Zakaj so cerkve odprte, gledališča pa ne

Pojavljajo se glasovi, da se gledališču v koronadobi godi krivica. Češ, če so lahko verski obredi, so lahko tudi gledališče predstave. Tehnično, epidemiološko je to seveda mogoče (čeprav si je težko predstavljati igro pod masko). A ob tem je potrebno jasno povedati: gledališka predstava in verski obred kljub kakšni formalni sličnosti glede »odrskega dogajanja«, v globini nista primerljiva.

Naši siceršnji protiverski natolcevalci namreč izkoriščajo vsako možnost, da bi gnev ukarantenjenega ljudstva usmerili na religijo – tudi zaprti teater jim pri tem prav pride.

Zato ta odziv. A pojdimo najprej daleč nazaj ...

*

Prazgodovinsko gledano ima teater religiozno poreklo. Nastal je iz obrednih dogodkov. Vendar se je tudi precej hitro »sekulariziral«, se pravi, odlepil od tipično verskega doživljanja. To so opazili že stari Grki.

Platon je v Državi (Politeja 602b, prevod Gorazd Kocijančič) o igralcu, imenovanem »pesniški posnemovalec«, zapisal:

Kljub temu (jih) bo posnemal, ne da bi o kateri koli stvari posamezni stvari vedel, v kakšnem smislu je ničvredna ali dobra. No, videti je, da posnema to, kar se zdi lepo množici in tistim, ki ne vedo ničesar. (…) Lepo sva se strinjala, (...) da je posnemanje nekakšna igra in ne resno opravilo ter da so vsi ljudje, ki se ukvarjajo s tragiško poezijo v jambih in epskih verzih, posnemovalci v največji mogoči meri.

Platon je na tem mestu do teatra v bistvu zelo strog: zanj teater ni resen, je igra, ki je »lepa množici«. Teater torej človeka bolj zabava, kot pa vzgaja v dobrega državljana (prim. platonska državotvorna paideia). Platon ni edini. V antiki imamo še kritičnih mislecev do gledališča. Zlasti stoične smeri, ki je videla v gledališču preveč stave na čute, na vznemirjenje in premalo na refleksijo. Pesnik Ovidij naj bi od rimskega cesarja Avgusta celo zahteval, naj vendar zapre te »divjaške citadele«, ki so gledališča.*

*

Antično krščanstvo grško filozofijo prevzame in povzame, hkrati ostane zadržano do grškega gledališča (zadržano - milo rečeno). Poleg platonske kritike, da je teater »neresna igra«, in stoiške, da je teater preveč čuten, je pri krščanskem zavračanju gledališča šlo za nekaj več: za globinski strah pred okužbo z mitom. Če bi krščanstvo sprejelo teater, se pravi njegovo dramatiko, akcijo in odrsko tehnologijo, a ne bi s tem v svojo sredino spustilo nekaj mita? Najprej kot tehniko, nato kot miselnost … in na koncu procesa bi mogel kdo dobiti občutek, da je Kristus mit, eden izmed mitov (kakršni so Adonis, Apolon, Mitra,...). 

Krščanstvo ni hotelo tvegati z gledališčem, gledališče je v krščanski eri živelo na respiratorju. Šele ko je nevarnost okužbe z mitom minila, se v krščanstvu pojavi gledališče v obliki misterijev, kakršen je Slehernik.

Po svoje gre med Cerkvijo in gledališčem za »terapevtsko« situacijo: gledališče je bilo najprej prezrto s strani Cerkve, tudi demonizirano; nato imamo fazo previdne rehabilitacije gledališča s strani Cerkve (Škofjeloški pasijon je imeniten sad te faze); na koncu se gledališče osamosvoji, zasije, zdaj lahko gledališče prezira Cerkev oziroma po mili volji prevrača teološko-moralni krščanski kozmos in se iz njega norčuje.

*

Kar sem pravkar zapisal, sem moral, saj odnos med cerkvijo z oltarjem in gledališčem z odrom ni brez historiata. Tisti, ki ta historiat poznamo (naj spomnim, da sem magistriral iz sodobnega gledališča), ob vzporejanju oltarja in odra zastrižemo z ušesi in se čutimo vpoklicane.

Zakaj torej ni vnebovpijoča krivica, da so v teh dneh gledališča zaprta, cerkve pa (pod zelo strogimi epidemiološkimi pogoji) odprte?

Prvič: verski obred ni »posnemanje« oz. predstava, temveč je dogodek. Verski obred ni šov, temveč obredno doživljanje. Gledališče ponazarja, posnema, provocira, se gre dogodka, a ostaja v domeni »umetnega«. Če gledališče kdaj podre nevidno ograjo med parterjem in odrom in vse gledalce spremeni v igralce, je še vedno gledališče: tu so vstopnice, tu je režija, šov, gledalci niso »bratje in sestre«, režiser ni »Oče«.

Pri verskem obredu je drugače. Kar verski obred tistih hip ponazarja, to se tistih hip godi. Zlasti to velja za obredno-zakramentalni tip religije, kakršno je krščanstvo. A tudi obredno-besedni tip religije, kakršen je islam, skupno molitev doživlja kot živo srečanje z Bogom (Alahom), in ne kot predstavo, umeten dogodek.

Vernik med obredom v cerkvi (ali mošeji) doživlja samega sebe, živi svoje najgloblje bistvo in tudi svojo najglobljo povezanost z soljudmi. Soverniki so »bratje in sestre«. Ker vernik skozi obred doživlja bistvo samega sebe, je tudi v svojem bistvu prizadet, če ni verskega obreda. Skratka, vernik brez svojih obredov je nekaj povsem drugega kot ljubitelj gledališča brez gledaliških predstav, navijač brez nogometnih tekem, lovec brez nedeljskega pogona, ateist brez svojega debatnega krožka.

S tem seveda ne mislim reči, da ima verska institucija monopol nad religioznim in da prvin religioznega ni v gledališču, glasbi, nogometu ...

Drugič: smo v delikatnem polju verske svobode. Ko hoče nek protiverski režim odločno škoditi neki religiji, ve, da mora najprej prepovedati njene obrede. Tu jo prizadene v njenem bistvu.

Denimo, veliko Dioklecijanovo preganjanje kristjanov se je odvijalo po štirih fazah (štirje edikti zoper kristjane od februarja 303 do marca 304). Prva in ves čas nosilna faza je bila prepoved verskih obredov in združevanja vernikov.

Iz tega sledi premislek v obratno smer: če hočemo obraniti versko svobodo (ki je podlaga drugim svobodam), moramo najprej obraniti pravico do obredov in verskega združevanja. S tega vidika je vernik tudi v koronadobi v posebni situaciji, o čemer je v začetku adventa pisal nadškof Zore v svojem znamenitem pismu premierju Janši. Verski obred, četudi v zelo zelo okrnjeni obliki, kakršna je v veljavi te dni, je lakmusov papir, je varovalka, je zastavica svobode.

*

Platonsko grob bom: cerkve so odprte zaradi posebne narave religioznega doživljanja, gledališča bodo verjetno odprta, ko bodo odprti koncerti v filharmoniji, narodno-zabavni večeri in nogometni stadioni

Navdušenci nad glasbo, nogometom in gledališčem si želimo, da bi se to zgodilo čim prej.

* Referenca o odnosu antike do gledališča na tem mestu je: Hans Urs von Balthasar, Theodramatik, Prolegomena I, D, 1.
** Slika na vrhu: grško gledališče v Palmiri v Siriji (Wikipedia)