Amazonke in Cerkev

Zgodovinarji niso odkrili nikakršnih sledi, da bi bilo ljudstvo Amazonk kje okrog Črnega morja ali na maloazijskem polotoku kdaj res živelo. Vseeno imajo bojevnice v grški mitologiji dokaj vpadljivo vlogo. Z njimi, ki so si izžgale desno dojko, da so bolje streljale z lokom in vihtele meč (gr. a-mazós = brez-prsi), se spopadajo najodličnejši bojevniki: Heraklej, Tezej, Ahil. Od kod torej mit? Sodobni razlagalci pravijo, da Amazonke poosebljajo poseben strah moškega sveta, strah, da bi jih ženski svet povozil, strah, da bi družba izgubila patriarhalni pečat.

Ko so španski raziskovalci v prvi polovici 16. stoletja krenili iz andske smeri v notranjost južnoameriške celine, so naleteli na ogromno reko. Imenovali so jo Sladko morje. Ko so odpravo, ki jo je vodil konkvistador Francisco de Orellana, napadle ženske, so rekli, da so jih napadle Amazonke, reko pa imenovali Río Amazonas. Starogrški mit oziroma prastrah pred močjo žensk je tako znova dobil krila. Tudi sredi daljne prekomorske džungle, tudi poleg tisoč drugih zanimivosti v podobi pisanih žab in metuljev, so se moškim z monoteistično krščansko dušo predvsem prikazale Amazonke.

Letošnjega oktobra se bo po volji papeža Frančiška zgodila sinoda o Amazoniji. Čeprav gre za tako imenovano lokalno sinodo in načeloma nekaj interno katoliškega, dogodek že v času priprav vzbuja veliko zanimanja. Amazonka pač pomeni največje porečje na svetu in usodna ekološka vprašanja. Tu so vprašanja o domorodnih ljudstvih, o izginjajočih kulturah, o socialnih problematikah. V igri so odnosi v mednarodni politični in cerkveni skupnosti, ki nosi ime Panamazonija.

Vendar se v notranjecerkveni javnosti v tem času govori zlasti o dvojem. Na grobo: Bodo v Amazoniji poleg celibatnih tudi poročeni moški lahko brali sveto mašo? Bodo v Amazoniji ženske lahko upravljale župnije? Zadeva ni nezanimiva za nas, neamazonski svet. Vedimo, da sklepi lokalne sinode oziroma pokrajinskega koncila postanejo del vesoljnega nauka Cerkve, ko jih potrdi papež. Z drugimi besedami, kar se bo teološko-pastoralnega reklo o Amazoniji, zna v prihodnjih letih imeti vpliv na življenje tudi v starodavni završko-ptujski dekaniji.

Smo na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, zato ostanimo pri drugem vprašanju, ženskem vprašanju - pri Amazonkah, ki niso mit. Sodobni Amazonci in Amazonke so v veliki večini katoliške veroizpovedi. Ki pa živijo in verujejo v posebnih pogojih. Zemljepisne širjave, težko dostopna območja, raznolikost kultur ... naredijo življenje amazonske Cerkve posebno, drugačno. Boli najprej dejstvo, da mnogi katoličani in katoličanke nimajo rednega dostopa do sv. evharistije. Nekateri vidijo duhovnika v svoji vasi enkrat na leto ali pa še to ne. Cerkvena struktura, kot jo poznamo v Evropi, v Amazoniji diha na škrge ali se poskuša reševati s kakšno od alternativ. Da danes v teh pogojih zelo izstopa delo žensk, se je zgodilo samo po sebi.

