Sta globalno in lokalno v spopadu?

Evropska (višivanka), azijska (batik) in afriška srajca

»Razmišljaj globalno – deluj lokalno,« se je glasilo geslo mnogih, ki smo pred četrt stoletja vstopali na pota družbene odgovornosti. Bolj kot kdaj prej smo se začeli zavedati, da so težave in priložnosti tega sveta globalne, saj je svet postal povezan kot še nikoli. Zavedali smo se tudi, da se da velike težave tega sveta dostojno in učinkovito reševati tam, kjer smo – v naši »lokalnosti«.

Potem katastrofa! Ali skoraj katastrofa … Danes se zdi, da sta »globalno« in »lokalno« vsako k sebi. Smo nič manj kot pred grozovito možnostjo, da napetost med obema poloma razgradi naše družbe in sproži tretjo svetovno vojno, saj Rusija, ki je napadla Ukrajino, samo sebe razume kot proti-globalistično silo. 

Kako smo lahko tako zašli?

Krivca ne gre iskati pri nas, ki smo v svojem malem okolju verjeli idealu »razmišljaj globalno – deluj lokalno«, temveč pri ekonomskih in političnih elitah, ki so ta ideal izrabile. Nastop mogočnega kapitala povezanega z digitalno dobo, razrast meščanskih ideologij in kapric povezanih z visokim standardom, brezglava krepitev centralističnih nadnacionalnih institucij ter ideološko-politična radikalizacija so storile, da se je opevani ideal začel podirati.

Podira pa se nam bolj v imenu »globalnega« kot v imenu »lokalnega«; prvo je v ofenzivi, drugo v defenzivi. Novi globalni centri moči vse bolj krepijo nadzor nad posameznikom. Kot vidimo, tudi s prehrano. Bomo na primer zaradi vsiljene uvedbe čričkov v evropsko prehrano, kar nastopa kot globalna direktiva, ubijali krave, ki so naša lokalna stvarnost?

Vprašanje je na mestu. Se ponavlja »tretja in poslednja muka človeštva«, ki jo je napovedal Dostojevski v legendi o Velikem inkvizitorju v romanu Bratje Karamazovi? Gre namreč za muko oziroma skušnjavo, ki je »potreba po vesoljnem zedinjenju« človeškega rodu. Je »tretja«, saj je vzporedna tretji skušnjavi iz evangelijev, ko hudič Kristusu pokaže vsa kraljestva sveta in reče: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš« (Mt 4,9). Se torej ponavlja, da nek imperij, nek velik center moči, na neki točki svojega razvoja skoraj neogibno pride v »globalistično« skušnjavo zavladati nad vsakim?

Moramo reagirati. Rešitev namreč ni, da iz človeštva naredimo brezobličen kolektiv, ki pod prisilo golta čričke. A rešitev tudi ni v spopadu med globalno in lokalno razsežnostjo, med globalisti in identitarci. Rešitev je, da se držimo trojčka »svoboda, enakost, bratstvo«, načela, ki ga je obudil tudi papež Frančišek v okrožnici Vsi bratje (2020). Kogar mika »vesoljno zedinjenje«, kdor poudarja »globalno«, naj bo smrtno resen v spoštovanju posameznikove svobode. Kdor brani »lokalno«, naj se trudi tudi za vesoljno bratstvo.

* Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Družina, julija 2023. Foto: arhiv B.C., evropska (višivanka), azijska (batik) in afriška srajca.

Temno sonce izvirnega greha

Po padcu Berlinskega zidu smo v Evropi zadihali svobodno in sproščeno, navzeli smo se optimizma in želje po povezanosti, hitro smo postali vodilna celina, kar se tiče nenasilja, dialoga in človekovih pravic. Slovenskim katoličani nismo zaostajali za duhom časa. Vzemimo v roke besedilo Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in začudeni bomo, koliko optimizma v odnosu do sveta in nas samih smo premogli še dvajset let nazaj.

Po letu 2000 pa vedno bolj temni oblaki. Terorizem, vojna posredovanja zahodnih sil v muslimanskih deželah, korupcija, gospodarska kriza, znova fašisti in komunisti, napredujoča kultura smrti, nikdar premagana trgovina z orožjem, drogami in ljudmi, nevarne cone v nekoč varnih mestih, duhovniške afere, močnejši znaki podnebnih sprememb, koronavirus, vojna v Ukrajini,… Naš optimizem je začel plahneti, zamenjal ga je kruti realizem.

Zanimivo pri tem je, da se nam je najprej zdelo, da je v krizi predvsem religija (sekularizacija krščanstva in radikalizacija islama). Kmalu je postalo jasno, da je v krizi celotna družba zahodnega tipa – družba, ki v veliki meri temelji na postavkah razsvetljenstva. Že ob prehodu v novo tisočletje je znani italijanski filozof Gianni Vattimo opozoril, da je razsvetljenstvo v krizi, ker ni rešilo dveh velikih problemov, za katera je obljubljalo, da ju bo rešilo: to sta problem nasilja in problem pravičnosti. Ker ni rešilo tega dvojega, je v krizi tudi tisto tretje, ki je razsvetljenstvu še bolj lastno: to je stava na razumno razlago družbe in sveta, vključno s stavo na demokracijo.

Dotični filozof bi bil manj osupel nad usodo razsvetljenstva in demokracije, če bi se poprej zamislil nad podukom Gilberta K. Chestertona, ki je zapisal, da je resnica o izvirnem grehu najbolj razvidna teološka resnica. Posledice izvirnega greha so namreč vidne in aktivne. V osemdesetih je podobno povedal Anton Trstenjak. Ko smo ga na nekem predavanju vprašali, kaj je osnovna težava marksistične filozofije, je lakonično odgovoril, da marksizem podcenjuje moč izvirnega greha.

Kajti kakor koli obračaš človeka in družbo; kakršnih koli utopij, odrešitvenih ideologij in nebrzdanih revolucij se greš; staviš na razum ali ne, na angažirano umetnost ali ne ... Na koncu bo temno sonce izvirnega greha še vedno oddajalo črne žarke in človek, ki si ga hotel spremeniti, bo še vedno nagnjen k slabemu.

Ukrep zoper ujetost družbe v izvirni greh seveda obstaja – reče se mu spreobrnjenje. Pomnimo, kaj je premišljevalec slovenstva Marko Kremžar učil v knjigi Prevrat in spreobrnjenje. Pomnimo, čisto evangelijsko je: ko bo posameznikovo srce premagovalo napuh, lakomnost, nevoščljivost, jezo, nečistost, požrešnost, lenobo, se bosta skupaj z njim poboljševali tako verno občestvo kot vsa družba.

* Besedilo je bilo objavljeno februarja 2023 v tedniku Družina.

Ko feminizem izgubi naslovljenko feminizma – žensko

Zadnje španske regionalne in lokalne volitve so prinesle preobrat. Ljudska stranka (PP) je z vrha izrinila vladajočo socialistično (PSOE) in si pripravila pot do zmage tudi na parlamentarnih volitvah, ki bodo julija. To je bilo pričakovano. Manj pričakovan je bil zlom vladne radikalne levice, tako stranke Podemos (Zmoremo) kot platforme Sumar (Združiti). Španski volivci so odločili, da bo na lokalni ravni tovrstne levice le še za vzorec. Da bi bil poraz levičarjev še bolj boleč, je istočasno dodatno zrasla radikalno desna stranka Vox.

Za osrednje ime poraza lahko označimo ministrico za enake možnosti Irene Montero iz stranke Podemos. Za osrednje, ker je v zadnjem letu slavila dvoje velikih političnih uspehov s področja feminizma ter LGBT ideologije in si zato obetala veliko političnega kapitala. Najprej ji je lansko jesen uspelo sprejetje organskega zakona o varovanju spolne svobode, nato letošnji februar še sprejetje zakona o transspolnosti. Namen prvega je zlasti varovanje žensk pred spolnimi zlorabama, namen drugega pa, da daje ljudem možnost, da si sami določijo spol. Oba zakona je Irene Montero triumfalno zavijala v celofan retorike o napredovanju človekovih pravic.

A kot kaže, je feminizem Monterove in radikalno levih strank po poti izgubil naslovljenko feminizma – povprečno špansko žensko. Najprej se je po sprejetju zakona o varovanju spolne svobode zgodil nezaslišan škandal. Ker zakon ni imel domišljenih aplikativnih vidikov, se je pripetilo, da so se v nadaljnjih mesecih že obsojenim posiljevalcem znižale kazni, med njimi tudi nekemu učitelju, ki je spolno zlorabljal učence. Več kot sedemdeset posiljevalcev pa je bilo izpuščenih iz zapora.

Blamaža za levico in celotno Sanchezovo vlado je bila strašna, strokovno popravljanje napake ni omililo politične škode. Feminističen zakon, katerega prvi vidni učinek je posiljevalec na svobodi, je seveda anti-feminističen zakon.

Podobna, vendar manj vidna izguba povprečne ženske se je španskim radikalnim levičarjem zgodila s sprejetjem zakona o transspolnosti. Vprašanje je preprosto. Se ženska, ki na ženskem stranišču, poslej srečuje biološkega moškega, počuti bolj ali manj varno? In kaj se zgodi, če reče, da se počuti manj varno? Levičarji, ki so ji tega biološkega moškega poslali v stranišče, ji rečejo, da je nič manj kot fašistka. Na Twitterju lahko vidimo, kako Pablo Iglesias, življenjski sopotnik Irene Montero in karizmatična duša Podemosa, ob zaključku kampanje za lokalne volitve kriči z odra: »Vsakič ko kdo tran-ženski reče, da ni ženska, raste fašizem!« Ter doda, da si taka »fašistoidna« oseba zasluži »ves naš prezir«.

Da imajo ljudje ob lokalnih volitvah neke druge prioritete in ne ravno transspolnosti ter da nočejo biti prezirani, ker jih je nečesa pač strah, španski radikalni levičarji očitno niso doumeli. Zaprti v svoj ideološki mehurček, očarani nad napredovanjem LGBT scene ter povsod videč fašiste, so zgubili stik z navadnim volivcem. Paradoks in poraz prebujenskega feminizma je popoln, ko se povprečna ženska začne počutiti še najbolj varna po okriljem tradicionalne desnice.

