Da je Alice Cooper kristjan (prim. tukaj), morda
preseneča tiste izmed nas, ki si duhovne in moralne drže
predstavljamo kot dokončne, potem ko smo jih enkrat sprejeli. Ko je
nekdo bel, bo bel ostal; ko je kdo drug črn, bo črn ostal. Tako se
nam zdi najbolj pravilno. Tak red stvari je jasen. Tovrstne podelitve
za um niso naporne. Poleg tega na Slovenskem spreobrnjencev nimamo
preveč radi. Ne zaupamo jim ali pa njihovo spreobrnjenje radi
degradiramo na oportunizem – češ, obračajo se po vetru. Ne
gledamo v dušo, kakršna je zdaj, temveč kar naprej izkopavamo to,
kar je ta človek nekoč bil. Žal, zamera pogosto zmaguje nad
razumevanjem in prijaznostjo. Ampak skozi podobno je nekoč šel
veliki spreobrnjenec Pavel iz Tarza.
Duhovna rast v človeku je zaznamovana
s pospeški, nihanji in neverjetnimi preobrati. V duhovnosti pogosto
gre za dramo, če ne za triler. Nekdo, ki je danes šel po kolenih
okrog brezjanske Marije ali šel skozi ves proces krščanske vzgoje
(od katoliškega vrtca do katoliške gimnazije), je lahko čez deset
let brez vere. Tisti, ki danes pljuva na križ, se bo morda čez
deset let križa držal kot svojega zadnjega upanja.
Posebno poglavje, ki ga tukaj samo
omenimo, je smrtna postelja. Bližina smrti dušo napolnjuje z grozo,
umu pa odstrani tančice in zavore, da na hitro spoznava, kaj je
potrebno in kaj je odveč, kaj je prav in kaj narobe. Na smrtni
postelji se dogajajo spreobrnjenja, za katera včasih vedo le
najbližji in spovednik.
Alice Cooper ni edini predstavnik pop
kulture, ki je po prvotni protikrščanski fazi v drugi fazi postal
kristjan. Zlasti ZDA ponujajo cel spisek pevcev, igralcev,
športnikov, celo porno zvezd, ki so po burnem obdobju nevere
pristali v Kristusovemu pristanu. To, kar pri Cooperju napravi vtis,
je velik lok, po katerem je prispel do Boga. Na radarju popa je
veljal za skrajneža, temačneža, hudobneža, hedonista in
satanista. Bil je učitelj in vzornik mnogim rokerjem, ki so stavili
na črno in okultno. Svoje pesništvo in svoje divje odrsko obredje
je razumel kot misijonarsko delo, kot razsvetljevanje množic za
svobodo in uživanje brez odgovornosti in morale.
Alice Cooper je na koncu pokazal, da
vsaka duša zmore do Boga. Celo satanist. Edino satan tega ne zmore.
Cooper sicer zanika, da bi kadarkoli
bil satanist, vendar so bili njegovi šovi neizpodbitno nasilni,
mrtvaški in demonski. Temu pojavu pravimo »kulturni satanizem« in
ga ločimo od »kultnega satanizma«. Četudi satana na odru obredno
ni častil (kult), je uporabljal satanistično simboliko (kultura),
da bi podal neko (ne)moralno sporočilo. V tem manevru je satan
simbol za svobodo.
Kakšno svobodo? Tisto, ki naj bi jo preprečevalo
krščanstvo s svojim dogmatizmom, asketizmom in moralo. Ta manever
je med modernimi pesniki že pred sto leti izrazil Italijan
D'Annunzio v svoji »Hvalnici Satanu«. Za »kulturnega« satanista
satan (z Bogom vred) verjetno ne obstaja, je pa najodličnejši
pripomoček in simbol za uveljavitev novega reda, ki naj bi sledil po
zatonu krščanstva.
Toda ravno Alice Cooper je okusil, kako
nevarna je igra s hudičevim repom. Ti se igraš z demonskimi
simboli, uživaš v draženju krščanskega malomeščanstva,
načeloma si zgolj rokerski zafrkant in zabavljač, na koncu pa te
postane strah samega sebe in tiste teme, ki si jo priklical iz globin
neznanega. Če kličeš hudiča, bo prišel – simboli in
zafrkancija gor ali dol. In kam se boš zatekel, ko bo groza tu? Na
drugi breg – k Bogu. Kam drugam?
Cooperjeva duhovna pot je poučna še
drugače. Govori o krščanskem spominu, s katerim je prepredena
zahodna civilizacija. Ni drzno trditi, da del rokerske kulture,
zlasti heavy metal, raste iz tega spomina. Seveda na način, da se
proti krščanstvu bori. Da zasmehuje, obtožuje, napada vero ter se
ponaša z demoni. Vendar dokler to dela, ostaja v stiku. Dokler je
Kristus tarča njihove jeze, ga občutijo. Kristusova beseda skozi
čudne podtalne kanale spomina, ki jih niti uradna religija ne
razume, kaj šele nadzira, še vedno prihaja do njih.
Ni čudno, če se v svojih zrelih letih
eden izmed teh rokerjev začne preprosto zavedati, s kom se je ves ta
čas pravzaprav ukvarjal in prepiral. Ter naredi korak, ki ga tudi
satanist zmore, le satan ne.
* Besedilo je bilo objavljeno 5. 9.
2010 v tedniku Družina ob novici, da se ima dark-rock zvezdnik Alice Cooper za
kristjana. Foto: Wikipedia.
Aleluja! Končno nekaj Božjega od ksiądzka! In vse je res, celo satanisti (po prerokovi prerokbi so vsi muslimani, z njim vred, predisponirani za pekel), najdejo Boga. Eden od dokazov:
OdgovoriIzbrišihttps://www.youtube.com/watch?v=tDGDQTt9ngU
Je pa pater pozabil (zaradi neke sile v zraku?) oznaniti največjo glasnico Gospodovega Usmiljenja, sveto Favstino Kowalsko:
kdor se v spoznanju svoje nemoči in greha z zaupanjem vrže pred Gospodove noge, in Ga prosi Usmiljenja, bo doživel tak Preporod kot Magdalena in Savel, in še veliko večjega! Vse je tukaj, zelo je preprosto:
https://3.bp.blogspot.com/-mLy8KrZUco0/WTkDKSyPJWI/AAAAAAAAAtg/DhJDx_sBdPIWhJzHtyz35Dgj9MXGUeEEQCLcB/s400/Zaupaj.jpg
Ps: prej se bo satanist Spreobrnil, kot krščeni levičar, to je pa tudi žal res. Slednji je včasih najslabša družba v Cerkvi. A upanje vendar obstaja, kajti tudi trpljenje ima svojo moč - večje je, boljše! Naše duše so po svoji naravi Božje, zato jih, kot je zgoraj napisano, vedno nekaj vleče Domov, ker jim Gospod v srcu šepeta kot Nad-duša.
Izbriši