Glede iniciative Dovolj.je

Šele danes (10.6.) sem opazil, da sem bil glede Dovolj.je komentiran v oddaji Faktor #302, ki so jo predvajali prejšnji teden (link). Oddajo je vodil Aljuš Pertinač, komentatorja sta bila Tino Mamić in Alen Š. Goljar. Naslovna tema je bila pedofilija v Cerkvi, največ se je govorilo o duhovniškem homoseksualnem lobiju. Mene se je kazalo in omenjalo kot nekoga, ki je se je za »liberalca« na nenavaden način distanciral od iniciative Dovolj.je in se v trenutni polemiki postavil na stran škofov. Izpostavilo se je naslov iz članka z Radia Ognjišča Škofije vodijo pehoto, Dovolj.je kot jurišni oddelek (link). Prav je, da se oglasim.  

V Faktorju se ni povedalo, da citirani članek na kratko povzema pogovorno oddajo Spoznanje več, predsodek manj, ki sem jo imel na Radiu Ognjišče 27. maja z voditeljem Jožetom Bartoljem. Na to oddajo so se sicer pri Dovolj.je odzvali že 30. maja z daljšim člankom »Resnica nas bo osvobodila«. O nekaterih netočnostih v izjavah patra Branka Cestnika izpod peresa Igorja Vovka (link). Na Vovkovo pisanje se nisem odzval, saj sem bil v Rimu. Ko pa sem se hotel, se je na Časnik.si oglasil Ivan Štuhec (link), ki je nekatere podobne misli formuliral na bolj urejen način, kot sem jih jaz povedal v radijski oddaji. Debata je zdajci razširjena. Mislim, da v dobro vseh.

K pojasnilu o »pehoti« in »jurišnem oddelku«. Najprej to, da sem radijsko oddajo delal v naglici na poti v Rim, povrh utrujen od romanja po Armeniji in Gruziji, utrujen tudi od velikih župnijskih slovesnosti v vmesnem času. Zato sem bil v določenih delih manj jasen in bolj lijakast, čeprav je kdaj za izplen pogovora dobro, če je človek manj buden, ker s tem tudi njegove inhibitorne zanke manj delujejo. Kot bivši gojenec vojaške gimnazije sem osrednje mnenje o Dovolj.je razvil s pomočjo vojaške prispodobe. Prispodobe so prispodobe, niso suho zlato. A naj pri svoji prispodobi ostanem.

Smo ena vojska, na drugi strani je zlo duhovniške pedofilije. Cilj vseh nas je premagati nasprotnika. Dovolj.je so tisti, ki pri tem gredo hitro in pogumno naprej, vojaško povedano, so izvidniki in jurišniki, kakršne smo potrebovali; slovenska hierarhična Cerkev je tista, ki je bolj počasna, vojaško povedano, je redna pehota. Ampak vemo, da je sovražnik premagan šele, ko ga redna pehota dokončno izniči in osvobodi teritorij. Jurišniki tega ne zmorejo, četudi so pogumni in požrtvovalni. Jurišniki imajo smisel, če omogočajo napredovanje pehote. Če se, hitri kot so, odcepijo od počasnih rednih enot, je njihov trud zaman. Še huje je, če je med njimi in pehoto nesporazum.

In tu je poanta moje kritike inicative Dovolj.je. Izražam namreč bojazen, da bo iniciativa izgubila stik z okorno cerkveno stvarnostjo; da bo enostavno prehitra glede na okolico in v dojemanju povprečnega vernika prebojevita (»moralna policija«); bojim se njene svete ihte, velikopoteznosti, ki je tradicionalno zadržan katoliški prostor ne bo razumel, zlasti če bo dobil vtis, da običajni levičarski antikatoliški krogi zaradi delovanja inciative Dovolj.je vriskajo in pojejo.

Razumem pa tudi akcijsko poanto iniciative. Problematika spolnih zlorab je tolikšna, sovražnik tako prebrisan in izmuzljiv, da iniciativi ne ostane drugega, kot da gre trmasto do konca. Akcije zdaj ne more prekiniti. Četudi padejo ostre besede na račun slovenskih škofov. Četudi se komu močno zameri. Kajti, če se njej sfiži, kdo bo še šel v kaj takšnega?

