Vas je strah? Zdaj je čas za demokracijo!

Če država ne zagotavlja varnosti, ji državljan ni dolžan pokorščine 

Kdo je (so)ustvaril Štajersko vardo? Kdo je (so)ustvaril vaške straže v Beli Krajini? Kdo (so)spodbuja nastanek vigilantstva v Kočevju? Odgovor je preprost: država, ko ne vrši ene svoji prvih in osnovnih nalog, ki je zagotavljanje varnosti. Desničarski trgovci s strahom in levičarski zasmehovalci preplašenih ljudi so krivci št. 2. Krivec št. 1 za to, da se nekateri državljani čutijo moralno upravičene odvzeti državi njen monopol nad nasiljem, je operativna oblast.

Poglejmo v zgodovino. Kateri je bil prvi povod za kmečke upore na Slovenskem? Ne, to niso bile previsoke dajatve. Prav prvi povod za upor in prijetje za orožje je bila nezaščitenost slovenskega kmetstva pred turškimi napadalci. O tem piše Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda:

Prvikrat čujemo o gibanju med kmeti l. 1469, ko so se zbrali podložniki iz Gornjega Štajerskega pri Knittelfeldu in izdali poziv na deželne stanove, naj branijo deželo pred Turki, sicer se jim bodo sami nasproti postavili.

Bogo Grafenauer v delu Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem prav tako izpostavi vlogo turških vpadov kot sprožilcu kmečkih uporov. Med drugim citira zanimivo izjavo iz l. 1474. Takole so dejali predstavniki jeznih kmetov na sestanku deželnih stanov v Volšperku:

Če jih bodo /t.j. oblastniki kmete/ še naprej obremenjevali zaradi turške nevarnosti z novimi nakladami, ne da bi nevarnost odvrnili od njih, bi se morali skušati odškodovati z zadržanjem urbanske pravde.

Evo, andreje šiške je imela Štajerska že v drugi polovici 15. stoletja. Cesar, fevdalna gosposka, stanovi (t.j. država) niso opravili svoje obrambne dolžnosti oz. niso zagotavljali najbolj osnovne varnosti, zato jim je poznosrednjeveški slovenski kmet odrekel poslušnost, se »odškodoval« z neplačevanjem davkov, se do konca spuntal. K varnostnemu vidiku (turško nasilje in plenjenje) se je brž priključil tehten socialni vidik (boj za staro pravdo, obrisi pravičnejše družbene ureditve), toda sprožilec upora je bil varnostni vidik.

Albrecht Duerer: boj med plemiči in kmeti

Je imel poznosrednjeveški kmet prav, ko je v danih razmerah nehal spoštovati zakone in odrekel državi njen monopol nad nasiljem? Da, imel je prav. Ima Andrej Šiško prav, ko iz štajerskih »pubecof« dela para-vojake? Ne, nima prav. Slovenska država v varnostnem smislu vendarle deluje, čeprav mukoma in v kakšnih primerih deficitarno. Slovenske država vendarle, čeprav skozi labirint ovir in pasti, nudi demokratična orodja, preko katerih je moč spregovoriti o sebi in si izboriti svoj prav.

Hrepenenja po diktatorjih opozarjajo: zaradi varnosti smo se sposobni odreči demokraciji

Čemu po Madridu visijo plakati, ki pozivajo diktatorja Francisca Franca, naj vstane od mrtvih in reši Španijo pred korupcijo in političnim kaosom? Čemu ima video spot Diž se Tito na Youtube skoraj 3 milijonov ogledov (kar je precej več kot ima ogledov sporočilno soroden komad Samo da prođe demokratija)? Čemu je mogoče v kakšni obskurni italijanski trgovini kupiti vino s podobo Benita Mussolinija, v slovenskih zahodnokapitalističnih blagovnicah pa od žarometov osvetljeni zeliščni liker Marshal s podobo Josipa Broza Tita ter pivo Komunajzer? Čemu v Italiji in Sloveniji (za razliko od Nemčije) z veliko ležernostjo po stenah kakšnih lokalov in garaž visijo koledarji minulih diktatorjev? Najpogostejši odgovor je, da so nekateri pač ideološko blazni in brez sočutja do žrtev diktatur ter da jih zato ni sram kupiti tovrstnih izdelkov. Sam k temu dodajam nekaj, kar se manj omenja: nekateri častijo diktatorje, ker bi se pod avtoritarno oblastjo počutili enostavno bolj varne.

Preverite pri prvem, za katerega veste, da ima v garaži Titov koledar ali da tanka omenjeni zeliščni liker! Hitro boste zvedeli, »zakaj je bil Tito dober«. Ne bo vam govoril o Titovi komunistični ideologiji, o marksizmu, temveč bo povedal, kako v Titovem času ni bilo balkanskih vojn; kako si po Bosni potoval brez skrbi za osebno varnost; kako si magnati niso upali tako krasti, kot kradejo danes; kako je Jugoslavija v svetu nekaj pomenila; kako je Tito dal socialno državo in zgradil ceste; pa da je Tito bil predvsem posnemanja vreden bonvivan … Iz prve roke vem, da vam bo podobne fraze natrosil tudi italijanski neo-fašist, ko bo razlagal, »zakaj je bil Mussolini dober«. Poglejte zanimivo stran, na kateri so zbrani med sodobnimi Italijani prisotni miti o Mussoliniju, kot jih je popiše Spieglov novinar Hans-Jürgen Schlamp (link).