Po svoje nam je Podemosa in Irene Montero lahko žal. Ko je l. 2014 stranka Podemos začela svojo pot, je kazala določeno širino in svežino. Med drugim tudi za levičarje nenavadno sposobnost dialoga z velikimi religijami, vključno s tistimi sektorji domačega katolištva, ki so blizu papežu Frančišku (kar je pisca tega članka spodbudilo, da je Podemosu pričel slediti na Twitterju). Monterova in Iglesias sta vmes, kljub visokim političnim funkcijam, postala ponosna starša treh otrok. Slednje bil lahko bolj izpostavila in na svojem primeru pokazala, da je možno graditi tradicionalno družino in hkrati ostati na barikadah ekološkega in feminističnega boja. A je ideološki napoj opravil svoje. Prvotna širina se je izjalovila in pristala na ravni prebujenske fanatičnosti severnoameriškega tipa.

Projekcije za španske parlamentarne volitve, ki bodo konec julija, tako kažejo, da se bo vladni Podemos za las uvrstil v parlament, morda sploh ne.

* Ta članek je z naslovom "Poraz španske feministične levice" izšel v tedniku Družina 7. junija 2023. Po tem datumu so Irene Montero marginalizirali na sami levici (platforma Sumar). Po tem datumu so na dan tudi prišle nove, še višje številke znižanih kazni posiljevalcem.
** Foto: B.C., Vic v Kataloniji: kip, ki predstavlja "najbolj staro starko".

Razvajenost in surovost

Ob prelomu tisočletja je na Slovenskem skoraj ponarodelo prepričanje, naj otrok sam narekuje vzgojne prijeme in naj bo vloga vzgojitelja predvsem v tem, da spremlja rast otroka in jo blago spodbuja. V smislu: otrok najbolje ve, kaj je zanj dobro; otrok je naravno ustvarjalen, le za pogoje ustvarjanja moramo poskrbeti; otrok je naravno dober, kvari ga le pretirano »vsiljevanje« družbenih norm.

Tovrstno pedagogiko imenujemo »permisivna vzgoja«. Nekakšno idejno utemeljitev slednje lahko najdemo v rousseaujevskem klicu »nazaj k naravi« oziroma v sicer pogostem mišljenju, da je otrok odraz izvorne nepokvarjenosti človeštva, tistega človeštva, ki je po Rousseauju eno z naravo. K temu pripada prepričanje, da zlo preži predvsem v družbenih sistemih (marksisti pristavijo, da v »izkoriščevalskem razredu«), ne v posamezniku, še najmanj v otroku.

Zagovorniki permisivne vzgoje običajno izhajajo iz krogov, ki kritizirajo kapitalizem. Očitno pozabljajo, da je permisivna vzgoja nastala prav v določenih družbenih in ekonomskih pogojih – in sicer ob polnih hladilnikih porabniškega kapitalizma. V okoljih, kjer ni polnih hladilnikov in se je za preživetje potrebno boriti, tudi razmaha permisivne vzgoje ni.

Iz katoliških krogov so zgodaj začela prihajati opozorila, da permisivna vzgoja ni dobra. Politične in medijske garniture so jih seveda preslišale. Kdor se je ukvarjal z analizo vernosti mladih, pa je hitro opazil, da s permisivnostjo in razvajenostjo prihaja nov val ateizma. Toda že starogrški pesnik Heziod je v pesnitvi »Dela in dnevi« zapisal, da je za razvajene rodove značilno, da »nočejo biti služabniki nesmrtnih /bogov/ in opravljati službe pri svetih oltarjih«.

Vitezu, ki se je pri nas prvi brezkompromisno zagnal v zmaja pedagoške zmote, je bilo ime Bogdan Žorž (+2014). Njegova knjiga »Razvajenost: rak sodobne vzgoje« (2002) je pogumno odprla pot. Nekaj let za njim so tudi slovenske ženske revije začele objavljati članke, v katerih se je mogla prebrati trditev »otroku je potrebno postavljati meje«. Dogma permisivne vzgoje se je tako zamajala, padla pa ne.

Če je kdo mislil, da bo permisivna pedagogika ustvarila zlato dobo miru, se je krepko motil. Heziod je (na)povedal, da pomehkuženim in razvajenim ljudem (imenuje jih »srebrni rod«) sledijo surovi in nasilni (»bronasti rod«). Kot vidimo iz tragičnih primerov otroškega nasilja v Celju in v Beogradu, surovost že izpodriva razvajenost.

Ni vzgoja, četudi permisivna, edina kriva za nasilje v družbi, je pa zelo pomemben dejavnik. Prav je, da so se po zadnjih dogodkih tudi slovenske politične in medijske garniture zganile ter napovedale temeljit razmislek. Ampak ali bo to res razmislek o vzgoji kot vzgoji? Ne bomo priča zgolj še enemu zgražanju nad »hudobno družbo«?

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v rubriki Logos v tedniku Družina (maj 2023) 

»Na mavrico se ne kaže s prstom«

Na posvetu je govoril tudi p. Gržan, duhovnik, puščavnik, pisatelj in majhen kmet

 

»Na mavrico se ne kaže s prstom«

O kmetovi duhovni krajini

2. 6. 2023, Državni svet RS,
govor na posvetu Pomen kmetijstva in podeželja za slovenski narod

Spoštovane, spoštovani! Hvala za povabilo na današnji posvet o pomenu kmetijstva za naš narod in da smem spregovoriti teh nekaj besed o duhovnih vidikih. V naslovu mojega prispevka je sintagma »duhovna krajina«. Naj takoj povem, da »duhovna« pomeni več kot religiozna, pomeni simbolna in modrostna; »krajina« pa spet ni mišljena zgolj kot geografska pokrajina.

***

Dovolite, da začnem s prigodo iz otroštva na kmetiji. Kot majhen deček sem se z babico peš vračal z dela na njivi. Na južni strani neba se je pojavila lepa mavrica. Dvignil sem roko in s prstom pokazal nanjo: »Mati, glejte, mavrica!« Babica je nemudoma zagrabila mojo roko, zvila kazalec navzdol in me oštela: »Na mavrico se ne kaže s prstom. Mavrica je božji stolček.«

Vsak izmed nas, ki smo odraščali na kmetiji, bi znal povedati kaj podobnega. Poleg tega, da so nas starejši uvajali v kmečka opravila, so nas namreč uvajali tudi v notranji odnos do narave, do naravnih pojavov, do rastlinja in živalstva.

Drži, kmetovanje je poseganje v tok naravnega dogajanja. Za nastanek njive na primer izkrčimo gozd, nato pa tistemu kosu zemlje ukažemo, kaj naj nam rodi. Vendar to poseganje, vključno določeno bojevanje z naravno ni bilo izvajano na način, da bi izgubili spoštovanje do okolja, spoštovanje, ki je dobivalo duhovne poteze.

Kmetovega odnosa do narave seveda ne smemo spiritualizirati in idealizirati, saj je kak kmet do okolja lahko tudi brutalen, enako ono do njega. Po drugi strani kmet seveda ni edini, ki je zmožen globljega odnosa do narave. Se pa kmet vendarle razlikuje od ostalih poklicev, v kolikor vsakodnevno dela na prostem in se ukvarja z gojenjem živih bitij. Rudar in strojnik, recimo, sta pridna, a delata v zaprtem prostoru in z mrtvo snovjo.

Ukvarjanje z življenjem rastlin in živali, negovanje rasti, delo na prostem, odvisnost od vremenskih razmer v kmetu oblikujeta svojski odnos do naravnega okolja. »Na mavrico se ne kaže s prstom« pomeni prav to: narava je skrivnostna, čudovita, presega te, do njen bodi skrajno spoštljiv. Na predmete v trgovini lahko pokažeš s prstom, ker so navadni uporabni predmeti, na mavrico in podobne pojave, pa ne smeš kazati s prstom, ker so znamenja nečesa višjega.

***

V to splošno razpoloženje do narave se vključi odnos do kmečke krajine, se pravi, do tistega kosa narave, ki je podrejen kmetu in pridobivanju hrane. Krajina nastopa kot kmetovo razširjeno bivališče, je kraj dialoga s skrivnostjo življenja. Kmet zato svojo krajino oz. svoje delo tudi duhovno označuje.

Najprej na ravni jezika. V Halozah se je ob udaru strele vse do praga moderne dobe ohranjal vzklik »Perun ga vžgal!«. Tu lahko občudujemo moč kmečkega spomina in moč jezika kot nosilca spomina. Gre namreč za spomin na staroverskega boga Peruna, ki ima moč nad strelo; in za samo strelo kot strašno znamenje neke višje stvarnosti. Drug primer: star poljedelski pozdrav na Štajerskem se glasi: »Bog daj srečo!« Spet smo priča zavesti, da je kmetovo obdelovanje njive samo del končnega uspeha. Končna »sreča«, t.j. dovolj hrane, bo odvisna še od prispevka višjih sil.

Kmet se s svojo krajino pogovarja in jo oblikuje na ravni ritualov. Rituali so številni in praktično vsak izmed nas še danes uporablja kakšnega izmed njih. Pomnimo: zeleni Jurij, obhodi kurentov, božično žito, blagoslov zelenja za cvetno nedeljo, tudi sam velikonočni zajtrk ... Manj pogostni, vendar še navzoči, so rituali ob nevarnosti za nevihto in točo.

Posebnost slovenske kmečke krajine so številna verska znamenja in podružnične cerkve. Seveda je primarni nagib za postavitev slednjih konfesionalni – v ožjem smislu verski. A takoj zraven se često kažejo pobude povezane s kmečkim življenjem in delom. Recimo, ogromna cerkev sv. Uršule na Uršlji gori; kot preberemo v kronikah izpred 400 let, so jo zgradili tudi zato, da bi bilo dovolj volne in hrane. Ali pa svetišča sv. Urbana, zavetnika grozdja, postavljena med vinograde; ali svetišča sv. Egidija in sv. Antona Puščavnika v bolj živinorejskih okoljih; ali lesene kapelice na praktično vsakem visokogorskem pašniku, začenši od Velike planine.

Slovenski kmet je skozi stoletja z gradnjo in vzdrževanjem tovrstnih templjev vzpostavil pravcato duhovno geografijo, nekakšno mrežo duhovnih točk in nevidnih silnic, ki naj pomagajo zemlji in ljudem. S tem, da so kakšne podružnice vršile še socialno vlogo. Recimo, ko se je z imovino podružnice pomagalo okoliškemu kmetu, ki je pogorel ali mu je crknila krava.