Sam sem na strani tistih, ki mislijo, da se iniciativi Dovolj.je ne sme sfižiti. Dodajam le, naj bo bolj previdna, bližje redni cerkveni stvarnosti, z večjim občutkom za razločevanje, v smislu, kot je zapisal Štuhec, »da civilna iniciativa ne izpostavlja storilcev prej, preden ni popolnoma jasno, katere seksualne meje so bile prekršene in kakšna stopnja kazni je sorazmerna kršitvi«.

Sovražnik iniciative čaka na njen napačen korak kot Sahara na vodo.

***

Še nekaj besed o homoseksualnem lobiju v slovenski Cerkvi, o katerem se je precej govorilo v oddaji Faktor #302.

Ne boste verjeli! Da so med slovenskimi duhovniki homoseksualci in da so med seboj povezani, sem najprej slišal v drugi polovici 70-ih pri osnovnošolskem verouku v domači župniji Hajdina. Naš župnik je v okviru kateheze o 6. božji zapovedi govoril o homoseksualnosti in, ne da bi ga mi otroci k temu izvali, povedal še o duhovnikih homoseksualcih. Naš župnik, kasneje moj novomašni pridigar, je bil ljubitelj odprte besede. S svojo iskrenostjo nas je tudi pri nedeljskih pridigah kdaj docela šokiral.

Za časa rimskega študija in formacije v tujini (1987-1997) se s tem vprašanjem nisem intenzivneje srečal. O kom se je seveda reklo, da je »usmerjen k moškim«, a o kakšnih »homolobijih« se ni govorilo. Pomnim pa dvoje. Okrog leta 1988 je psihoterapevt in profesor psihologije na Lateranu di Marco (po rodu je bil Sicilijanec, imena več ne pomnim) razložil nek klinični primer zdravljenja duhovnika efebofila, ki je s fanti spolno občeval pred ogledalom na način, da jim je zakril glavo, na njihova ramena pa postavil svojo in tako zrl sebe, kot da ima mlado telo. Kasneje smo študentje teologije slišali še za primer spolnih zlorab iz poznih 50-ih v nekem italijanskem semenišču. Reklo se je, da je duhovnik svojo žrtev pred zoro spovedal, da je lahko šla k sv. obhajilu; tik pred sv. mašo pa se je pri drugem duhovniku spovedal tudi sam, da je lahko maševal. Zadeva se je navajala kot primer degeneracije duhovništva in zlorabe zakramentov.

Nekoliko drugače je bilo, ko sem se vrnil v Slovenijo. Kmalu po letu 2000 sem boljkone »padel« v manjšo skupino duhovnikov, ki so z veliko zaskrbljenostjo spremljali »homoseksualno mrežo duhovnikov« v slovenski Cerkvi. Podatkov o kakšnih pedofilskih zločinih niso imeli, bili so jezni in frustrirani zaradi sistemske moči »mreže«, njene sposobnosti »rekrutiranja« v semenišču. (O tej moči je prejšnji teden v Faktorju govoril Tino Mamić.) Sklenili smo, da napišemo nekakšno opozorilno in protestno izjavo ter jo izročimo nunciju. Zataknilo se je pri podpisih. Izjavo bi moralo podpisati čim več duhovnikov, da bi imela nek učinek. V tajno nabiranje podpisov sem šel tudi sam. Nabral nisem niti enega, saj se je že po obiskih dveh župnišč pokazalo, da povprečen duhovnik ne zaupa nekim na pol zarotniškim postopkom, čeprav je njih namen dober. Potem smo poskušali dobiti kakšnega insajderja, koga iz »mreže«, ki bi povedal svojo zgodbo in »mrežo« razkrinkal. Nič od tega. Vso zadevo smo opustili in se v ta namen tudi ne več srečevali.

Ravno ta epizoda me je poučila, kako delikaten je boj zoper duhovniški homoseksualni lobi (če nečemu tako zabrisanemu sploh lahko rečemo lobi). Prvo, česar se je bati, so krive obtožbe. Še danes me je sram, da sem v okviru priprave onega pisma, ki naj bi obteženo s kakšnimi tridesetimi duhovniškimi podpisi romalo k nunciju, o kakšnem duhovniku sklepal, da je v »mreži«, a se je kasneje izkazalo drugače. Informacije o »mreži« so tako negotove, nejasne, komaj oprijemljive, podvržene manipulativnim namenom, da se jih je bolje izogibati, kot planiti nanje. Razen če …

Razen če spregovorijo žrtve. In na tem mestu podpora iniciativi Dovolj.je. Naj jo varuje sv. Oskar Romero!

* Foto: B.C.. Zbiranje duhovnikov pred mašo narodov v Lurdu.