Mussolinijevo vino. Nek trgovec iz letovišča Jesolo se je pohvalil,
da na sezono proda 1500 steklenic vina s podobo kakšnega od diktatorjev.

Na kaj nas torej opozarjajo naraščajoča hrepenenja po diktatorjih? Poleg tega, da je določen odstotek ljudi (levih in desnih, vernih in ateistov) pač nagnjen k avtoritarnosti in v družbi težko zaživi brez lika »tiranskega očeta« nekje nad seboj, tudi na to, da smo se zaradi varnosti sposobni odreči svobodi in demokraciji. Demokracija po eni strani promovira svobodo vseh, dovoljuje tudi določena odstopanja in ekstravagantnost, po drugi strani z orodji organov pregona in pravne države obvladuje korupcijo, kriminal in kaos. Če ji to drugo ne gre od rok, tudi prvo izgublja vrednost. Pomanjkanje varnosti je rak, ki ne razžira le države kot varuhinje postavnosti, temveč razžira demokracijo kot način skupnega življenja na nekem prostoru.

Skratka, dvom v demokracijo, ki se dandanašnji širi med ljudmi, ni v prvi vrsti dvom v moč svobode in dvom v metodo dogovornega odločanja, temveč je dvom, da je demokratična ureditev še sposobna zagotavljati varnost (tolpe na ulici, dilerji pred šolami, neobvladljive migracije, zveri iz gozda, ...) in pravičnost (lopov, ki se s pozicije moči roga ljudem, namesto da bi bil v zaporu). Sveta jeza in občutek ogroženosti pri nekaterih (levih in desnih, vernih in ateistih) storita, da bi se bili sposobni odreči demokraciji, zaživeti v diktaturi, le da da bi bilo več reda in varnosti.

Deficit varnosti naj ne ukinja demokracije, temveč naj jo požene k novim dosežkom

Se bomo demokraciji odrekli, ko ima težave z zagotavljanjem varnosti? Ne. Obratno: bolj resno jo bomo vzeli.

Demokracija je namreč velika pridobitev in visoka vrednota. Ima napake, vendar je največ, kar smo ljudje kot politična bitja zmožni. Demokracija je način sožitja različnih ljudi, je oblika komunitarnosti. V demokraciji pride do izraza človek kot bitje besede, pogovora. Demokracija je namreč praksa besede, polemike, dogovora, popuščanja, preseganja konfliktov. Če danes kdo krivi demokracijo za deficit varnosti in pravičnosti, drug prepeva »samo da mine demokracija«, tretji pa riše antidemokratične zločince na steklenice alkoholnih pijač, še ne pomeni, da je demokracija fuč in da se je potrebno po puntarsko vrniti v neko drugo družbeno ureditev.

Adela Cortina, spoštovana španska premišljevalka demokracije, od katere se vedno rad učim, je pred tremi leti za El País napisala kolumno Čemu služi demokracija (link). Cortina opaža, da se v negotovih časih krepi dvom v demokracijo. Med ljudmi se pojavlja naveličanost nad vedno istimi političnimi igricami, ki postanejo sinonim za demokracijo, pri kom se zbuja želja po trdi roki. Toda trda roka postavlja zakone od zgoraj, medtem ko je bistvo demokracije, da so ljudje na nek način avtorji zakonov, ki se jih držijo. Ljudje bi se zato z opcijo za avtoritarni režim odrekli svoji naravni sposobnosti za pogajanje in dogovarjanje. 

Potrebno je gledati drugače: kriza je priložnost. Smoter kriznih časov je, da demokracijo poživijo, ne pa, da jo ukinejo. Demokracija je namreč močna ravno v tem, da iz negotovih stanj in konfliktov skozi proces soočanja in dialoga ustvarja dobre politične rešitve in novo kakovost sobivanja. Adela Cortina zato sredi krize poziva k novim in boljšim demokratičnim procesom, v katerih naj se bolj posluša glas različnih skupin.

V Sloveniji smo na robu velikih socialnih, ekonomskih in okoljskih sprememb. Zdi se, da sedanja demokratična praksa (reprezentativna demokracija s političnimi strankami v ospredju in močnimi klikami v ozadju) ni kos izzivom. Mnogi imajo občutek, da niso slišani, nekatere je strah, nekateri se ne počutijo varne, kakšni bi hoteli, da »Goli otok spet deluje«, kakšni po gozdovih kolektivno vadijo borilne veščine. Vsem tem je potrebno posredovati jasno sporočilo: Bodisi nemočno ždenje v kotu bodisi puntarsko brušenje kose nista na mestu. Če kdaj, je zdaj čas za demokracijo!

"Če hočeš biti dober državljan, moraš imeti dobro srce, se pravi,
moraš biti sposoben spoštovati vrednote, gojiti sočutje, argumentirati."
Adela Cortina