Pridiga o vrli ženi

Ne sveta devica, ne sveta mučenka, temveč sveta soproga in mati

Kristjani zelo čislamo svete mučenke (Cecilija, Perpetua in Felicita …) in svete device (Jedrt, Valburga, Terezija, Angela ...). Še bolj jih častimo, če so oboje hkrati, se pravi, device in mučenke (Lucija, Neža, Marjeta Antiohijska, Katarina Aleksandrijska, Barbara, Uršula …). Na prvi pogled bi se moglo zdeti, da so mučenke, device, ustanoviteljice redov nekakšne svetnice prvega reda, ostale, ki niso umrle krute smrti ali se niso posvečevale za samostanskimi zidovi, pa svetnice drugega reda.

Temu ni tako. Tu so Ana, Radegunda, Ema, Kunigunda, Elizabeta, ... poročene žene, velike svetnice, katerih svetništvo pa se je uresničilo v rednih življenjskih razmerah, se pravi, v poročenosti, v materinstvu, v vdovstvu, v razdajanju za skupnost. Te svetnice sporočajo milijonom krščanskih žena, da lahko hodijo za Kristusom na poljih, doma, v pisarnah, v bolnicah, povsod tam, kjer pač običajne ženske živijo in delajo.

Sv. Elizabeta Ogrska, ki goduje 17. novembra, je bila poročena žena, zgodaj mati, hitro vdova, dobra skrbnica posesti, strežnica bolnikom. Na god sv. Elizabete preberemo znameniti odlomek iz Sirahove knjige (Sir 26,1-3.13-18), ki nam poda lastnosti tako imenovane vrle žene. Ostanimo pri Sirahu in razvijmo nekaj misli o vrli in Bogu všečni ženi.

Vrla žena možu »podaljša življenje«

Vrla žena je velik dar. Okrog sebe ustvarja stabilnost in atmosfero sprejetja. Mož in družina, ki imajo vrlo in pogumno soprogo in mater, živijo mirno, veselo. Njihovo življenje se podaljša, uči Sirah. Kako »podaljša«? – bomo vprašali.

Ravno včeraj (12.XI.2021) smo lahko na tv-poročilih gledali, da je zdravstvena stroka pripravila posvet o moških boleznih, zlasti o tipičnih moških rakih na modih in na prostati. Med drugim so predstavili projekt s pomenljivim naslovom:

Ženska je steber tudi moškega zdravja

Kako je ženska steber moškega zdravja? Preprosto: ker vrla in pogumna žena zna paziti na zdravje svojega moža, bolj kot on sam pazi nase. Pomnimo, nemalo moških gre k zdravniku šele po prigovarjanju žene. Prav prijetno je torej bilo slišati, kako so sodobni slovenski zdravstveni delavci ponovili, kar je ugotovil in zapisal že starozavezni Sirah:

Blagor možu, ki ima dobro ženo. Število njegovih dni se bo podvojilo.

S tem, da je skrb za zdravje moža in vseh družinskih članov le ena od posebnih ženskih sposobnosti oz. vrlin. Pomislimo še na njeno okretnost v pripravi hrane, na vzgojno sposobnost, na njeno sposobnost graditve dobrih sosedskih odnosov, na njen čut za siromake. Da, vsak izmed nas je okusil, kar pravi Sirah, ko o pridni ženski zapiše:

Njena spretnost poživlja kosti.

Naj vrla žena molči?

Bolj občutljivo področje je področje govora in molčanja. V Svetem pismu namreč na več mestih, tudi pri Sirahu, naletimo na zapoved ali priporočilo, češ, ženska naj molči, češ, ženski pristoji, da je tiho. Starozavezni Sirah zapiše:

Redkobesedna žena je Gospodov dar, nič ne odtehta vzgojene duše.

Novozavezni Pavel Korinčanom ukaže (1 Kor 14,33-34):

Kakor v vseh Cerkvah svetih naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo.

Kakor razumeti priporočilo o ženskem molku? Najprej: Sveto pismo je živa Beseda in temu primerna bodi interpretacija. Zato ne padimo v predsodek, češ, kako za Sveto pismo ženska beseda nič ne velja! Ta predsodek radi širijo z ene strani nasprotniki vere in goreče feministke, z druge pa trdi klerikalni patriarhalni krogi. Podoba molčeče krščanske ženske obojim »paše«.

Mi, ki poznamo Sveto pismo, vemo, da slednje podaja ženske govore, kakršni so v antičnem svetu redki. Ženska v Svetem pismu spregovori preden ali vsaj istočasno, ko v grškem svetu spregovorita pesnica Sapfo (7. stol. pred Kr.) in Sofoklejeva literarna Antigona (5. stol. pred Kr.).

Pomnimo: Mirjamina pesem in ples po prehodu čez Rdeče morje; Juditina molitev preden se zoperstavi zavojevalcu; presunljiv govor matere Makabejcev; pogumen Esterin govor, s katerim se potegne za rojake; zaročenkini spevi v Visoki pesmi; Marijin hvalospev. Pomnimo: v Knjigi psalmov najdemo vsaj 15 verzov, ki poveličujejo žensko in njene vrline.

Popolna prepoved ženskega govora je namreč nemogoča. Če bi ženski zapovedali popoln molk, bi civilizacija prej ali slej ugasnila. Civilizacija je, ker je beseda, ker so stavki, ker je dialog. In kdo so prve svečenice besede in dialoga? Prve svečenice besede in dialoga so doječe matere. Ko dojijo otroka, se pogovarjajo z njim. Ko se pogovarjajo z njim, ga uvajajo v svet besed, v imeniten svet duha in človeškosti.

Kaj bi bi bilo, če bi Marija iz Nazareta molčala? Če bi bila Marija pred angelom Gabrijelom popolnoma tiho, bi ne prišlo do odrešenja. Angel je »potreboval« njeno glasno izrečeno vprašaje in njeno glasno izrečeno privolitev, da se je lahko vrnil k Bogu. Marija ni bila mrtva skleda, iz katere bi vzklilo neko nadnaravno dejstvo. Njena vrlina je, da je bila je živa, govoreča; najprej je bila so-govornica Bogu, šele nato je rodila Božje Dete.

Priporočilo, naj ženska molči, razumimo zato kot spodbudo, naj ženska, v kateri bolj kot v moškem domuje beseda, tega daru ne zapravi s čenčanjem, praznim klepetom, opravljanjem. K mnogim besedam pristoji tudi sposobnost za modrosten molk.

Vrla žena brez veselja in miline je stroj

V Sirahovem opisu vrle žene trčimo na pojme veselja, miline, lepote. Denimo:

Kakor luč, ki sveti na posvečenem svečniku,

je lepota njenega obraza na njeni lepi postavi.

Vrla žena, ki je samo »vrla« (moralna, pogumna, delavna), ni pa mila in vesela, je hladen stroj. Kaj pomaga, če naša mati, žena, sestra, stara mati, naredi vse in še več, spat pa gre utrujena in zagrenjena! Kaj pomaga, če je popolna v dolžnostih, izgubila pa je milino! In ravno to se je rado zgodilo slovenskim katoliškim ženskam: preveč so se iztrošile, premalo poskrbele zase, premalo radosti si dovolile, sebe so rade videle zgolj skozi prizmo dolžnosti do drugih, prehitro so se počutile krive, če v hiši ni bilo vse tako kot bi moralo biti.

Moramo si priznati, da smo tako pri pridigah v cerkvah, kot doma, pa v literaturi, kot tudi pri pogrebnih govorih preveč poveličevali trpečo slovensko mater. Iz njenega lika smo naredili skoraj kult. Na koncu smo prišli do tega, kot da je žensko trpljenje nekako »naravno«. To ni bilo v redu. Povejmo ostro: trpljenje žene, ki jo tepe pijani mož, ni »naravno«!

Kot spovednika, ki spoveduje na ljudskih misijonih, me kdaj prime, da bi kakšni »vrli« slovenski katoličanki za pokoro dal obisk toplic. Verjetno bi bila šokirana. Če bi ji naročil deset krogov po kolenih okrog podružnice, bi ji bilo lažje. Tako pa toplice? Da, toplice. Kljub vašim zrelim letom, spoštovana gospa, se morate naučiti biti bolj sproščena, več morate prepustiti drugim in Bogu ter spoznati, da ni greha, če daste kaj nase in si privoščite kakšno drobno radost – kakršno na primer ponuja topla voda v bazenu. Ni greha, če si povrnete vedrino in milino.

Hvala Bogu, nove generacije krščanskih žena gojijo bolj sproščeno in veselo duhovnost. Ko je hudo, se znajo bolj zaščititi in potegniti zase. Tako je prav in v skladu z globljim razumevanjem teh starozaveznih besed, ki jih beremo na god sv. Elizabete.

* Pridiga je bila povedana 17.XI.2021, na god sv. Elizabete Ogrske, v okviru misijona v Cerkljah na Gorenjskem. Slika: Mirjam in žene pojejo in plešejo po prehodu čez Rdeče morje, prizor iz Kratkega Svetega pisma v slikah.