Pojavljajo se glasovi, da se gledališču
v koronadobi godi krivica. Češ, če so lahko verski obredi, so
lahko tudi gledališče predstave. Tehnično, epidemiološko je to
seveda mogoče (čeprav si je težko predstavljati igro pod masko). A ob tem je potrebno jasno povedati: gledališka
predstava in verski obred kljub kakšni formalni sličnosti glede »odrskega dogajanja«, v globini nista primerljiva.
Naši siceršnji protiverski natolcevalci namreč izkoriščajo vsako možnost,
da bi gnev ukarantenjenega ljudstva usmerili na religijo – tudi zaprti teater jim pri tem prav pride.
Zato ta odziv. A pojdimo najprej daleč nazaj ...
*
Prazgodovinsko gledano ima teater
religiozno poreklo. Nastal je iz obrednih dogodkov. Vendar se je tudi
precej hitro »sekulariziral«, se pravi, odlepil od tipično
verskega doživljanja. To so opazili že stari Grki.
Platon je v Državi (Politeja
602b, prevod Gorazd Kocijančič) o igralcu, imenovanem »pesniški
posnemovalec«, zapisal:
Kljub temu (jih) bo posnemal, ne da
bi o kateri koli stvari posamezni stvari vedel, v kakšnem smislu je
ničvredna ali dobra. No, videti je, da posnema to, kar se zdi lepo
množici in tistim, ki ne vedo ničesar. (…) Lepo sva se strinjala,
(...) da je posnemanje nekakšna igra in ne resno opravilo ter da so
vsi ljudje, ki se ukvarjajo s tragiško poezijo v jambih in epskih
verzih, posnemovalci v največji mogoči meri.
Platon je na tem mestu do teatra v
bistvu zelo strog: zanj teater ni resen, je igra, ki je »lepa
množici«. Teater torej človeka bolj zabava, kot pa vzgaja v
dobrega državljana (prim. platonska državotvorna paideia).
Platon ni edini. V antiki imamo še kritičnih mislecev do
gledališča. Zlasti stoične smeri, ki je videla v gledališču
preveč stave na čute, na vznemirjenje in premalo na refleksijo.
Pesnik Ovidij naj bi od rimskega cesarja Avgusta celo zahteval, naj
vendar zapre te »divjaške citadele«, ki so gledališča.*
*
Antično krščanstvo grško filozofijo
prevzame in povzame, hkrati ostane zadržano do grškega gledališča
(zadržano - milo rečeno). Poleg platonske kritike, da je teater
»neresna igra«, in stoiške, da je teater preveč čuten, je pri
krščanskem zavračanju gledališča šlo za nekaj več: za
globinski strah pred okužbo z mitom. Če bi krščanstvo sprejelo
teater, se pravi njegovo dramatiko, akcijo in odrsko tehnologijo, a
ne bi s tem v svojo sredino spustilo nekaj mita? Najprej kot tehniko,
nato kot miselnost … in na koncu procesa bi mogel kdo dobiti
občutek, da je Kristus mit, eden izmed mitov (kakršni so Adonis,
Apolon, Mitra,...).
Krščanstvo ni hotelo tvegati z gledališčem,
gledališče je v krščanski eri živelo na respiratorju. Šele ko je nevarnost okužbe z mitom minila, se v krščanstvu pojavi gledališče
v obliki misterijev, kakršen je Slehernik.
Po svoje gre med Cerkvijo in
gledališčem za »terapevtsko« situacijo: gledališče je bilo
najprej prezrto s strani Cerkve, tudi demonizirano; nato imamo fazo
previdne rehabilitacije gledališča s strani Cerkve (Škofjeloški
pasijon je imeniten sad te faze); na koncu se gledališče osamosvoji,
zasije, zdaj lahko gledališče prezira Cerkev oziroma po mili volji
prevrača teološko-moralni krščanski kozmos in se iz njega
norčuje.
*
Kar sem pravkar zapisal, sem moral, saj
odnos med cerkvijo z oltarjem in gledališčem z odrom ni brez
historiata. Tisti, ki ta historiat poznamo (naj spomnim, da sem
magistriral iz sodobnega gledališča), ob vzporejanju oltarja in
odra zastrižemo z ušesi in se čutimo vpoklicane.
Zakaj torej ni vnebovpijoča krivica, da so v teh dneh
gledališča zaprta, cerkve pa (pod zelo strogimi epidemiološkimi
pogoji) odprte?
Prvič: verski obred ni »posnemanje«
oz. predstava, temveč je dogodek. Verski obred ni šov, temveč
obredno doživljanje. Gledališče ponazarja, posnema, provocira, se
gre dogodka, a ostaja v domeni »umetnega«. Če gledališče kdaj podre nevidno ograjo med parterjem in odrom in vse gledalce
spremeni v igralce, je še vedno gledališče: tu so vstopnice, tu
je režija, šov, gledalci niso »bratje in sestre«, režiser ni
»Oče«.
Pri verskem obredu je drugače. Kar
verski obred tistih hip ponazarja, to se tistih hip godi. Zlasti to
velja za obredno-zakramentalni tip religije, kakršno je krščanstvo.
A tudi obredno-besedni tip religije, kakršen je islam, skupno
molitev doživlja kot živo srečanje z Bogom (Alahom), in ne kot
predstavo, umeten dogodek.
Vernik med obredom v cerkvi (ali
mošeji) doživlja samega sebe, živi svoje najgloblje bistvo in tudi
svojo najglobljo povezanost z soljudmi. Soverniki so »bratje in
sestre«. Ker vernik skozi obred doživlja bistvo samega sebe, je
tudi v svojem bistvu prizadet, če ni verskega obreda.
Skratka, vernik brez svojih obredov je nekaj povsem drugega
kot ljubitelj gledališča brez gledaliških predstav, navijač brez
nogometnih tekem, lovec brez nedeljskega pogona, ateist brez svojega debatnega krožka.
S tem seveda ne mislim reči, da ima verska institucija monopol nad religioznim in da prvin religioznega ni v gledališču, glasbi, nogometu ...
Drugič: smo v delikatnem polju verske
svobode. Ko hoče nek protiverski režim odločno škoditi neki
religiji, ve, da mora najprej prepovedati njene obrede. Tu jo
prizadene v njenem bistvu.
Denimo, veliko Dioklecijanovo
preganjanje kristjanov se je odvijalo po štirih fazah (štirje
edikti zoper kristjane od februarja 303 do marca 304). Prva in ves
čas nosilna faza je bila prepoved verskih obredov in združevanja
vernikov.
Iz tega sledi premislek v obratno smer:
če hočemo obraniti versko svobodo (ki je podlaga drugim svobodam), moramo najprej obraniti pravico
do obredov in verskega združevanja. S tega vidika je vernik tudi v
koronadobi v posebni situaciji, o čemer je v začetku adventa pisal
nadškof Zore v svojem znamenitem pismu premierju Janši. Verski
obred, četudi v zelo zelo okrnjeni obliki, kakršna je v veljavi te
dni, je lakmusov papir, je varovalka, je zastavica svobode.
*
Platonsko grob bom: cerkve so odprte
zaradi posebne narave religioznega doživljanja, gledališča bodo
verjetno odprta, ko bodo odprti koncerti v filharmoniji, narodno-zabavni večeri in nogometni stadioni
Navdušenci nad glasbo, nogometom in
gledališčem si želimo, da bi se to
zgodilo čim prej.
* Referenca o odnosu antike do gledališča na tem mestu je: Hans Urs von Balthasar, Theodramatik, Prolegomena I, D, 1.
** Slika na vrhu: grško gledališče v Palmiri v Siriji (Wikipedia)
