Da se Advent človeštva ne steče v kaos in temo

Živimo svoj veliki Advent. A kaj je Dogodek, ki ga pričakujemo?

Vedeževanje je značilnost poganskega mišljenja in značilnost politeističnih religij. Še filozof in cesar Mark Avrelij se je pred pomembnimi bitkami zatekal k vedeževalcem. Služba slednjih je v antiki lahko bila uradna, državna, ali pa tudi neuradna, alternativna. Po drugi strani je vedeževanje že globoko v Stari Zavezi strogo prepovedano. Monoteistični trojček – judovstvo, krščanstvo, islam – se te prepovedi drži.

Pa vendar bi vsi radi vedeli, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Bomo zdravi? Bo naše podjetje uspešno? Nas čaka revščina? Bo vojna? Bodo klimatske spremembe naredile našo deželo komaj kaj rodovitno? In kaj bo z nami kot narodom? Kaj bo z Evropo kot politično skupnostjo?

Zlasti zadnje dvoje vprašanj ta čas silno deli naša mnenja. Množijo se takšni in drugačni vedeževalci: eni so nagnjeni k utopiji, drugi so bolj apokaliptikom podobni. Francis Fukuyama je ob razpadu Sovjetske zveze zapisal, da je prišlo do »konca zgodovine«, a samo četrt stoletja kasneje se zdi, da je zgodovina odprta, kot že dolgo ni bila. Trenutek je eminentno adventen. Četudi smo si prepovedali hoditi k »šlogarcam«, nas še kako zanima, kaj bo z našo družbo? Kaj je Dogodek, v katerega se bo naš veliki advent iztekel?

Ne hodimo k vedeževalcem, poglejmo raje v zgodovino!

Walter Kasper, nemški teolog, kardinal, zaupnik sedanjega papeža, je zapisal, da zahodna krščanska civilizacija na približno vsakih 500 let doživi globoko krizo, nekak apokaliptični moment, ki pa jo preobrazi in dvigne v nekaj novega. Poglejmo. 

Prva velika kriza je bila padec Rimskega cesarstva, ki je komaj postalo krščansko, in vdor barbarskih ljudstev v južno Evropo. Druga velika kriza se pojavi v 10. stoletju, ki ga upravičeno imenujemo »saeculum obscurum« (temni vek): vpadi Madžarov, spopadi z islamom, razpadanje osi Rim - Carigrad. Tretja, nam precej znana, je kriza 16. stoletja: degeneracija papeštva, razkol zahodnega krščanstva, turški janičarji pred Dunajem. Četrta velika kriza krščanske civilizacije ima svoje središče v 20. stoletju: vzpon evropskih totalitarnih ideologij, gulag in Auschwitz, dve svetovni vojni – vse to v deželah stare krščanske tradicije, kar nam govori o veliki duhovni drami v podtalju.

Kaj na bodo vedeževalci, ko pa imamo zgodovino! Lahko iz prvih velikih treh kriz naše civilizacije razberemo, kakšen bo razplet četrte, naše krize? Lahko. V vseh krizah se namreč pojavlja pravilo, ki ga smemo zapisati takole: ko je konec, je začetek. Ko se zdi, da je prišla apokalipsa, se zgodi novo rojstvo. Vijolično otožen, deloma tudi boleč advent se izteče v svetlobo.

Po padcu Rimskega cesarstva se rodi krščanska Evropa narodov, edinstvena zgodba, ki jo živimo do danes. Po »saeculum obscurum« se zasnuje zgledno in napredno samostansko življenje, nekdo napiše Brižinske spomenike, pojavi se duhovno-mirovniško gibanje in ideja svetosti za vsakogar, (prim. Ema Krška, Frančišek Asiški, viteška duhovnost). V pretresljivem 16. stoletju in vsled njega dobimo knjige za v vsako hišo, kasneje šolstvo, postavljeni so temelji za nesluten tehnični razvoj, katolištvo po eni strani disciplinira in izobražuje svoj kler, po drugi se prepusti igrivemu baroku, z odkritjem Amerike in Magellanovim preplutjem Tihega oceana se rojeva tudi globalno krščanstvo. Skratka, ko se je zdelo, da bo vsega konec, se je zgodil nov začetek, včasih presenetljiv pozitiven zasuk.

In naš jutri? Dobrih obetov za 21. stoletje ni malo.