***

V zadnjih sto letih je prišlo do velikih družbenih in kulturnih sprememb, ki so odvzele moč tradicionalnim religijam in okrnile duhovno razsežnost človeka, tudi kmečkega.

Mislec Erich Fromm je bistveno spremembo na področju religioznosti pripisal nastopu tehnike. S prihodom tehnike, z njeno dominacijo, se je začel razgrajevati magično-duhovni odnos do narave. Narava je nehala biti čarna in skrivnostna, oziroma, kot pravi Fromm, nova doba je postavila novega duhovnika – to je astronavt, človek, ki je eno s tehniko in ki vstopa v vesolje. Če dodamo: za »duhovnika-astronavta« mavrica neha biti »božji stolček«, zanj ni skrivnosti, naravni pojavi so ukrotljivi, vse se da razložiti s fiziko in povzeti v matematične formule. Skratka, zdaj se na vse sme pokazati s prstom.

Slovenski kmet ni veliko zaostajal: tehnika je hitro vstopila na njegovo dvorišče. A, kot je videti, bolj počasi v njegovo srce.

Po eni strani imamo kmetije, ki vse bolj postajajo podobne proizvodnim obratom, fizični stik z zemljo in živaljo se izgublja, krave nimajo več imen, postale so številke. Vse bolj je posredi nek stroj, zdaj že nek računalniški program. Vstop tehnike na kmečko dvorišče ne more ne biti brez duhovnih posledic. Poetični in občasno skoraj nadnaravni pridih pri delu v naravi, pri negovanju rastlinstva in živalstva, se začenja izgubljati. Tudi v kmetovi krajini se zgodi »odčaranje sveta« – kot je te procese imenoval sociolog Max Weber.

Po drugi strani pa se slovensko kmečko srce ni povsem vdalo hipnozi tehnike in golemu produkcijskemu odnosu do narave. Bržčas tudi zato, ker je kmetovanje v veliki meri družinsko, vanj je vtkana stoletna identiteta rodbine, kmetija je nekak blagoslovljen mikrokozmos, kar je veliko več kot zgolj proizvodno sredstvo. Ter seveda zato, ker so kmetijska zemljišča razdrobljena, mnogokrat položena v hrib in se velikopotezni industrijski tip kmetovanja ni mogel razviti kot kje drugod.

Slovenski kmet tako ohranja nemalo starosvetne navezanosti na svoje dvorišče, na njivo in na obdajajočo naravo. Kmečka krajina je tudi zato negovana in lepa. Kar se duhovnih vidikov tiče, se je nekaj starih navad resda izgubilo (recimo, vzklik »Bog daj srečo«), mnogi običaji in rituali pa vztrajajo. Tudi kmečka duhovna geografija z verskimi znamenji in svetišči na kucljih je še tu, ni zanemarjena, starodavni templji so obnovljeni, priložnostno tudi obiskani.

***

Kaj bo s kmetovo duhovno krajino jutri? Pesnik in režiser Pier Paolo Pasolini, po mišljenju sicer bolj progresist kot tradicionalist, je dejal: »Če izgubimo kmeta in rokodelca, izgubimo zgodovino.«

Prva naloga torej je, da smo pozorni na kulturne in duhovne vidike dolge zgodovine slovenskega kmetstva; so avtohtoni, so naši, so korenine večine nas. Pri tem se moramo izogniti ideološki dialektiki urbano/ruralno, ateizem/vera, ter se skupaj potruditi v kodificiranju in zaščiti tovrstne dediščine.

Druga naloga je težja: razumeti duhovno dediščino slovenskega kmeta kot modrostni vir in ga upoštevati kot enega izmed modrostnih virov, ki more pomagati tudi danes. Kmetova duhovna krajina ni nekaj instantnega. Kmečka govorica, rituali, sistem podeželskih simbolnih točk so namreč nastajali skozi tisočletje in več ter v neposrednem stiku z zemljo – to isto zemljo, ki ji danes napovedujemo apokaliptično usodo in bi jo vsak rad rešil.

Naj zaključim. S kmetstvom vztraja v naši družbi intimno in kolektivno izkustvo mnogih generacij, ki ne more biti skrčeno na muzejski artefakt ali na folklorno točko na proslavi. Ko govorimo o kmetovi duhovni krajini oz. duhovnem izkustvu, smo postavljeni pred ogromen korpus živega, še govorečega izročila. Prisluhnimo mu!

406.000 glasov (povolilni komentar, april 2022)

V torek, 26.4. 2022, ob 9. uri zjutraj, dva dni po državnozborskih volitvah, ko sem oddajal ta tekst za nosilni Družinin komentar (link), je spletna stran Državne volilne komisije podajala število 405.903 glasov za Gibanje Svoboda. Leto dni zatem lahko vidimo, kje sem zadel in kje, če sploh, brcnil v meglo... Vabljeni k branju takratne komentarja, nelektoriranega sicer - kot je šel iz mojega računalnika).

---------------------------------

406.000 glasov
Branko Cestnik

Analitiki in komentatorji nam v teh dneh dostavljajo ogromno misli o fenomenu dr. Roberta Goloba in Gibanja Svoboda. Strinjati se je s tistimi, ki poudarjajo, da Golobov triumf kaže na željo po spremembi v slovenski politiki. Strinjati pa se je tudi s tistimi, ki menijo, da je zelo vprašljivo, če je Golob sposoben to spremembo nasloviti (idejno razčleniti in formulirati) ter jo udejanjiti. 

Pojdimo po vrsti. Dejstva, da je za Goloba glasovalo 406.000* volivcev, se na da razložiti z: češ »strici iz ozadja«, češ »favorit medijev«, češ sploh in oh zvita propaganda. Drži, to troje je prispevalo k veliki zmagi. A zgodilo se je nekaj več, nekaj, česar v toliki meri ni pričakoval niti Golob.

Se je na belo nedeljo zgodilo ljudstvo? Zdi se, da je široka množica v Robertu Golobu začutila človeka, preko katerega lahko močno udari po etablirani politiki, se pravi, hkrati po opozicijskem KUL-u in hkrati po Janševi vladi. KUL-u ni pomagalo, da se je s peno na ustih boril proti Janši. Janši ni pomagalo, da je kovidno Slovenijo briljantno popeljal med gospodarsko uspešne države, ob vojni v Ukrajini pa jo kot pozitivno junakinjo postavil na naslovnice svetovnih medijev.

Povedano drugače, množičen glas za Goloba si lahko razlagamo kot množičen protestni glas zoper dozdajšnjo slovensko politiko in kot močan impulz k spremembi. Med ljudstvom in Golobom se je na belo nedeljo zgodil nekak »čarni moment« (prim. nauk Maxa Webra o karizmatičnem voditelju), ki ga verjetno že čez nekaj mesecev ne bo več. Z »ljudstvo« tu seveda ne mislimo na znan buržujski pomladek, ki si to besedo lasti, vsakič ko potiska pedale.

Zadeva spominja na triumf Mira Cerarja iz leta 2014. Tudi takrat smo zaznali željo sredinsko usmerjenega volivca, da bi se slovenski politični prostor etično prečistil. Miro Cerar se je zdel misiji primeren človek. Bil je priljubljen, na trenutke je nastopal kot nekak guru etike,  njegova zmaga z naskokom je bila dobra popotnica. Po drugi strani je sodstvo Janeza Janšo, njegovega tekmeca, diskreditiralo in strpalo v zapor. 

A v opozorilo nam bodi rezultat. Politični prostor se je v letih Cerarjeve vladavine dodatno »zaciklal« v pogubno kulturo spopada. Za nameček nam je prinesel oblike radikalizacije, za kakršne smo mislili, da se po letu 1991 več ne morejo pojaviti.

Eno je namreč razglašati »očiščenje in pomlajenje«, drugo je biti dovolj sposoben, suveren in svoboden, da ta toliko želeni demokratični ambient višje kakovosti tudi pravilno nasloviš in ustvariš.

Te dni iz okolice Roberta Goloba slišimo vznesene besede o »zmagi demokracije«, podnožje njegovih nog cveti od dobrih namenov. 

Obenem vidimo, kako za silhueto z beethovnovsko frizuro iz polteme izstopajo velika usta onih, ki so bili desetletja dolgo tako ali drugače vajeni na obilne kose proračunske potice. Ob njih se sučejo spretni jeziki onih, ki so bili desetletja dolgo vajeni na svojo dominacijo v medijih, v kulturi, v akademskem prostoru. Tu so še ideološki radikalci, ki spominjajo na maoiste iz časov kitajske kulturne revolucije; tu so v rajnki Jugoslaviji obtičani don kihoti, razni kripto-putinovci, celo antivakserji. Vsi ti čakajo, da bodo jih bo »mesija« ugledal in potrdil. 

Bo dr. Robert Golob dešifriral belonedeljsko sporočilo slovenskih množic? Njegovi prvi koraki in izjave kažejo, da mu dešifriranje ne gre najbolje od rok in da je vsaj polovico od 406.000 glasov, ki jih je dobil, že potisnil na stranski tir.

* foto: B.C.

»Nihče ne zmore sam« kot navdih

Simpozij ob 530. obletnici ustanovitve Kolegiatnega kapitlja Novo mesto

19. april 2023

Pastoralni izzivi za povezovanje duhovnikov
v luči papeževe sinode o Cerkvi, ki hodi skupaj

predavatelj: Branko Cestnik

UVOD: ALI »KOLEGIATNI« NE ZVENI »SINODALNI«?

Praznovanje 530. obletnice ustanovitve Kolegiatnega kapitlja Novo mesto bi se marsikomu zdelo ali kot dogodek za zgodovinoljubne sladokusce ali kot nekak nostalgični performas na temo minule slave kleriškega stanu. Vendar nam to praznovanje lahko zazveni precej aktualno, prav s sporočilom za današnji čas, če se poglobimo v temo kolegiatnosti, kolegialnosti, se pravi, v tovarištvo zvezane skupnosti ljudi. Še bolj aktualno postane, če jo vzporejamo z današnjim sinodalnim dogajanjem, ki ga je sprožil papež Frančišek.

Najprej že ne ravni etimologije: KOLEGA izhaja iz latinskih CUM (skupaj) in LEGARE (poslati). Kolega je torej nekdo, s katerim si deliš poslanstvo. SINODA izhaja iz grških SYN (skupaj) in ODOS (pot, cesta). Sinoda (σύνοδος) je torej skupna pot. Takoj vidimo sorodnost med »kolegiatni« in »sinodalni«.

Nato na ravni vsebine: v kolegiatne kapitlje so se nekoč združevali duhovniki, da bi si skupaj delili poslanstvo, dobrine in da bi skupaj molili. In glej, tudi danes se povsod, kjer smo začeli sinodalne procese, pojavljajo potrebe in ideje o skupnostih duhovnikov, ki bi pastirovali na teritoriju več župnij. Do teh skupnosti (kolegijev) ni nujno, da obvezno in povsod pride. Gotovo pa bo nujna veliko večja povezanost duhovnikov, kot smo je bili vajeni doslej.

Pričujoče predavanje bo poskušalo tozadevne naloge nekoliko odstreti, predvsem pa bo poskušalo motivirati: sprememb v znamenju sinodalnosti nas ne sme biti strah.

1. KRIZA DUHOVNIŠTVA

Kriza, ki jo doživljamo v Cerkvi, ni samo kriza splošnega upada vernosti, značilnega za vso Evropo, ampak je tudi kriza duhovništva. Ob 2. vatikanskem koncilu smo na Slovenskem doživeli zadnjo veliko pošiljko duhovniških poklicev, kar se je odražalo v velikem številu novih maš v sedemdesetih, v izjemni kakovosti mladinske pastorale v osemdesetih in v dobri pripravljenosti Cerkve na družbene spremembe v devetdesetih. Po velikem valu novih maš v sedemdesetih so se tu in tam zgodili še manjši vali, vse manjši v resnici, dokler nismo prišli do oseke današnjih dni. Z umanjkanjem duhovniških moči se je seveda začel podirati sistem župnij in sploh župnijska pastorala, kot smo ju bili vajeni v zadnjih dveh stoletjih.

Katoliško duhovništvo je po 2. vatikanskem koncilu šlo skozi proces prenove, ki je v marsičem dobil dimenzijo pravcate de-mitiziacije, oziroma, kot je to imenoval Anton Trstenjak z lepim slovenskim izrazom – proces »razbajkanja«. »Bajka« o duhovniku, ki je bil skoraj nadnaraven verski lik, sakraliziran in ločen od običajnega ljudstva, je padla. To za same duhovnike ni bilo povsem slabo, saj je vzdrževanje podobe sakraliziranega odmaknjenca, v času demokratizacije in pluralizma postajalo vse bolj naporno. Pomnimo med drugim, koliko manj je po koncilu in liturgični reformi med duhovniki bolezenske religiozne skrupoloznosti (tesnoben občutek duhovnika, da je vpričo zakramentov, ki jih obhaja, ves čas »umazan«, nevreden; da so zato zakramenti neveljavni ipd. ).

A če nekaj porušimo, moramo tudi nekaj zgraditi. V tej fazi pa se zdi, da se je zapletlo. Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., je v začetku devetdesetih zapisal, da je sedanja drama duhovništva povezana prav s hitrim procesom razbajkanja, ki pa mu ni sledila temeljita teološka refleksija. Pod vplivom protestantizma smo duhovnika vse manj gledali kot duhovnika, pri-oltarnega človeka odetega v zlata oblačila, in vse bolj kot preroka. Nasedli smo lažnemu antagonizmu: ali duhovnik – ali prerok.

Povedano drugače: po koncilu, zlasti na Zahodu, smo duhovnika sicer znali de-sakralizirati, ga od-čarati, ga nekako potegniti iz templja na ulico, ga povzdignili v pedagoškega in humanitarnega delavca, v preroka torej, pri nas predvsem v graditelja in zidarja, nismo pa mu znali dati trdnih teoloških temeljev, ki bi ga poleg ostalega naredili ta poklic privlačen za nove generacije fantov.

2. ULTRA-KONSERVATIVNA KRITIKA IN ODGOVOR NANJO

Na tej točki se je pojavila tendenca, prisotna v vsej zahodni Cerkvi: tendenca k zavračanju 2. vatikanskega koncila in k povratku k liturgiji in duhovništvu predkoncilskega kova. Češ, »staro je dobro« (prim. Lk 5,39). Tudi iz teh krogov prihaja kritika, češ da je protestantizirano, zelo humanizirano in skorajda de-zakramentalizirano katoliško duhovništvo pač zlahka izgubilo svojo identiteto in čar za mlade. Recept za več duhovniških poklicev je zato preprost: vrniti s v predkoncilsko klerikalno formo.

Da je tovrstna tendenca bolj vidna pri mladih generacijah duhovnikov kot pri starejših, je po eni strani znak potrebe teh generacij po Bogu, ki je lepota in skrivnost, po drugi pa kapitulacija istih pred izzivi sodobnosti.

Kritika, tudi ultra-konservativna je dobra. Pomaga izoblikovati cilje. Izziv nam bodi: ohraniti zakramentalno žlahtnost in skrivnost, obenem stati z ramo ob rami z ljudmi našega časa, oziroma biti preroki sredi viharnih ulic hitro spreminjajoče se družbe.

2. vatikanski koncil je dogmatična dobrina, ki se ji ne smemo odreči. A kot je bilo večkrat izrečeno: 2. vatikanski koncil je bil veliki meri koncil o škofih, mi bi rabili še koncil o duhovnikih. Tudi zadnjih v strateških dokumentih Cerkve na Slovenskem (PZ 2001 in PiP 2012) ni posebej poglobljenih poglavij o duhovnikih, pa bi bilo prav, da bi jih ti dokumenti imeli.

Sedanja kriza duhovništva, zlasti njeni moralni vidiki (spolni in finančni škandali), naj nas zato vzpodbuja za pogumne korake v teološkem premišljevanju in v pastoralni prenovi. Zavedamo se, da tako premišljevanje vedno seže do Jezusa Kristusa, do velikonočne skrivnosti, do zadnje večerje in do zbora apostolov. Ob tem v zadnjih letih dodatno zorimo v spoznanju, da je prenova duhovništva vezana na prenovo Cerkve prav v duhu sinodalnosti, ki ga uči sedanji papež

3. ZAMUDA V REAKCIJI NA KRIZO DUHOVNIŠTVA IN SISTEMA ŽUPNIJ

Josip Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda poroča o ljubljanskem škofu, verjetno gre za Krištofa Ravbarja, ki je okrog l. 1530 alarmantno zapisal: »Komu naj bom škof, ko pa ni duhovnikov.« Podobno vpitje se v slovenskih škofijskih pisarnah sliši tudi danes.

Zgodila se je hitra oseka duhovniških poklicev in zgodila se je dokajšnja zamuda v reakciji cerkvenega občestva. Pred dvajsetimi leti, ko smo opravili Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem snovali nove škofije, je bil tudi čas, da sistem župnij pripravimo na stanje, ko bo število duhovnikov precej zmanjšano. Krivulje števila duhovniških poklicev navzdol so bile že takrat dokaj jasne.

Tega nismo storili in zamuda se je nakopičila:

• bodisi zaradi splošnega optimizma, ki je nastopil v času demokratičnih sprememb in si izbruha večje cerkvene krize nismo znali niti predstavljati;

• bodisi zaradi drugačnih pastoralnih prioritet, velikokrat postavljenih v geslu »da bi spet tako bilo, kot je bilo nekoč«, zlasti kar se tiče položaja Cerkve v družbi;

• bodisi zaradi duhovnega strahu, da bomo žalili Boga, če bomo dvomili v njegovo zmožnost, da »iz kamnov obudi Abrahamu otroke« (prim. Mt 3,9), da torej tudi v teh časi da Cerkvi dovolj duhovnikov.

Nezanemarljivo je še dejstvo, da je pred desetimi leti Slovenska škofovska konferenca bila zelo pretresena z odstopom dveh nadškofov vsled finančnega zloma mariborske škofije. Če prištejemo še poprejšnje dogajanje v Ljubljani, ugotovimo, da so na relativno majhnem cerkvenem teritoriju v pičlih štirih letih odstopili kar štirje nadškofi. Tak potres na vrhu ni mogel ostati brez posledic za pastoralno refleksijo in načrtovanje. Milo rečeno: v prenovi smo itak zamujali, potem pa se je zadeva zamaknila še za dodatno desetletje.

Pastoralna situacija je zato danes precej podobna gasilskemu posredovanju. Kjer zagori, tja osredotočimo svoje moči, oziroma, kjer umanjka duhovnik, tam iščemo neko sprotno rešitev.

Vseeno slovenske škofije vedo, da to ni prava pot, in se vsaka po svoje trudijo, da bi izstopile iz zanke »gasilstva«. Rade bi vzpostavile nek sistem, zgradile neko občestveno in pastoralno mentaliteto, ki bi delovala na dolgi rok. Največkrat se gibajo prav v smeri t.i. pastoralnih enot

4. PREUREJANJE SISTEMA ŽUPNIJ: VZORI IZ TUJINE

Kar se tiče preurejanja sistema župnij ter sočasnega povezovanja duhovnikov na nove načine si pomagamo tudi z opazovanjem praks v tujini in morebitno aplikacijo slednjih pri nas. Na tem mestu nam ta naša zamuda celo pride prav. Tako v Italiji, Avstriji in Nemčiji že lahko vidimo, kaj deluje in kaj ne.

Dodajmo, da je prav v vseh primerih prestrukturiranja prisoten sinodalni princip. Kakor koli se neka škofija odloča, da bo preuredila sistem župnij, vedno se naslanja na nove moči iz laikata ter na logiko povezovanja duhovnikov, župnij, skupin. Povsod so duhovniki povabljeni, da se otresejo individualističnih manir in da so bolj komunitarni in sinodalni.

Metoda povezovanja župnij v pastoralne enote, precej uporabljana na severu Italije. Deluje, če se sočasno oblikuje močan laikat in če je dovolj zdravih in agilnih duhovnikov. Ko zmanjka duhovnikov tudi za pastoralne enote, je lahko stanje za župnije »huje, kot je bilo na začetku« (prim. Mt 12,45). Če ustvarjamo pastoralne enote, jih ne smemo ustvariti zgolj za nekaj let. Ustvariti jih moramo tako, da bo obstale, ko bo še manj duhovnikov, kot jih je zdaj.

