tistih dneh Heliodorju zatrdila, da bi šla iz mesta, če bi bila v hiši prva okužena. Od domačih bi se skrila kam v hribe in tam ali ozdravela ali umrla. Heliodor ji je vztrajno pripovedoval izkušnjo iz Hatre in ji razlagal, da bolnikom ni treba v osamo v hribe, dovolj je, da so kje blizu doma strogo ločeni od drugih in da so vsi zelo previdni v stikih z njimi.

     Ni se dala.

     »Nikakor ne bi dopustila, da bi se kdo od vas nalezel smrti. Bila bi kot tista grlica, ki sem jo nekoč opazovala v Antiohiji. Hodila je po tleh in proč od svojega gnezda, proč od mladičev vlekla mačko,« je rekla neko noč, ko sta upihnila oljenko in se zazibala v objem.

     »Kam je vlekla mačko?« je vprašal Heliodor.

     »Nase.«

(Str. 67–68)

***

     Tisto popoldne so opravili molitve in prižigali dišave na čast pokojnemu Marku Avreliju. Pred popravljeno in na novo postavljeno spominsko soho so se pobožno zvrstili vsi: vojaki, avrige in potniki.

     Le nek Grk, nizek, po sredini buče skoraj plešast, nekoliko bradat, bistrih zelenkastih oči, je s svojima podolgovatima otrokoma, očitno dvojčkoma, tiho stal ob strani. Bradač in oba otroka so zvečine gledali dol, trudili so se, da ne bi izstopali. Potrpežljivo so čakali, da mine obredni poklon cesarjevi božanskosti.

     Stotnika, ki se je spoznal na ribe, je plaha trojica spominjala na pladenj z debelim krapom in dvema dolgima inčunoma. S kotičkom očesa jih je nekajkrat ošvrknil, jeza mu je zabrbotala v prsih, a se vanje ni spustil. Vedel je, kdo so. Nikomedijci, tkanine prodajajo in spadajo k tistim, ki imajo verske obrede Rima in ostalega dostojnega sveta za neumnost, mu je zjutraj v Sirmiju prišepnil vohljač. Moškemu je ime Heliodor, je še povedal, fant in dekle sta njegova prvorojenca, žena pa je umrla za kugo.

(Str. 99–100)

***

     Promptin je nekje v kuhinjskem labirintu živalsko zakričal nad sužnjem, ki je po polici razlil pol vrča vina. Padla je klofuta.

     Iz častniške sobe je zadonelo Leontidovo kruležno petje: »Legio Fulminata, Paterna et Victrix, Legio Fulminata, Paterna et Victrix ...«

     In že nehalo.

     Baltazar je z gornje pogradi s šepetom pozdravil Kristusa Gospoda.

     Prob s spodnje Mitro Gospoda.

     Mapon je ležal v sobi za avrige in imel odprte oči. Le eno je imel v mislih: Kakšna zgodba, ta čudežni dež! Kakšna zgodba!

     Topin je stopil na svež zrak. Izpod nadstreška se je čudil količinam vode, ki jih je nebo darovalo nikoli odžejani panonski zemlji.

(Str. 132)