Amazonke, ki skličejo ljudstvo k molitvi k vaški kapeli; Amazonke, ki učijo verouk; Amazonke, ki skupaj držijo tako cerkveno kot družinsko občestvo ... Se jim bodo letošnjega oktobra sinodalni očetje zgolj zahvalili za njihov trud, brez katera bi se amazonska Cerkev marsikje sesula, ali bodo naredili kaj več in kaj bolj korenitega? Papež se nagiba k temu drugemu. V pripravljalnem dokumentu za sinodo o Amazoniji (v št. 14) in v samem delovnem gradivu, po katerem bo sinoda stekla (v št. 129), beremo isti stavek: "Morali bomo identificirati vrsto uradne službe, ki je lahko podeljena ženski."

Kakšno "uradno službo" naj bi dobile kakšne od amazonskih katoličank? Duhovniško? Ne. O ženskem duhovništvu se ne govori. Kakšno potem? Težko je napovedati razplet sinode, toda vemo, da v Katoliški cerkvi v zadnjih desetletjih teče resna zgodovinsko-teološka razprava o antičnih diakonisah. Da so prvih stoletjih krščanske ere v Cerkvi obstajale ženske, ki so bile voditeljice, prerokinje in diakonise, vemo iz krščanskih in poganskih virov. Navedimo poganskega. Pisatelj Plinij Mlajši, upravitelj v maloazijski provinci Bitiniji, piše okrog l. 110 rimskemu cesarju Trajanu glede preganjanja kristjanov (Epistolae X, 96). Med drugim omeni dve diakonisi: "O pravilnosti /preganjanja kristjanov/ sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so ju imenovali diakonisi, zvedel, kaj je res."

Bi lahko bile prav antične diakonise vzor za "uradno službo" žensk v Cerkvi tretjega tisočletja? Lahko bi bile in upamo si reči, da tudi bodo. Bile so ugledne, izbrane s strani občestva, potrjene s strani škofa, imele so seznam svetih in koristnih delovnih nalog. To je neizpodbitno. O podobnem profilu ženske službe v amazonski Cerkvi se bo na sinodi zagotovo reklo. Ne nazadnje je podoben profil ženske v Amazoniji že po naravi stvari zrasel, se utrdil in je kot tak postavljen mogočnemu moškemu svetu pred oči.

Toda pozor! Glede vzora antičnih diakonis obstajajo dodatna vprašanja, ki ne dajejo enoznačnih odgovorov, vzbujajo pa apetite progresistom ter nočne more konservativcem. Glasijo se: So bile te diakonise s posebnim obredom zgolj blagoslovljene in postavljene ali tudi posvečene? Kakšno stopnjo posvečenosti so imele, če so jo imele? Je bila njih diakonska služba že razumljena kot stopnja duhovniške službe, kot jo razumemo danes? Je bila njih služba šteta kot del uradne cerkvene hierarhije? 

Progresistična smer bi seveda rada videla žensko čim bližje oltarju in čim bolj vključeno v redno cerkveno hierarhijo. Konservativna smer ob napovedi tovrstnih sinodalnih razprav bije plat zvona. Celo medijsko razvpiti avstralski kardinal George Pell, sicer zmernih nazorov, se je pred nekaj dnevi oglasil iz svoje ječe ter posvaril papeža Frančiška, naj se v okviru amazonske sinode ne igra z izročilom Kristusa in apostolov.

Po stopinjah Herakleja, Tezeja, Ahila, konkvistadorjev in še koga se bodo torej tudi sinodalni očetje spoprijeli z Amazonkami. Očetom in papežu želimo veliko modrosti in poguma, Amazonkam pa veliko sreče v tem novem boju, če že o boju govorimo. Naj si zaradi bitke z moškimi tokrat ne izžigajo dojk. V ženskosti pohabljena ženska tlakuje pot še eni moški zmagi.

* Ta kolumna je bila najprej objavljena 14.8.2019 v časopisu Večer. Slika zgoraj: ranjena Amazonka, kot jo je izdelal grški kipar Poliklet okrog l. 435 pred Kr.. Izvirnik je bil iz brona, na sliki je kopija iz 1. stol. po Kr.. Slika spodaj:  amazonski voditelj domorodcev Raoni in papež Frančišek.