Metoda uvažanja duhovnikov iz tujine je v skladu z vesoljno naravo Cerkve. Marsikje v naši zahodni in severni soseščini srečamo dobre župnike, ki so tja prišli tudi iz Afrike in Azije. Moramo pa se zavedati, da je proces kulturnega prilagajanja teh duhovnikov lahko dolg in naporen ter ne vedno s srečnim izidom. Kakšen zahodni škof, nedaleč od slovenskih meja, je že izjavil, da njegova škofija ne bo več sprejemala duhovnikov iz daljne tujine. Nenazadnje tudi zato, da »uvoženi« duhovniki ne bi postali potuha za lenobo pri prenovi. Domače občestvo mora opraviti sinodalno prenovo z ali brez pomoči duhovnikov iz tujine.

Ponekod, zlasti v Nemčiji in na Češkem, so šli v velikopotezno ukinjanje majhnih župnij, prav v slogu kakšnega cesarja Jožefa II.. Tak pristop deluje v velikih industrijskih mestih, kjer so župnije bile ustanovljene v času gospodarskega razcveta, za podeželje, kjer so župnije stare tudi več sto let, pa je zelo boleč. Münchenski nadškof kardinal Reinhard Marx je zato l. 2018 skupaj s škofijskim pastoralnim svetom odločil, da ne bodo več ukinjali župnij. Župnija, četudi brez duhovnika, je še vedno živo znamenje navzočnosti evangelija na teritoriju, je bilo takrat povedano. Münchenska nadškofija bo zato svoje moči usmerila v usposabljanje laiških voditeljev, ki bodo prevzeli nosilne dejavnosti teh župnij.

Skratka, Cerkev na Slovenskem, vključno novomeška škofija, je pred velikim izzivom, ki mu mirno lahko pridamo pridevnik »stoletni«.

Zavedamo se, da sta vprašanji duhovniškega zakramenta in župnij tesno drugo ob drugem. Ko rešujemo eno, rešujemo tudi drugo. To delamo na način in z zavestjo, da nam v bližnji prihodnosti ni pričakovati večje plime duhovniških poklicev. Povezovanje duhovnikov, čeprav maloštevilnih, je v teh razmerah več kot le nuja – je znamenje časov.

5. ČAS SINODE JE ČAS POGUMA

Nekoč smo pogumnega duhovnika prepoznali po tem, da je bil pripravljen sprejeti kakšno od tako imenovanih »težkih far«, oziroma, delovati v nepredvidljivih in človeško gledano zoprnih razmerah. Pogumen duhovnik je bil Friderik Baraga. Ni zaman, da sta njegova simbola na spomeniku v Michiganu križ v desnici in krplje za hojo po snegu v levici. Kajti tudi v visokem snegu je obiskoval Indijance in jim oznanjal evangelij.

Danes je vsaka fara »težka«, za vsako so potrebne »krplje«. Kot sem povedal na letošnjem pastoralnem dnevu v Celju: da se izkaže duhovnikov pogum, ni treba pričeti veličastnih pastoralnih projektov, oditi daleč v tuje gore ali riniti po globokem snegu. Danes in zlasti če je duhovnik že v obnebju zlate maše, je dovolj, da vztraja, kjer je. Četudi v svojem običajnem kotičku, ne bo izven dogajanja. Velika duhovna in moralna drama današnjega časa ga bo poiskala in sama prišla k njemu.

Hitro napredujoča fronta sekularizacijskih procesov je v resnici že na njegovem farovškem dvorišču in v veroučni učilnici. Skratka, Trubarjev junaški imperativ »stati inu obstati« se duhovniku vzpostavlja sam po sebi, brez da se kam premakne.

Kljub temu ti časi zahtevajo kaj več kot zgolj trpno vztrajanje na bojnem položaju. Kot je bil Baraga poklican, da vstopa v nove in nove gozdne širjave ob severnoameriških jezerih, smo tudi današnji duhovniki poklicani v veliko novost, k nalogi, ki jo je Boga prihranil prav zanje. Baraga je pogumno hodil skozi temno drevje, da bi pridobil duše za Boga, današnji duhovniki pogumno vstopajo na pota resnega prenove župnijskega sistema in svoje vloge v njem.

Zavedajoč se, da se bo sočasno reševala tudi kriza duhovništva. Ni namreč mogoče, da preobražena in prenovljena Cerkev ne bi preobrazila in prenovila tudi duhovništva ter ga kot poklic znova naredila privlačnega za mlade. Pomnimo s tem v zvezi XVI. stoletje. Na začetku slednjega je ljubljanski škof jamral, da ni duhovnikov, na koncu stoletja so se polnila semenišča, evropska Cerkev pa je dobila moč za planetarni misijon. Vmes se je sprožil pogum prenove, ki se mu je reklo Tridentinski koncil.

ZAKLJUČEK: »NIHČE NE ZMORE SAM« KOT NAVDIH

Kar se kaže kot prekletstvo, nam je spremeniti v blagoslov. Sekularizacija, nova družbena kompleksnost, pomanjkanje poklicev so s seboj prinesli potrebo, ki jo lahko opredelimo takole: »nihče ne zmore sam«. Toda ta potreba po povezovanju, ki se komu morda zdi zgolj sad stiske in katastrofa, postaja pravcato znamenje časa, znamenje Božje volje. »Nihče ne zmore sam«, postaja krik upanja, navdih; je priložnost za sinodalno Cerkve in že aktiven uvod vanjo.

Strahov ni malo. Včeraj smo se pri bogoslužju vprašali z Nikodemom: »Kako se more človek roditi, če je star?« (Jn 3,4) Naša zadrega je podobna: kako naj se v (zelo) zrelih letih učimo sinodalnosti, povezovanja, fizičnega sobivanja v kakšnem od pastoralnih središč (v novodobnih »kolegiatnih kapitljih«), modernega timskega dela, zaupanja v množico sodelavcev, obujanja karizem v laikih, ko so pa nam vedno pravili, da smo glavni in da je vse odvisno od nas?

Ogromna opora prihaja od papeža Frančiška. Z njim »nihče ne zmore sam« prevajamo v »hoditi skupaj« ter v zgodovinsko sinodalno dogajanje, ki ta čas prehaja iz celinske v vesoljno fazo. Pomembno spoznanje, do katerega smo v tem času že prišli, je, da sinodalnost ni mit, ni neka progresistična moda, ki jo pač zapoveduje argentinski papež, temveč je nekaj v globoki naravi Cerkve in samega duhovništva.

Najkrajša definicije sinodalnosti je: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim« (Apd 15,28). Sinoda je okolje Duha. Sinodalnosti se zato ne smemo bati; sinodalnost je del rešitve, ne del problema. Sinodalni (»kolegialni«) duhovnik ni »manj« duhovnik, temveč je »bolj« duhovnik.

* Predavanja na simpoziju, 19. aprila 2023, v Baragovem domu v Novem mestu, so bila naslednja:

1. Nastanek in pomen Kolegiatnega kapitlja za Novo mesto in Dolenjsko: prof. dr. Stane Granda,

2. Teološka izhodišča za združevanje duhovnikov v kapitlje nekoč in danes: mag. Karlo Bolčina,

3. Pastoralni izzivi za povezovanje duhovnikov v luči papeževe sinode o Cerkvi, ki hodi skupaj: mag. Branko Cestnik,

4. Vizija novomeške ško je v prihodnjih desetletjih: škof dr. Andrej Saje

** Foto: B.C., novomeški Kapitelj

Ko preskočimo "tiste vmes" - Ukrajince

Sinoči sem z ukrajinskimi begunkami, ki izvirajo z vzhodnega rusko govorečega dela Ukrajine in so krst prejele v cerkvi moskovskega patriarhata praznoval pravoslavno Veliko noč. Med zaužitjem ritualnih jedi smo iz ozadja poslušali Himno kerubinov ruskega skladatelja Čajkovskega (link). Namenoma poudarjam "ruskost", saj v tej druščini kljub temu, da imamo radi Ukrajino in smo v času ruske agresije povsem na njeni strani, nismo sovražni do ruskega naroda. 

Ne da bi vedeli, kaj bo danes pisal Večer, smo se med drugim pogovarjali, zakaj se nekateri Slovenci obračajo vstran od Kijeva, po možnost kar k Moskvi. Trend so opazile na socialnih omrežjih, kakor tudi, da je povezan z neko čudno averzijo nekaterih Slovencev do Zahoda, zlasti do Združenih držav Amerike.

*

Današnji Večer se na naslovnici namreč sprašuje "Na čigavi strani smo? Zakaj se v Sloveniji spreminja javno mnenje glede vojne v Ukrajini" (link). Temo je avtor Timotej Milanov dobro obdelal na skoraj dveh straneh. Morda v članku poleg razvpitih protiimperialističnih "mirovnikov" manjka še kakšen bolj odločen proukrajinski glas.

Da, na čigavi strani smo? Še na strani Ukrajine? Že na strani Rusije? Raziskava agencije Valicon je pokazala, da proukrajinski tabor še vodi, a počasi izgublja prednost.

Da smo slovenski dokaj filoruski ni skrivnost (prim. moj blog Od tod do Kamčatke iz l. 2015). Večina naše elite je bila pred carjem Putinom upognjena kot listi starih enoročnih žag, ko je gospodar Kremlja obiskal pravoslavno kapelico pod Vršičem (namenoma je ne imenujem "ruska", saj tam niso pokopani samo Rusi). Mnogi te dni berejo razmišljane Tomaža Mastnaka "Evrofašizem" (link), ki je v bistvu srhljivo prorusko; pomnimo, precejšen odziv je imel tudi dvoumen nastop Polone Frelih v oddaji Faktor (link); pomnimo, da je zelo vplivno partijsko jedro okrog Milana Kučana itak ves čas prorusko, pod krinko mirovniške retorike sicer (link).

*

Sam sem na proruski trend v Sloveniji opozoril v začetku lanskega junija v Večerovih pogledih (link). Prispevek za Večer sem naslovil "Tisti vmes", uredništvo se je potem odločilo za drugačne title. Prispevek si lahko v celoti, takšnega kot je odšel iz mojega računalnika, preberete spodaj.

