Včasih se zdi, da kristjani ne
verjamemo v Kristusa Kralja. Kot da Kristus še ni zmagal in si mora
zmago v neki hudi konkurenci šele izboriti. Kot da je odločilna
bitka z negotovim izidom še vedno v teku in mi, Kristusovi vojaki,
smo tisti, ki imamo orjaško nalogo pokončati »velikega zmaja,
staro kačo, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni
svet« (prim. Raz 12,9).
Ko ne zaupamo Kristusu Zmagovalcu, nas
zlahka odnese ali v versko prenapetost ali v verski super aktivizem
ali v versko malodušje. Prenapeti in nestrpni smo, ko se nam zdi, da
je naša naloga biti nekak Kristusov gladiator v nenehnem spopadu z
neverujočimi. Aktivistični smo, ko mislimo, da bo obilica naših
dejavnosti, naše vročično pastoralno delo, malodane naš živčni
zlom nadomestil, kar manjka Kristusovi zmagi. Malodušni smo, ko se
nam zdi, da sile zla napredujejo, saj ljudje izgubljajo vero, ko ne
hodijo več k sv. maši, prezirajo upanje, bolj kot Bogu zaupajo
šamanom in horoskopu, zametujejo ljubezen in živijo vsak zase.
Zato, dragi kristjan, oddahni si!
Odpočij! Usedi se v travo in se razglej po bojni poljani, na
kateri je Kristus bil odločilno bitko. »Ne jokaj! Glej, zmagal je
lev iz Judovega rodu, Davidova korenina, da bi odprl knjigo in njenih
sedem pečatov« (Raz 5,5). Dopusti, da milost Kristusovega
zmagoslavja zalije tvoje srce! Tvoja »sveta« agresivnost, živčnost
in malodušje niso zgolj odveč, temveč tvorijo resno prepreko
zmagujoči milosti.
Drži, ni še vse dopolnjeno. Tudi to
je res, da zlo še deluje in beleži določene uspehe. Še smo na
preizkušnji. Po zmagi na križu mora zmagati še v naših srcih.
Delati bomo morali, se truditi, iti v mnoge pastoralne projekte,
veliko moliti. Vendar ne na način, kot da Kristus šele mora
zmagati. On je že Kralj Vesoljstva. Vesoljstvo nima drugega Kristusa
kot njega.
** Članek o uničevanju ikon l. 1944 v Beogradu:
http://mondo.rs/a1008572/Info/Drustvo/Pucanj-Isusa-Hrista-dvorska-kapela-Starog-dvora-Karadjordjevica.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar