Pred velikim inkvizitorjem

Ko so mi nazadnje pisali prijatelji iz Sarajeva, muslimani, so mi voščili srečen božič in srečno novo leto. Kot je prav. Drugemu voščimo, kar ta praznuje. Voščimo tako, da povemo ime praznika. Ko je v sosednji gostilni delal šef strežbe, ki je bil musliman, sem se potrudil, da sem mu ob njegovih praznikih med prvimi čestital. Čestital mu nisem za nekaj kar tako, temveč za konkreten praznik, ki sem ga v čestitki tudi imenoval: bajram ob koncu svetega meseca ramadana, denimo. Da sem pri tem uporabljal nekaj arabskih besed iz pojmovnega sveta religije, ki ji ne pripadam, si štejem v čast. Tak je bonton med ljudmi dobre volje.

Zdaj pa naj mi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in evropska komisarka za enakost Helena Dalli povesta, kako bo s tovrstnim komuniciranjem poslej. Prebrali smo namreč bruseljske Smernice za vključujoče komuniciranje (Guidelines for Inclusive Communication), ki predlagajo velike spremembe v rabi besed. Videti je, da nastaja nov bonton komuniciranja, baje naprednejši, ki pa med drugim odsvetuje imenovanje krščanskih praznikov ter rabo krščanskih imen.

Naj mi potemtakem prijatelji iz Sarajeva poslej čestitajo »vesel praznik« namesto »srečen božič«? Menda bo njihova čestitka na ta način korektna, enakostna, inkluzivna. Naj znancu muslimanu iz okolice Celja poslej čestitam »dobro pojedino« namesto »prijeten ramazanski bajram«, da ne bom kršil bruseljskega pretanjenega protokola strpnosti?

Hočem reči, smernice EU za inkluzivno komuniciranje, ki so minule dni upravičeno šokirale javnost, podcenjujejo Evropejce. Predvidevajo, da smo nezreli, nekoliko butasti, zlonamerni. Predvidevajo, da smo podtalno naperjeni proti drugačnim in da si bomo vsak čas skočili v lase. Zato mi, suroveži in kripto-fašisti, potrebujemo njih, razsvetljene evrokrate in njihove satelitske nevladnike, da nas kot porednega otroka na novo učijo pozdravljanja in naslavljanja.

Naš odgovor evrokratom in ideološkim prišepetovalcem bodi: znamo se spoštovati tudi, ko nas za vrat ne drži vaša pokroviteljska roka. Naše opozorilo pa: vojna v Bosni se ni začela, ker sosedje muslimani in kristjani kar naenkrat ne bi znali skupaj piti kave, temveč zaradi bolestnih fantazij od vsakdanjega sobivanja odmaknjenih intelektualnih in političnih elit.

Na srečo dotične smernice niso islamofobne. Pomislimo, kako bi zvenelo, če bi predlagale, naj se v komuniciranju ne uporablja beseda »bajram«, pač pa beseda »praznik«, in če bi svetovale, naj se izogibamo osebnim imenom, kot sta Mohamed in Ajša, uporabljajoč raje »nevtralna« imena, kot sta starolatinski Julij in eskimska Iga. Zvenelo bi skrajno islamofobno.

A kaj nam brani, da razvpitih smernic ne bi razumeli kot kristjanofobnih? V njih je namreč govora o izogibanju besedi »božič«, ki je praznik Jezusovega rojstva (za nameček v angleščini vsebuje ime Kristus – Christmas), ter o izogibanju imenoma Janez in Marija; prvo je ime Jezusovega ljubljenega učenca, drugo ime Jezusove matere.

S tem smernice za vključujoče komuniciranje namigujejo na jedro krščanske zgodbe. Hočeš ali nočeš, prikličejo v našo zavest Jezusa in osebi, ki sta stali pod njegovim križem. Same po sebi nas napeljujejo na dramatično sklepanje: ne Mohamed, ne Buda, očitno je Jezus Kristus tisti, ki je za EU problematičen. Je torej Kristus primarna motnja za srečen iztek trenutnega jezikovno-družbenega inženiringa? Je On največja ovira za uresničitev tega nekakšnega all-inclusive paradiža?

In kaj bi na to rekel Dostojevski, čigar 200. obletnico rojstva smo pred kratkim praznovali? Bi nam povedal kaj novega ali pa bi nas zgolj napotil, naj še enkrat preberemo njegovo legendo o Kristusu pred velikim inkvizitorjem? Tam je namreč to zapisano, tam je to napovedano.

* Besedilo je objavljeno v tedniku Družina (12. december 2021). Slika: prizor (screenshot, YouTube) iz distopičnega filma Equilibrium (2002), ki govori o družbi, v kateri je prepovedano čustvovanje.