Če povzamem: "tisti vmes" so narodi ob starodavni Jantarni poti, narodi Balkana in Kavkaza, skratka, narodi, ki so geografsko nekje med Moskvo in Berlinom, med Moskvo in Carigradom. Teza se glasi: "tisti vmes" v igri velikih niso protagonisti; njihove zgodbe veljajo za postranske (kaj se je že zgodilo v Gruziji l. 2008?).

Tudi kultura "tistih vmes" je zgolj prehodno območje, s kakšno zanimivostjo (ah, Transilvanija grofa Drakule!), preden se srečamo z veliko rusko kulturo. Nikoli ne bom pozabil, kako so l. 1989 Španci v Madridu od mene pričakovali, da zaplešem kazačok (moj blog Kenik je zaplesal kazačok iz l. 2021). Češ, kaj niste Slovenci nekje od tam, kjer je Rusija?

Kar zamerim slovenskim proruskim pridigarjem, je točno to: pristajajo na staro geostrateško mentaliteto in igro, ki preskoči "tiste vmes".

Na primer: v omenjenem tekstu Tomaža Mastnaka je Ukrajina omenjena 27-krat. A pozor! Ukrajina niti enkrat ni obravnavana kot protagonist svoje zgodbe, kot entiteta s hrbtenico, vedno je omenjena v kontekstu spopada velikih sil, oziroma kot tragična žrtev v igri velikih. Podoben strateški ne-protagonizem Ukrajine zasledimo v znamenitem pismu kučanistov. Četudi slednji Ukrajini priznavajo pravico do obrambe in sočutno obžalujejo žrtve, državi ob Dnepru ne prištevajo posebno tehtne vloge.

Vabim k branju mojega lanskega zapisa za Večer.

 ----------------------------------------------------------------

Tisti vmes
Branko Cestnik, 6.6.2022

Odnos velikega Zahoda do ljudstev vzdolž vzhodnega boka starodavne Jantarne poti, kaže neko konstanto: Zahod rad zaobide vmesni svet in se pogovarja z veliko prestolnico v daljavi – z Moskvo.

Emblematični datum je 23. avgusta 1939, ko sta zunanja ministra nacistične Nemčije in Sovjetske Zveze, Ribbentrop in Molotov, podpisala sporazum o nenapadanju. Lepo in prav, če se dve državi nočeta napasti, toda rjava Nemčija in rdeča Rusija sta obenem razkosali Poljsko ter zapečatili usodo Baltika. Kajpada, brez da bi tisti vmes bili kaj vprašani.

Kot uvodoma nakazano, pakt Ribbentrop–Molotov ni samo zgodovinski dogodek, je tudi mentaliteta, po kateri se je na vzhodu stare celine potrebno pogovarjati z največjim, z Moskvo, tiste vmes pa naj se obravnava pokroviteljsko, v zaostrenih razmerah se jih celo sme žrtvovati. Pomnimo, v letu pred zloglasno nemško-sovjetsko navezo je britanski premier Neville Chamberlain zaradi ljubega miru pristal na razkosanje Češkoslovaške; kasneje je predvojni fuj in fej pakt Ribbentrop–Molotov dobil svojo pol-demokratično sestrično imenovano konferenca na Jalti, o kateri pa se fuj in fej ni smelo reči.

*

Papež Frančišek je spoštovan in poslušan takorekoč od vsega človeštva. Ampak tudi on bi v teh dneh, ko ruski medved trga Ukrajino, »šel v Moskvo«, kot je zaupal časopisu Corriere della sera. Šel bi in se pogovoril z Vladimirjem Putinom ter z njegovo klerikalno senco patriarhom Kirilom.

Kaj reči? O da bi šel! O da bi uspel! O da bi mu moskovski diktator izročil zloglasni kovček z rdečim gumbom apokalipse ter mu ves skesan naročil, naj kovček razstavi v Vatikanskem muzeju.

A tega ne bomo doživeli. Zato ker se slavna vatikanska diplomacija tokrat na spolzkem terenu vzhodne Evrope ne znajde najbolje. Kot v posebnem skupnem članku z naslovom Kako je Ruska pravoslavna Cerkev zmanipulirala Vatikan opozarjajo ugledni intelektualci in poznavalci krščanstva Thomas Bremer, Regina Elsner, Massimo Faggioli in Kristina Stoeckl, ruska propaganda zadnjih tednov vsako geopolitično kolebanje rimskega papeža obrača v svoj prid. Papeževi pozivi proti orožju, njegovi klici k miru, njegova kritika Nato pakta, ki da je v minulih letih nespametno »lajal pred ruskimi vrati«, … vse to je Kremelj uporabil za krepitev velikoruske ideje, ideje o ogroženosti Rusije in seveda za zacementiranje opravičila svoje agresije na Ukrajino.

Tako s strani ruskega medveda, s strani tistih vmes pa grenak občutek, da jih tudi papež in Cerkev znata preskočiti.

*

Se je že zgodilo. Znamenita vatikanska povojna »Ostpolitik«, v kateri je blestel znameniti kardinal Agostino Casaroli je vedno tuhtala take diplomatske in politične pristope do dežel realnega socializma, ki niso dražili Kremlja.

V tančico skrivnosti zavito je ostalo, zakaj 2. vatikanski koncil ni obsodil komunizma, čeprav so v tistem času vzhodnoevropski režimi zelo zatirali kristjane. Nenazadnje so za tako obsodbo zahtevali mnogi škofje in ne samo iz vzhodne Evrope. Toda na koncilu je Prvi Rim tematiko komunizma zamolčal, Tretji Rim (Moskva) se je lagodno smehljal, diktatorja Tito in Ceausescu pa sta v naslednjih letih obiskala papeža Pavla VI..

Skratka, Prvi in Tretji Rim sta svoje opravila, tisti vmes ter njihov prvoborec poljski primas in kardinal Stefan Wyszynski so na barikadah svobode veroizpovedi ostali sami. Pomenljivo, kardinal Wyszynski je na koncilu javno izjavil: »Vir casaroliensis non sum.« Prevedeno: nisem Casarolijev človek. Dodatno prevedeno: vatikanska politika za Vzhod se odvija mimo nas, ki na Vzhodu živimo in trpimo.

Danes je tančica skrivnosti nekoliko odstrta. Vemo, tudi intenzivno delovanje Kremlju podrejenih tajnih služb je prispevalo, da zadnji koncil ni obsodil takratnega vzhodnoevropskega političnega zla. A KGB ne bi smel biti opravičilo za cerkveni molk.

*

V softver Slovencev in Slovenk je že dolgo vgrajen rusofilski program. Kakšen krog je že davno dočakal svoj pan-slovanski in v nadaljevanju rusofilski moment. V času romantičnega prebujanja narodov se je tudi med duhovščino našel kdo, ki je sanjal o slovanski stvarnosti od Zilje na Koroškem do Kamčatke. Danes se Slovenci lahko ponašamo s patrom Markom Ivanom Rupnikom, s teologom in slikarjem svetovnega slovesa, ki je bolj kot kdo drug raziskoval rusko in sploh vzhodno mistično podobarsko izročilo ter v svoj opus povzel duha »Evrope od Atlantika do Urala« (ljub izraz papežu Janezu Pavlu II.).

Vendar daleč od tega, da bi Slovenci in Slovenke podlegli čarom Moskve kot Tretjega Rima, Moskve kot mesijanske alternative Zahodu. Srednjeevropska Ljubljana pač ni bila pravoslavni Beograd, da bi v Moskvi videla svetovno trdnjavo pravoverne duhovnosti in vzvišenih civilizacijskih form. Ruska duhovnost in umetnost imata svoje vrhunce, nista pa edini vrhunski na tem svetu in tudi v vzhodni Evropi ne. Naš odnos do Moskve bodi torej odnos zmerne simpatije.

Zmerna simpatija – a ne na račun onih vmes. Prav od teologa in slikarja Rupniku se lahko učimo, kako je potrebno imeti rad vso vzhodno Evropo. Kakor te navdihujejo ruski duhovni starci, te lahko navdihuje češki teolog, slovaška redovnica, ukrajinski umetnik, poljski sindikalist …

*

Manj zmernosti in več drame je bilo pri komunistih. Revolucija na Slovenskem je nosila Stalinov in s tem posredno ruski pečat. Vendar so alpski komunisti skupaj s Titom po vojni rdeči Kremelj kot vrhovno avtoriteto zavrnili. Vprašanje se glasi: more sin, ki je jezen zapustil očetovo hišo, povsem pozabiti očeta? Ne more. Skrivna ljubezen do Moskve je pri mnogih povojnih in zdajšnjih levičarjih ostala.

Zato ne čudi, ko na slovenskih socialnih omrežjih naletimo na pravcate navijače Putinovega režima, take, ki Ukrajini privoščijo okupacijo. Bolj fini so oni, ki so deklarativno proti vojni in priznavajo, da je ruski medved ponorel, hkrati pa nas poučujejo, da je ta medved zgodovinsko »nerazumljen« (prim. Spomenka Hribar v Delu) in po krivici provociran od tistih vmes, porednih sosedov, ne reci dvakrat, poleg amerikanarske Ukrajine še od zateglih Višegrajcev, na katere smo tako ali tako že dolgo alergični, ker v mesecu juniju ne obešajo mavričnih zastav.

Z novo vlado se spet močneje pojavlja ideja, da je prava Evropa t.i. jedrna Evropa, beri, trikotnik Berlin-Pariz-London (slednji pogojno). Oziroma beri med vrsticami: vzhodna Evropa ni in ne sme biti glavna referenca. Če k zvezanosti s t.i. jedrno Evropo dodamo prikrito navezanost na Moskvo, bomo kmalu v starem geopolitičnem grehu: pri preskakovanju tistih vmes.

Konstrukt in dejstvo, volk in jagnje

 

»Trditi, da resnice ni, pomeni, da ima volk vso pravico pojesti jagnje,« je pred kratkim za španski El País dejal italijanski filozof Maurizio Ferraris, drugače zastopnik smeri novega realizma (Wikipedia). Skratka, miselni relativizem, zelo v modi v zadnjih desetletjih, nas na koncu pripelje do prevlade močnejšega nad šibkejšim.

V drugi polovici prejšnjega stoletja smo se naveličali trdnih in dogmatičnih pogledov na svet in življenje. V družbi in politiki smo se odrekli togim in totalitarnim vzorcem ter začeli graditi lahkotno liberalno okolje. V osebni morali smo se začeli osredotočati na naše želje in eksperimentirati z življenjskimi slogi. V vzgoji smo stavili na permisivnost, v filozofiji in umetnosti na »šibko misel« in konstruktivizem.

Tudi v religiji nismo zaostajali za trendom: 2. vatikanski koncil je bil »čuden« koncil; poln optimizma, ni se spravil na nobenega heretika in ni razglasil nobene posebne dogme.

Po eni strani je tovrstna sprostitev vsem prinesla nekaj dobrega. Po drugi strani je rahljanje miselnih načel v sebi skrivalo novo nevarnost: idejni in moralni relativizem, odsotnost resnice, pri nekaterih celo nihilistični odpor do dejstev in resnice. Um, ki je naš organ za resnico, je zlahka postajal služabnik sprotnih kapric. Zanašati nas je začelo v cono razpuščenosti, ko se močnejši rad dvigne nad šibkejšega.

V razmerah, ko ni resnice ali je »več resnic«, oziroma, ko dejstvo zamenja konstrukt, se je zaredila nova vrsta volkov. Ferraris je v neki starejši kolumni za italijansko La Repubblico zapisal, da je ameriška invazija na Irak prav tako predpostavljala nek »adijo stvarnosti«. Vemo, napadalci so si odločilne dokaze o iraških orožjih za masovno uničenje preprosto izmislili. 

Ampak relativizem, ta »adijo stvarnosti«, je v zahodni kulturi vseprežemajoč, oblikuje politiko in šovbiznis, prisoten je v slehernikovem vsakdanjiku. Jagnjet, ki pri tem končajo v volčjih žrelih, velikokrat niti ne opazimo.

Nekaj se le premika, relativizem doživi tudi kak poraz. Skoraj istočasno, ko smo brali Ferrarisov intervju v El Paísu, je Mednarodna atletska zveza sprejela sklep, da transspolne ženske, ki so šle skozi moško puberteto, ne morejo tekmovati v ženskih disciplinah. Vodstvo zveze je povedalo, da gre za »odločne ukrepe za zaščito ženske kategorije v atletiki«.

Filozofsko gledano se je ta športna avtoriteta jasno odpovedala relativizmu ter se oprla na spoznavni realizem; prednost je dala (naravnim) dejstvom, ne pa (političnim) interpretacijam. Poleg tega je opravila moralno dejanje: zaščitila je šibkejšega pred močnejšim, ženski svet pred vdorom moške biološke nadmoči.

Mednarodna atletska zveza je torej prepoznala konstrukt in se oprijela stvarnosti. Vsaj na atletskih stezah, ki so pod njenim nadzorom, volk ne bo pojedel jagnjeta.

* Kolumna je bila objavljena aprila 2023 v rubriki Logos v tedniku Družina. Foto: B.C. 

Čudna sekunda oziroma korajža velja

Čudna sekunda v srcu liturgije

Enkrat po novem letu se mi je med jutranjim maševanjem zgodila čudna sekunda. Ko je prišel na vrsto »molimo« pred glavno mašno prošnjo, se mi ni dalo dvigniti rok. Kakor da bi se zaskočilo v lopaticah, kakor da bi okončini od lahti navzdol postali svinčeni.

Utrujenost? Da. Naporni božični prazniki, sploh intenzivno pastoralno postkovidno dogajanje, sploh leto 2022, v katerem sem dal na svetlo kar dva svoja romana. Žalost? Tudi. Umrl je papež Benedikt XVI. in bilo je kakor ugasnitev luči v že itak temnem hodniku, po katerem v tem vojnem času tavamo. Razočaranost? Predvsem slednja. Škandal za škandalom, zlasti osupljiv in zagoneten primer patra Rupnika, umetnika in duhovnega učitelja mnogih.

Pomnimo. V postu l. 2000 (12. marca) je papež Janez Pavel II. pokleknil pred Bogom in človeštvom ter prosil odpuščanja za grehe Cerkve. Ne moremo in ne smemo čez prag novega tisočletja, če se ne opravičimo za nazaj, se je reklo. Nekateri katoličani so to njegovo dejanje kritizirali kot nepotrebno, večinoma pa smo bolje zadihali.

Ni se še razkadilo od praznovanj jubilejnega leta, že je bruhnila na dan bostonska afera o duhovnikih pedofilih. Istočasno se je bralo poročilo iz Afrike o spolno zlorabljenih redovnicah s strani tamkajšnjega klera (po naročilu iz Vatikana je poročilo pripravila redovnica Maria O'Donohue). Po Bostonu je prišlo do verižne reakcije po vsem svetu. Izkazalo se je, da spolno zlorabljenih s strani posvečenih oseb ni malo, zlasti v območju anglosaškega in franko-germanskega sveta, ter da je hierarhija gojila pravcato kulturo prikrivanja zločinov in milega kaznovanja zločincev.

V zadnjem obdobju prihajajo na dan dodatna razkritja glede duhovnikov, ki so spolno zlorabljali sicer odrasle ženske. Prav te dni je bilo objavljeno obširno poročilo o Jeanu Vanieru, ustanovitelju Barke, iz katerega je razvidno, da je pri njem in v krogu teologa Thomasa Philippa šlo za mešanje mistike, spolnosti in zlorab. Zadeva spominja na herezijo nikolajevcev (nikolaitov) iz zgodnjega krščanstva (mimogrede: slednje je omenjal tudi Viktorin Ptujski) ter na gnostično herezijo in spolno-manipulativno prakso Marka Čarodeja iz 2. stoletja (o kateri je nekoliko obširneje poročal Irenej Lyonski).

In se vprašaš: so poleg moralne degeneriranosti klera, značilne za vsako veliko krizo Cerkve, spet na delu čudaške in gnusne herezije? Bo to famozni »Satanov dim v templju«, ki ga je pred 50 leti preroško uvidel papež Pavel VI.? Se je med nas vrnil starozavezni Baal, kult plodnosti, gnusoba opustošenja? 

Občutek dobiš, da se bo Cerkev zdaj zdaj pogreznila, da njena nosilna konstrukcija, ki jo vendarle še vedno tvori kler, ne bo dovolj močna – počilo bo, implodiralo.

Ker Božja liturgija ustvarja mene, ne jaz nje

Naj roke mene, liturga, to jutro ostanejo spuščene in oremus neizrečen? Naj se odmaknem od oltarja? Naj pokličem svoje predstojnike in zajamram: dovolj je; pustite me v neko kolibo v hribih, kjer bom meditiral in pisal romane?

Bolje: je nastopil čas za pokoro? Po Walterju Kasperju je pokora najbolj radikalna kritika Cerkve. Skratka, če hočeš Cerkev res do konca skritizirati in jo s svojo kritiko do tal pretresti – se posuj s pepelom. Snemi si fine duhovniške paramente in si nadeni hrapavo raševino. Ali ni nekaj takega storil Frančišek Asiški, ko si je vpričo someščanov snel aristokratska oblačila? Ali ni zavoljo njegove pokore zrasla boljša Cerkev?

Sekunda, dve, tri … Nakar se pri tisti jutranji maši zgodi sunek verske treznosti in poguma: premagam zaskočenost v lopaticah, dvignem roki in povabim maloštevilne vernike: »Molimo.«

Nisem namreč jaz stvarnik liturgije, kot je pianist stvarnik koncerta za klavir; liturgija je Božje delo, liturgija ustvarja bolj mene kot jaz njo. 

Čas za pogum

»Korajža velja!« je vzkliknil papež Janez Pavel II. 18. maja 1996 mladim v Postojni. Ker je geslo izrekel papež v okviru uradnega govora, je ta star slovenski rek postal del pontifikalnih naukov in na svoj način smerokaz za slovensko Cerkev tretjega tisočletja. Nič takega. Sveto pismo, izročilo Cerkve in vrsta duhovnih voditeljev in voditeljic nas spodbujajo k pogumnemu premagovanju strahu, kajti, vemo, »v ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Toda kaj je pogum?

Za Aristotela je pogum (fortitudo = srčnost, moč, energija) prva vrlina, v kolikor kot sposobnost premagovanja strahu (in ostalih notranjih blokad) omogoča ostale. Poglejmo tri druge klasične vrline. Modrost (sapientia): le če imaš pogum, se tvoj um prebuja, raste in zasveti s preudarnostjo in modrostjo; kdor plašno in malomarno odpira oči v življenje, tudi intelektualno ne raste. Pravičnost (justitia): ne strahopetni ljudje, ampak pogumni ljudje lahko uveljavljajo pravičnost; strahopetni ljudje se bojijo temnih sil, pogumni ljudje ravnajo pravično temnim silam navkljub. Zmernost (temperantia): tisti, ki so pogumni, so pogumni tudi glede svoje sebičnosti in svoje težnje po uživanju; zlasti danes, v potrošniško prenažrti družbi, je potreben pogum, da se omejimo in iščemo srečo skozi zmernost.

Povedano drugače: če bo v današnjih razmerah slovenskim duhovnikom upadlo srce in bodo izgubili pogum, bo zastonj sinodalno modrovati in plesti nove pastoralne načrte o prenovi in solidarnosti.

New York v Donbasu in družina, ki vztraja

Ali veste, kje leži vas z imenom New York? Ne, ne veste. New York (v cirilici Нью-Йорк) leži v Donbasu v Ukrajini, približno trideset kilometrov severno od Donecka. Na prvi pogled se zdi nekoliko komično, da v osrčju slovanskega sveta obstaja vas z anglosaškim imenom, poleg tega da seveda gre za zelo znano topografsko ime. 

Nič smešnega. Za imenom tega kraja stoji preprosto zgodovinsko dejstvo in logika zakonske ljubezni. Podatki govorijo o tem, da je ruska cesarica Katarina Velika, tudi sama germanskega porekla, povabila Nemce, naj pridejo živeti in delati v rodovitne, a prazne dežele okoli črnomorskega bazena, v današnjo Ukrajino in južno Rusijo. Med dobrimi Nemci, ki so se takrat tja preselili, je bil protestantski pastor, čigar žena je bila rojena daleč preko oceana, v severnoameriškem New Yorku. Iz spoštovanja in ljubezni do žene, verjetno polne domotožja po domovini ob reki Hudson, se je odločil, da košček svoje nove dežele poimenuje New York.

New York v premogovniškem Donbasu je že osem let v vojnem stanju. Fronta med Rusi in Ukrajinci, ki se je v Donbasu začela leta 2014, se je tistega leta prav tu ustavila in stabilizirala: Rusi dva kilometra pred vasjo, Ukrajinci v vasi. Osem let vojne je New Yorku prineslo uničenje in smrt, ranjene in razseljene.

Tanja, ena izmed ukrajinskih begunk, ki v teh vojnih časih živi v župniji Frankolovo, izhaja prav iz vasi New York. Med drugimi nesrečami se ji je pripetilo tudi to, da jo je leta 2018 ranil ruski minometni izstrelek. Na minuli božični dan je bila zelo vesela, saj ji je uspelo poklicati družino prijateljev, ki je vsa ta leta ostala v vasi New York. 

Čudil sem se in vprašal, češ, kako to, da lahko neka družina živi praktično med strelskimi jarki? Dobil sem preprosto razlago: ta družina – in ne le ona – živi v trdni hiši, zgrajeni iz kamna, z globoko in dobro zaščiteno kletjo. Ko pride do spopada, se umakne pod zemljo in čaka, da huda ura mine. Še to: polovica družinskih članov je Judov. Najmlajša hči je stara devet let, kar pomeni, da je vse otroštvo živela na fronti.

Moral bi vzklikniti »to je norost!«, a vzkliknil sem: »To je pogum!« Tanja, po izobrazbi psihologinja, me je hladnokrvno popravila: »Ne, to je adaptacija.«

Pa vendar: to je pogum! Pogum, ki je tako neobičajen, tako osupljiv, da lahko v drži te newyorške družine opazimo odločen upor proti zlu, neko skoraj metafizično drznost, značilno za Gospodove prvoizbrance, kar so Judje. Gre namreč za pogum, ki presega plosko razlago (češ, trdna hiša), zgodovinsko pojasnilo (kozaško ljudstvo, vajeno preizkušenj) ali čustveno ozadje (ljubezen do rodne grude). Tak pogum diši po nečem nadnaravnem, nečem, kar nam daje samo Bog.

Stati inu obstati

Podoba judovsko-krščanske družine iz vasi New York v Donbasu me je spremljala ves božični čas. Na obzorju stalno strašljivo bobnenje fronte, kamnita hiša nedaleč od strelskih jarkov, klet z vegasto mizo in posteljami, škatle s konzervami, gorilnik za kuho, devetletna punčka, ki je že vse življenje na območju bojnega delovanja.

Navdihuje nas izjemen pogum teh dobrih Abrahamovih potomcev, ki pa ne delajo drugega kot to, da ostajajo in vztrajajo na svojem mestu. Pravcati Trubarjev »stati inu obstati«, ampak na surov, vojno-frontni način.

Donbaška podoba je še posebej nagovorljiva v sedanjem času, ko se je naša Cerkev znašla na hitro napredujoči fronti sekularizacijskih procesov, notranje strukturne šibitve, pohujšanj in sramu, medijskih in političnih ofenziv, vrtinčastih demografskih in družbenih sprememb. Preprosto povedano: ob hitrih spremembah in grenkih aferah smo zlahka demotivirani in malodušni. Če k temu dodamo, da se od nas, duhovnikov, še vedno veliko pričakuje, se nam lahko mimogrede zgodi nenaraven občutek krivde (ker ne zmoremo, pa bi morali), naravna izgorelost (ker res ne zmoremo) ter želja po takšnem ali drugačnem umiku.

Ampak predvsem nam, duhovnikom, je naloženo »v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu« – kot uči Trubar.

Pogum na farovškem dvorišču in v veroučni učilnici

Včasih smo pogumne duhovnike prepoznali po velikih projektih, recimo misijonarskih. Pomnimo Friderika Baraga in njegove krplje, s katerimi je pogumno gazil po visokem snegu, ker je hotel obiskati oddaljene indijanske vasi. Zadnjič sem bil s skavti na Homcu pri Slovenj Gradcu. Spoštljivo sem obstal pod na cerkveni zid postavljeno spominsko ploščo posvečeno lazaristu Franciju Pavliču, ki sem ga osebno poznal in ki je umrl na misijonu v visokih bolivijskih Andih star komaj 39 let. Imel je pogum za delo v tistih krajih, čeprav je vedel, da tam gori na redkem zraku nižinski človek težko zdrži ter da je v Boliviji kar nekaj mladih evropskih misijonarjev že umrlo zaradi problemov s srcem in ožiljem.

Pred dobrim stoletjem je duhovnik in veliki socialni reformator Janez E. Krek dejal: »Samo začeti je treba.« Slovenski duhovniki moramo dandanašnji ohranjati enako krekovsko odločnost in hrabrost, morda nam je dovoljeno spremeniti glagol: »Samo vztrajati je treba.« 

Da se izkaže tvoj pogum, ti namreč ni treba pričeti veličastnih pastoralnih projektov, oditi daleč v tuje gore ali riniti po globokem snegu. Danes in zlasti če si v obnebju zlate maše bodi dovolj, da vztrajaš, kjer si. Ne, ne boš izven dogajanja. Velika duhovna in moralna drama današnjega časa te bo poiskala in sama prišla k tebi. Hitro napredujoča fronta sekularizacijskih procesov je v resnici že na tvojem farovškem dvorišču in v tvoji veroučni učilnici.

Aristotel ni zastonj učil, da je pogum prva med krepostmi. V težkih časih lahko zapademo v malodušje, ker smo nemočni, lahko boječe cincamo, ker bi hoteli več jasnosti in gotovosti, lahko špekuliramo, kako se kljub vsemu izvleči v cono udobja. Krepost poguma, ki jo oblikuje in mazili Sveti Duh, z močjo in energijo preseka te dušne vzgibe, premaguje »čudne sekunde« in nas požene naprej.

Papež Frančišek je na splošni avdienci 29. decembra 2021 govoril o sv. Jožefu, pravičnem in pogumnem možu. Takole je poučil (in s tem zaključimo): »Napačno je mišljenje, da je pogum izključna krepost herojev. V resnici vsakdanje življenje vsake osebe – tebe, mene, vseh nas – zahteva pogum. Brez poguma ni mogoče živeti!«

Branko Cestnik
povedano 1. februarja 2023, Vrbje pri Žalcu, pastoralna konferenca celjske škofije
foto: B.C., vinograd rodbine de Saint-Exupéry v južni Franciji

Nevihta na letališču Cuatro Vientos

So dogodki, ki gredo mimo nas, ne da bi jih kronika zaznala, in so dogodki, ki izstopajo po močnem sporočilu, po simboliki, včasih tudi po preroškem naboju. Eden takšnih se je pripetil 20. avgusta 2011 v Madridu. Protagonisti so bili papež Benedikt XVI. in dober poldrugi milijon udeležencev Svetovnega dneva mladih, vsi skupaj zbrani na nočnem bdenju na letališču Cuatro Vientos (Štirje vetrovi).

Hitro po začetku molitvenega dogajanja je nebo z jugozahodne strani začelo groziti z bliskanjem in grmenjem. Strah vzbujajoča nevihtna fronta se je pomikala prav proti velikanski množici mladih iz 193 držav, zgnetenih okrog moža v belem. Umakniti se ni bilo nikamor, vsak je moral ostati na svojem mestu, se nekoliko zaščititi in pričakati hudo uro. Grmenje in bliskanje je prišlo do roba Madrida, toda programa niso prekinili, Benedikt XVI. je ostal na svojem mestu na nepokritem delu odra in začel s pridigo.

Med papeževo pridigo se je jedro nevihtne fronte razcepilo, del bliskanja je obšlo množico po južni strani, del pa po severni. Kljub temu se je nekaj nevihtnega zagnalo na prizorišče bdenja. Močni sunki vetra so butnili v množico, tudi dežnih kapelj ni manjkalo. Benedikt XVI. je prekinil pridigo, a ostal na svojem mestu. Varnostniki so ga pokrili z dvema velikima belima dežnikoma.

Po petih minutah je bilo vetra in dežja konec. Papež je pohvalil mladino, ki je prestala nalet nevihte, in nadaljeval z govorom. A povsem brez poškodovanih in škode ni šlo. Veter je zrušil enega izmed šotorov, nekaj mladih je bilo poškodovanih, voda pa je zalila vreče s hostijami, ki so jih tam hranili za veliko zaključno mašo. Hostije so se sprijele. Drugi dan se je maše udeležilo dva milijona ljudi, a svetega obhajila verniki niso prejeli, saj ni bilo hostij, ki bi jih duhovniki posvetili.

Kdor je hotel, je videl čudovita znamenja: videl je mlado Cerkev in starega papeža, ki kljubujeta viharjem časov. Za zmago nad nevihto ni bilo potrebno drugega kot vztrajati »na svojem«, vztrajati drug ob drugem, vztrajati ob pastirju - moliti, zaupati in vztrajati. 

Kdor je hotel, je v horizontu teme in bliskanja videl tako preizkušnjo kot Božjo pomoč, saj se je tik pred zdajci nevihtna »zanka pretrgala, in mi smo se rešili« (Ps 124,7). A brez dramatičnega opozorila navzoči na Cuatro Vientos niso ostali. Ali nam od vode poškodovane hostije in maša brez sv. obhajila ne »prerokujejo« časa, ko bomo hoteli do zakramentov, pa teh ne bomo dobili, ker ne bo kruha oz. duhovnikov, ki bi ga delili?

Čeprav bo kdo ob prebiranju teh stavkov zamahnil z roko, češ, a zdaj bomo pa že iz navadnih atmosferskih pojavov razbirali prerokbe (?), bo za vedno ostalo, kar je bilo med tisto hudo uro najbolj očitno: podoba pastirja, ki je trdno z ljudstvom, podoba ljudstva, ki je trdno s pastirjem – s pastirjem, kakršen je bil pokojni papež Benedikt XVI.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina januarja 2023; foto: 20.8.2011, veter na letališču Cuatro Vientos, printscreen RTVE.ES