Putin, Trump in zaščita bližnjevzhodnih kristjanov

Putin – branitelj bližnjevzhodnih kristjanov

Najstarejša ruska nevladna organizacija nosi naslov Imperialno pravoslavno palestinsko združenje (Imperatorskoe pravoslavnoe palestinskoe obšestvo – IPPO). Ustanovljena je bila l. 1882, njenega delovanja niso ukinile niti sovjetske oblasti, čeprav so ji spremenile ime in prilagodile cilje. Po letu 1992 je združenje dobilo nazaj svoje staro ime, s prihodom Putina na oblast pa je ambiciozno zacvetelo. Njega poslanstvo je: pripravljati romanja v Sveto deželo; skrbeti obenem za ruske in druge kristjane, ki živijo na Bližnjem vzhodu; graditi v Sveti deželi cerkve, šole, bolnice. Danes je IPPO prestižna organizacija. V nje vodstvu in svetu sedi politična in verska smetana. Kajti Sveta dežela Rusom veliko pomeni.

Pozor št. 1! Kot je izrecno dejal tudi ruski metropolit Hilarion (»zunanji minister« moskovskega patriarhata), Rusi pod pojmom Sveta dežela razumejo tri današnje države: Izrael, Libanon in Sirijo. 

Pozor št. 2! Rusi so bili že pred prvo svetovno vojno na teh območjih tako močno prisotni, da so uporabljali izraz »Ruska Palestina«. 

Pozor št. 3! Eden izmed razlogov za vojno med Rusijo in turškim Otomanskim cesarstvom l. 1853, v katero so se vpletle zahodne sile in je dobila ime Krimska vojna, je bil spor glede kristjanov na območju Svete dežele oz. želja Moskve, da vrši neke vrste protektorat za kristjane. Sveta dežela je tedaj spadala pod Otomansko cesarstvo. (Vir za do zdaj napisano je članek na italijanskem think tanku Comitato AtlanticoItaliano)

Šele če vzamemo v obzir to rusko imperialno-pravoslavno zavzetost za Sveto deželo, razumemo, zakaj se je Rusija tako odločno in silovito vključila v zadnjo vojno v Siriji. Ne samo zaradi Asada in svojih neposrednih vojaških in gospodarskih interesov, temveč tudi zaradi »poslanstva« zaščite Svete dežele in tamkajšnjih kristjanov. Na Zahodu to neradi slišijo, toda ruski poseg v Siriji je zelo koristil preživetju krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu. Vladimir Putin si je na tiho prislužil naziv »defensor christianorum«, branitelj kristjanov, ki se ga je v stari časih dajalo pogumnim kraljem in vitezom, ki so politično in vojaško branili ogrožene kristjane in krščansko civilizacijo.

Zahod ni Rusija oz. Zahod je do trpljenja bližnjevzhodnih kristjanov »korekten«

Na Zahodu organizacije, ki bi bila primerljiva ruski IPPO, nimamo. To pa zato, ker se strogo držimo ločitve Cerkve in države. Za nas je nepredstavljivo, da bi recimo Ministrstvo za zunanje zadeve in Škofovska konferenca ustanovila nekak skupen Komisariat za Sveto deželo s poenotenim ciljem varnega romanja v Jeruzalem, širjenja slovenskega vpliva v Izraelu in okolici ter pomoči bližnjevzhodnim kristjanom.

Druga točka razhajanja med ruskim in zahodnjaškim pogledom glede bližnjevzhodnih kristjanov ždi v mišljenju oz. priučenem prepričanju, da kakršno koli vmešavanje »krščanske Evrope« v prid »krščanskih interesov« na Bližnjem vzhodu pomeni nič manj kot obujanje križarske mentalitete in spodbujanje novih križarskih vojn. Križarske vojne so v kolektivni zavesti Zahodnjakov nekak fuj in fej, ki se ne sme več ponoviti (čeprav natančna analiza islamsko-krščanskih spopadov kaže, da je krščanstvo bilo največkrat v vlogi branitelja, ne napadalca).

Islamski skrajneži to našo »križarsko krivdo« uspešno tržijo tako v smislu vzgoje in propagande kot v smislu motivacije za svojo maščevalno vojno proti »križarskemu Zahodu«. Situacija bi bila burleskna, če ne bi bilo prelite krvi po ulicah zahodnih mest. Evropa se na vse pretege brani samo sebe umevati kot »krščansko«, islamisti pa ji ves čas pravijo »križarska«. Evropa nasede in, ker noče »žaliti islama«, se še bolj trudi biti »ne-krščanska«. Islamisti ne popuščajo: enako kot prej ji pravijo »križarska«. Evropa spet nasede,… itd., itd.

Nadalje igra pomembno vlogo ideologija politične korektnosti, v Rusiji komaj prisotna, pri nas razbohotena v nekakšno krovno politično kulturo. Ta ideologija narekuje, da pomagamo »vsem enako, ne glede na njihovo versko prepričanje«. Prav. Pomagamo na Bližnjem vzhodu »vsem enako« prvič, pomagamo »vsem enako« drugič, tretjič,… Nakar po par letih ugotovimo, da neka bližnjevzhodna grupacija vedno znova najmanj dobi in vedno znova potegne najkrajšo. In zakaj so to ravno kristjani? Se bo našel kdo od zahodnih vrhunskih politikov, ki bo zahteval pomagati najprej in predvsem kristjanom? Putin se je po letu 2013 kot »defensor christianorum« precej izpostavil, mu bo sledil še kdo?

Trump – nov branitelj bližnjevzhodnih kristjanov?

Ameriški predsednik Donald Trump je minulega 11. decembra podpisal poseben zakonski akt (Iraq and Syria Genocide Relief and Accountability Act), katerega cilj bo pomagati žrtvam islamističnega genocida v Iraku in Siriji, zlasti kristjanom in jazidom. Uporaba besede »genocid« ni slučajna. Po eni strani odgovarja temu, kar je Islamska država nad kristjani in jazidi v resnici počela, po drugi ob pomoči humanitarne narave odpira tudi pot hitrejši pomoči v obliki vojaške zaščite.

Trump je to storil na veliko veselje bljižnjevzhodnih cerkvenih voditeljev, katerih predstavniki so bili med podpisom navzoči v Beli hiši.

Če se veselijo žrtve hudih preganjanj, ni razloga, da se ne bi veselili tudi mi. Vsak človek dobre volje privošči drugemu, da mu ni treba bežati iz svoje domovine. Kristjani dodatno privoščimo bližnjevzhodnim kristjanom, ki so naši bratje in sestre v Kristusu, da ostanejo tam, kjer so, čeprav vemo, da jim ni lahko. Naš dodaten »duhovno-zgodovinski« interes je, da krščanstvo ne izgine v deželah z najstarejšo krščansko tradicijo. Zato smemo biti Trumpu le hvaležni.

Trump seveda popravlja, kar je v Siriji zagrešil Obama. Ko so ZDA podprle upornike proti Asadu, so računale na prihod demokracije zahodnega tipa v Sirijo, zgodil pa se je nepredstavljiv kaos. Nastradali so spet kristjani. Pokol kristjanov v mestu Malula septembra 2013 je načrtno izvedla Al-Nusra, ki naj bi tvorila od ZDA podprto koalicijo zoper Asada.

Pokol nedolžnih kristjanov je imel velik odmev, toda ne po običajnih kanalih zahodnih medijev. Ti so gledali vstran. Razlog za odmev pa je bil tudi v tem, da v Maluli, ki leži štirideset kilometrov severno od Damaska, še govorijo staro aramejščino, se pravi materin jezik Jezusa Kristusa.

Malokdo je takrat tudi poročal, da je 50.000 kristjanov iz sirske regije Qualamun oktobra 2013 pisalo Putinu in prosilo za rusko državljanstvo, da bi bili na ta način zaščiteni. Z drugimi besedami, Obama je bližnjevzhodne kristjane tiščal v naročje Putinu, s tem pa doživljal tiho erozijo podpore med bolj obveščenimi zahodnimi kristjani.

Trump brani bližnjevzhodne kristjane, a nevarnosti ni malo

Trump postaja nekak »defensor christianorum« po Putinovem zgledu; z zamudo seveda. Ko mu nehamo ploskati, se zavejmo, da nevarnosti pri tem ni malo.

Prva je, da bodo bližnjevzhodni kristjani postali kmetje na šahovnici rusko-ameriškega dvoboja. S tem bi se njihova žalostna usoda dodatno zapletla. Druga je, da so bližnjevzhodne krščanske skupnosti lahko še bolj v nevarnosti, da pri islamistih dobijo dokončen pečat sodelavk »ameriškega hudiča« in, ko bo v ZDA vladal bolj »korekten« predsednik, postanejo cilj maščevanja. Je pa res, da islamistični terorizem ne sme narekovati zahodne dobrodelnosti. Tretja nevarnost lahko pride iz načina delovanja (»modus operandi«) velesil. Angažma velesil ne more nadomestiti procesov, ki se morajo zgoditi na terenu, med ljudmi. To pa so želja po miru, delo za mir in vera v medverski dialog.

Le slednje bo na dolgi rok zagotovilo preživetje in – Bog daj! – ponovni razcvet bližnjevzhodnih krščanskih skupnosti.

* Besedilo je izšlo 16.12.2018 na portalu Domovina: https://www.domovina.je/putin-trump-in-zascita-bliznjevzhodnih-kristjanov/ Foto: Ruski patriarh Kiril in ruski predsednik Putin, s spleta.