Trik in hipnoza »čistih«

Ob pojavu in uspehu stranke Levica se navrže kar nekaj vprašanj o delovanju naše rodovno-plemenske skupnosti. Ampak prvo je, kako je Levici s svojo zategnjeno ideologijo, ki v praksi deluje le v pogojih odvzema svobode posameznikom, na volitvah uspelo nabrati reci piši 9,29 % glasov? Ter, kako ji je to najbolj uspelo tam, kjer domnevamo, da živijo najbolj izobraženi Slovenci (Ljubljana), ki naj bi ravno zaradi svoje izobraženosti kritično preverjali mite in utopije?

Odgovorov, ki jih ponujajo politični analitiki, je več. V tem blogu bom opozoril na nekaj, kar je morda bolj značilno za religijo kot za celotno družbo – na »trik čistosti«. Mislim, da je uspeh Levice povezan tudi s tem trikom.

Jezusovo zavračanje »trika čistosti«

Poglejmo najprej v začetke krščanstva. V Jezusovem času imamo bolj znane farizeje in manj znane esene. Pri obojih opazimo stavo na versko »čistost«. Eseni jo v kombinaciji z apokaliptiko živijo tako, da se umaknejo v »komuno« v Kumran k Mrtvemu morju, so zase, skriti do mere, da jih Nova zaveza sploh ne omenja. Farizeji so na ulicah in trgih, v jedilnicah in prostorih odločanja. Jezus se z njimi druži in prepira.

Poleg tega, da farizeji v Jezusu ne vidijo Mesije, je osnovni razkorak med njimi in njim glede izpolnjevanja postave. Farizeji postavo izpolnjujejo do pikice natančno. S tem pa radi zapadejo v formalizem, ritualizem, in se v odnosu do drugih vernikov zlahka počutijo za »boljše« vernike, za bolj »čiste«. Na tem mestu se sproži socialna interakcija, ko v okolju pridobijo na ugledu, na vplivu, saj so drugi verniki v odnosu do njih »slabši« verniki, »polovičarski«, »nepopolni«. Drugi verniki jim često sledijo, jih spoštujejo, čeprav se zavedajo, da stopnje »verske popolnosti« farizejev ne dosegajo.

Tej socialni interakciji pravim »trik čistosti«. »Čisti« pridobiva zaradi negotovosti in občutkov krivde »nečistega«. Izrednost in radikalnost »čistega« nadkrili sivkasto vsakdanjost »polovičarja«.

Krščanstvo in »farizejski kvas«

Krščanstvo je po morju stoletij jadralo v iskanju čiste ljubezni do Boga in bližnjega, hkrati pa se izogibalo čerem »farizejskega kvasa« (Mt 16,6), t.j. čistunstva. Tu imamo zavrnitev gnoze, montanizma, donatizma, katarstva, spiritualstva, skakaštva, zavrnitev verskih republik à al Savonarola in končno zavrnitev janzenizma.

Kdaj pa kdaj je na te čeri tudi nasedlo. Denimo janzenizem slovenskega postbaročnega katolištva. Janzenistična senca se še danes čuti tako rekoč pri vsaki nedeljski maši (ker sem »nevreden«, ne sedim spredaj) in v določenih socialnih odnosih katoličanov do drugačnih (ker sem »pravi katolik«, sodim druge). Tudi v trenutni konstelaciji slovenskega katolištva imamo skupine, ki s svojo »čistostjo« poskušajo hipnotizirati povprečnega vernika, ustvarjajoč v njem nekak občutek krivde, da je slab vernik, recimo, že zato, ker sv. obhajilo prejema na roke in ne na jezik.

Desni in levi

V slovenski družbeni in politični situaciji lahko opazujemo »trik čistosti« tako na desni kot na levi.

Za določene desne domoljube in zaljubljence v slovensko pomlad, je »nečisto« vse, kar diši po rajnki Jugoslaviji in tujerodnosti. Četudi si sam domoljub in izobešaš slovensko zastavo, si zanje polovičar, če nisi »popoln domoljub«, v smislu nekakšne hude čustvene vznesenosti in borbenosti ter odklanjanja »nečistih« jugo-vsebin. Če na primer »čistim« rečeš, da ti je v Jugi bilo kaj všeč (in nemogoče je, da ti v deželi, v kateri si živel, ne bi bilo kaj všeč), si lahko že »izdajalec«.

Z Levico je levi politični pol dobil svojo razvidno »sekto čistih«. Ob pristaših Levice so vsi drugi levičarji zlahka »slabši« levičarji, »polovičarski«, »nepopolni«. Skoraj smešno je bilo, kako so se zmerni levičarji pred volitvami »ta čistih« levičarjev bali in kako se se poskušali z njimi vzporejati. Najbolj očitno je to bilo v stranki SD, v kateri so spet začeli citirati Kardelja in obujati kult diktatorja Tita; najbolj grdo pa je zaradi hipnotiziranosti s strani »čistih« in poskusa približevanja njihovemu radikalnemu revolucionarnemu čaru nastradala stranka Desus. 

»Trik čistosti« je uspel. Levica je kljub svojemu ideološkemu čudaštvu in retrogardnosti spodžrla zmerne stranke na levi in sedaj kot lovski nadzornik nadzoruje celotno vladno lovišče, ne da bi si – in tu je »trik čistosti« pripeljala na next level – mazala rok s samim streljanjem divjadi oz. vladanjem.

»Čisti« nas narazen trgajo

Ni moj namen toliko razglabljati o političnih strankah kot opozoriti, da slovensko družbo narazen trgajo predvsem oni, ki zase mislijo, da so boljši od drugih; sokrivda pa je pri teh, ki se vpričo »boljših« počutijo negotove zaradi svoje vsakdanjosti in ideološke »neromantičnosti«. So verni ali neverni, so levi ali so desni, so izobraženi ali manj izobraženi,... na koncu je delovanje »čistih« in od njih hipnotiziranih približkov destruktivno. »Trik čistosti« ni nedolžen, temveč deluje sprva kot moralna fascinacija, ki kmalu postane duhovna paranoja, v srednji fazi je že sovražni govor, v zadnji fazi lahko sproži fizično »čiščenje«, pekel na zemlji.

Prav danes (bogoslužno smo ponedeljek, 21. teden med letom) pri mašah beremo Jezusove ostre besede o farizejih (Mt 23,13.15-22). Med drugim omembo pekla:

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi.

Zdravljenje družbe iz sredine

Skrajni čas je, da se v našem prostoru opolnomoči moralna sredina, ki bo zmogla kočijaževo klop skupnega voza obvarovati pred sektaško in čistunsko zagrizenimi kočijaži. Ta humanistična sredina obstaja, je večinska. Kričači seveda kričijo v njeno levo in desno uho, ji zbijajo samozavest, je ne dopuščajo k za njeno realno težo ustreznemu medijskemu in političnemu izrazu. 

Če se ne bomo najprej moralno, pri sebi, nato pa občestveno in politično uprli sektam »čistih«, nas bodo te pozobale, kot te dni kje škorci zobajo sladko grozdje – naše grozdje.

* Foto B.C.: Kumran ob Mrtvem morju, muzej, rekonstrukcija bazena za obredno očiščevanje.