Učitelj in bakla napredka

 

»V vsaki vasi nosi nekdo baklo napredka – učitelj, in nekdo jo ugaša – duhovnik,« je zapisal francoski pisatelj Victor Hugo († 1885). Učitelj je namreč v zadnjih dvesto letih postal več kot zgolj podajalec učnih vsebin, postal je simbol neke dobe – dobe razuma.

Za razliko od stare Avstrije, kjer se je šolstvo pogosto razvijajo dobesedno iz farovškega dvorišča (mežnarija kot prva učilnica, cerkveni organist kot prvi učitelj), so druga okolja, ki so bila bolj pod vplivom francoske revolucije, učitelja rade obravnavale kot antipoda duhovniku. Učitelj torej kot pozitivec, duhovnik kot negativec; prav v smislu Hugovega citata. Komunizem je dialektiko učitelj – duhovnik do konca zaostril, ko je učitelja propagandistično spremenil v vojaka revolucije, duhovnika pa v sovražnika ljudstva.

Vstavimo v zgodbo cepljenje. Cepiva so velik dosežek znanosti in zaradi cepiv smo odpravili ali zamejili veliko nevarnih bolezni. A mnogim se cepljenje upira, kar ni novost. Iz Slomškovega (+1862) življenjepisa vemo, da so se tudi v njegovem času ljudje upirali cepljenju. Zanimivo, v naših deželah je bila kdaj prav duhovnikom (tudi Slomšku osebno) naložena neljuba dolžnost, da ljudi prepričajo, naj se vendar gredo cepit.

Drugič so to nalogo prevzeli učitelji in šola. Med jugoslovansko epidemijo črnih koz l. 1972 se je cepljenje otrok vršilo v šolah in po tekočem traku. Proti cepljenju se ni niti pisnilo.

Pride leto Gospodovo 2021 in izziv cepljenja zoper novi koronavirus. Zgodba se ponavlja: zdravstvo ponuja cepljenje, eni se cepijo hitro in brez zadržkov, drugi preračunavajo, tretji so odločno proti. Situacija med klerom: nekaj je izjem, ampak duhovščina, vključno s papežem Frančiškom, na veliko spodbuja k cepljenju.

Proticepilci ta čas tudi na Slovenskem ne počivajo. Zelo aktivni so na spletu, organizirajo se na ulicah, nekateri od njih neki večer vdrejo v studio javne televizije, neki drug večer obmetavajo parlament.

Ob tem se dogaja nekaj, zaradi česa se Victor Hugo bržčas obrača v grobu: vloga učiteljev v proticepilskem gibanju ni povsem zanemarljiva. Pomnimo lok, ki gre od učitelja, ki je na protestih kazal golo zadnjico, preko šestindvajsetih velenjskih učiteljev, ki so ‘sesuli’ cepivo AstraZeneca, do zadnjega proticepilskega nastopa neke učiteljice v zelo gledani televizijski oddaji. V določenih trenutkih se zdi, da je kak učitelj ali učiteljica celo vodilen in najbolj izpostavljen protestni in proticepilni lik.

Kako je torej z baklo napredka? Jo še nosi učitelj?

Več stvari upoštevajmo. Najprej možnost, da je nerazumna proticepilnost pri kom, ki naj bi bil simbol razuma, politično motivirana, ker pač ne mara trenutne vlade. Drugo, učitelj v javnem šolstvu je državni uslužbenec, ni pa državni papagaj, da bi vedno in povsod mislil in govoril, kot od njega pričakuje država. Tudi do proticepilskega mnenja ima pravico. Tretje, ne moremo iz odnosa do cepljenja ocenjevati celotne osebe in njenega dela. Nekdo bo proti cepljenju, še vedno pa bo čudovit sodelavec in pedagog. Na koncu še dejstvo, da velika večina učiteljstva ni proticepilska. Tudi pri tem poklicu velja prispodoba, da letala, ki dobro in redno letijo (beri: učitelji, ki so se cepili in se držijo epidemioloških pravil), niso novica, letalo, ki pade (beri: učitelj, ki se ni cepil in ruši pravila), pa je.

Kakor koli, kolobocije okrog koronavirusa in cepljenja so družbo, politiko, gospodarstvo, religijo, šolstvo, sploh raznorazne poklice dale na rentgen. Ta je pokazal marsikaj osupljivega. Med bolj osupljivimi izvidi je vsekakor učitelj proticepilec. Glede na zgodovino učiteljstva in zavezanost slednjega razumu je učitelj proticepilec nekakšna contradictio in terminis, protislovje v pojmih.

Ampak na koncu je tak učitelj le simptom nečesa večjega. Ko bo epidemija mimo in bo čas za mirno refleksijo, bo potrebno resno razčleniti, kaj se dogaja s to našo nadvse opevano dobo razuma.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, oktober 2021. Slika: šola v starem Rimu, s spleta, FB Historiarum romanarum communitas.