Kakšno novo rojstvo po letu 2000? Kakšen konec, ki je začetek? Živimo zanimiv veliki advent. Dobrih obetov ni malo. Poglejmo.

Vsi prisegamo na človekove pravice. Čeprav se v interpretaciji slednjih kdaj razlikujemo, dogmo človekovega dostojanstva vsi zagovarjamo. Vsi se zavedamo, da pohlep ni dober. Da ustvarja socialne krivice in uničuje planet, se učimo že v osnovnih šolah. Nimamo seveda vsi duhovne moči, da bi se mu odrekli, toda vsaj zaznali smo ga kot negativca iz ozadja. Nadalje, svet je povezan, kot še nikoli ni bil, in mladi ga kot takega dihajo. Mladi so formalno izobraženi, kot še nikoli niso bili. Nove generacije se po eni strani zdijo pomehkužene, po drugi pa imajo lastnosti mehkega plastelina, iz katerega more zrasti nekaj čudovitega.

Zahodna religija je v krizi, cerkve se praznijo, toda skozi krizo se očiščuje in postavlja nastavke za duhovno prebujo. Se nam bo zgodila prav tista »vera za postreligiozni čas« in »mistika«, ki so jo napovedovali veliki umi 20. stoletja kot Dietrich Bonhoeffer, Paul Ricoeur, Karl Rahner?

Kriza je, a obeti so dobri. Nekaj je pri koncu, nekaj novega se rojeva. V skladu s poganskim izročilom na tej točki vedežujemo in poskušamo »prečitati« boginjo Usodo, da bi jo z nekim svojim manevrom preslepili. V skladu z monoteističnim izročilom se na tej točki prepustimo Bogu, kot se cvetni prah prepusti vetru, obenem ljubosumno varujemo dediščino svobode, kar ni drugega kot odklanjanje Usode in zavest, da je treba zavihati rokave.

Utopisti in apokaliptiki. Politični »vedeževalci« v pogonu.

Ni lahko. Politični »vedeževalci« ne spijo. Oni so Usodo že »prečitali«, zdaj se samo še mora zgoditi njihovim spoznanjem ustrezna prihodnost. Dvojnega duhovnega profila so: utopisti in apokaliptiki.

Utopisti imajo že skoraj do potankosti izdelano revolucijo boljšega jutri, vso v enačbah in načrtih. Njih družboslovno vedeževanje je takorekoč matematično in se ne moti (pomenljivo, da so v antiki kdaj vedeževalce klicali tudi »mathematikós«). Zdaj se mukoma trudijo stiščati realnost v kontejner svojih idej. »Milom ili silom«, realnost se mora držati »prerokbe«!!!

Apokaliptiki vidijo spremembo kot hudiča. Pred spremembo je treba zgraditi visok zid in varovati, kar imamo. Apokaliptiki so ves čas jezni in prestrašeni, njih posvečeni vedeževalci jih sproti krmijo z videnji malodane konca sveta.

Tako eni kot drugi imajo nekaj skupnega. Ker realnost v kontejnerje njihovih strahov in idej ne gre, so pripravljeni poseči po metodah, ki ogrožajo demokracijo. Oboji so preveč prepričani v svoj prav, da bi jih še fasciniralo počasno in naporno demokratično dogovarjanje.

Nov začetek ni avtomatičen. Treba je želeti »stati inu obstati«.

Zgodovina je en sam Advent. Ves čas je odprtih več možnosti. Tudi pravilo »ko je konec, je začetek« ne deluje avtomatično. Lahko je tudi samo konec in nobenega začetka. Pogoj, da bo to pravilo delovalo tudi v četrti veliki krizi krščanskega zahoda, mora biti dopolnjen z željo po biti: hoteti moramo »stati inu obstati« - če uporabimo Trubarjevo sintagmo.

Če zavoljo nekega podtalnega nihilizma in modnega relativizma sami nočemo »stati inu obstati«, se bo naš trenutni veliki advent stekel v kaos in temo. Odprti moramo biti za novo in spremembe, obenem pa krčevito »stati inu obstati« v nekaj najbolj osnovnih civilizacijskih dogmah: svoboda, dialog, delavnost, človekove pravice, solidarnost, gostoljubje.

Novo in tuje, ki prihaja – najsi prihaja od znotraj ali od zunaj našega mestnega obzidja -, mora točno vedeti, kje smo zahodnjaki »zagamano« nepremakljivi.

* Foto: Dolfe Jakop, Sagrada Familia, Barcelona.