Post 2019: Bog ≠ demonski sodnik

V začetku maja 2007 je takratni celjski škof Anton Stres obiskal frankolovske birmance z namenom, da jih sreča in opravi klasično »birmansko skušnjo«, t.j. da preveri njihovo versko znanje. Med drugim jih je nekoliko po filozofsko vprašal (navajam po spominu):

Postavil bom tri trditve o Bogu. Vse tri so pravilne. Vi boste pa povedali, katera je najbolj pravilna. Trditve so naslednje: 1. Bog je vsemogočen; 2. Bog je pravičen; 3. Bog je ljubezen. Katera je torej najbolj pravilna?

Škof in moja župnikova malenkost sva pričakovala, da bodo birmanci, novozavezno ljudstvo, rekli, da je najbolj pravilna trditev o Bogu tista, po kateri je Bog ljubezen. Tako učimo, tako bi moralo biti. Motila sva se. Otroci niso »rekli«, pač pa so v en glas skorajda zagrmeli: »Bog je pravičen!«

Njih trditev je bila »zaklicana« na način, da je stala trdna kot granit. Spreletelo me je: »Od kod jim to?«

Odgovor sem našel v silni človekovi potrebi po pravičnosti. Ta je tolikšna, da je tudi kristjan pripravljen dati na stran resnico o Bogu, ki je ljubezen, in pričakovati predvsem, »da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje« - kakor nenazadnje narekuje druga od znamenitih 6 resnic.

*

Kljub sveti potrebi človeštva po pravičnosti je gojenje sodniške podobe Boga zelo tvegano, kdaj za vero tudi usodno. Karl Frielingsdorf v knjigi Podobe Boga. Kako povzročijo bolezen – kako ozdravljajo (Ognjišče, 2016) postavlja boga sodnika na prvo mesto med »demonskimi« podobami boga. Po Frielingsdorfu je bog sodnik nekak »grozo vzbujajoči superbog«, ki je navzoč tudi v drugih popačenjih božje podobe.

Demonskega sodnika, ki z nebes deli predvsem kazni in pogubo, lahko ustvari tako cerkveno pridiganje (strašenje s peklom), kot družbena paradigma (tiranija), kot osebna travma (nasilje v družini). 

Vernik, ki ga obsede podoba boga hudega sodnika, zaide v samokaznovanje in samozatiranje. Frielingsdorf piše:

Davek vere v to demonsko podobo Boga je visok. Ljudje živijo svoje življenje iz negativnega ključnega izhodišča z občutkom, da je njihovo bivanje brez vrednosti, in zato ne dosežejo življenja, ki je zasnovano tako, da vsebuje svobodno darovanje in poteka iz usmiljenja.

Redno se najdejo oni, ki pred tovrstnim bogom sodnikom pobegnejo s pomočjo distanciranja in zanikanja. Duhovno travmo na videz rešijo: ali ko hudega sodnika pretvorijo v sladkega neškodljivega bogca z dolgo mehko brado; ali ko ga z opustitvijo duhovnega boja in verske prakse enostavno zanikajo. Rečejo si: »Kaj se sekiram! Saj Boga itak ni.«

Danes so mnogi ateisti in verskih brezbrižneži pravzaprav begunci, ki so zbežali pred spako »grozo vzbujajočega superboga«. Danes so lahko mnogi verniki, tudi tisti cerkveno najbolj lojalni, okuženi s to podobo. Namesto da bi poleteli, stopicajo na mestu in tiho trpijo. Pa še kdo zraven njih.

Ni še konec posta 2019. Dajmo pravemu Bogu priložnost, da nas očisti mračnih podob in bolnih vzgibov!

* Slika (wikimedia): William Blake, Bog sodi Adamu, 1795.