Trd oreh

V času, ko je bil naš bl. Anton Martin Slomšek (goduje 24. septembra) škof v Šentandražu, je Katalonec sv. Anton Marija Klaret (goduje 24. oktobra) bil škof v Santiagu na Kubi. Ko je tisti del Kube prizadel hud potres, so se ljudje spraševali, čemu ravno njih. Klaret je kasneje v svoji Avtobiografiji zapisal, da se je po potresu reklo, da trdega oreha pač ni mogoče odpreti drugače kot s palico, se pravi z močnim udarcem. 

S palico je seveda bil mišljen potres, s trdim orehom pa kubansko ljudstvo, ki takrat ni ravno blestelo po vrlinah. Vrhnji sloj, precej predan prostozidarstvu, je izkoriščal suženjsko delovno silo, se obnašal rasistično; nižji sloj je živel moralno razpuščenost v obliki alkoholizma, partnerske zvestobe, zanemarjanja verskega življenja in podobno. Ob prihodu Klareta v tiste kraje je tudi duhovščina bila zelo samosvoja, kar se je najbolj poznalo po razširjenem kršenju celibata. Po potresu, ki so ga interpretirali kot Božjo kazen, so se oboji, bogati in revni, streznili.

Drugi val koronavirusa smo pričakovali, nismo pa pričakovali, da bo tako obširen, resen, in da bo Slovenija v sredini oktobra svetovno »zablestela« po številu okuženih na milijon prebivalcev. Očitno se nam dogaja palica, močan udarec. Vprašati se je, če smo res tak trd oreh, da nas bo šele velika stiska spravila k razumu in odgovornosti. Kaj se nam je pravzaprav zgodilo, da je tolika razlika med pomladno uspešno zajezitvijo epidemije in jesenskim super-izbruhom?

Najprej si moramo priznati, da se je Slovencem in Slovenkam zgodilo vsem enako: podcenjevali smo koronavirus. Na začetku epidemije sem poklical prijatelje v Milano in rimskega sošolca, ki je danes župnik v centru Bergama. Lombardijski sogovorniki so mi virus označili kot »furbo«, se pravi, zvit, premeten, zahrbten. V smislu: ne igramo se mi s koronavirusom, temveč se koronavirus igra z nami; na začetku zgleda ena gripa več, na koncu štejemo krste; pride in napade »brez logike«; udari tam, kjer ne pričakujemo ... To so govorili moji italijanski prijatelji.

Nimamo najprej opraviti s strateškimi napakami tega ali onega akterja, še manj z zarotami, tudi ne z neumnimi influencerji, za katere bi najbolje bilo, če bi molčali. Najprej imamo opraviti z občo lahkomiselnostjo, s kolektivnim razpoloženjem, ki nas je več ali manj vse enako objelo. Po uspešni pomladni borbi zoper koronavirus smo enostavno popustili v čuječnosti. Prepustili smo se varljivi samozavesti, da kot posamezniki in narod zmoremo s tem nebodigatreba covid-19. Kdor je v sredini avgusta zaskrbljeno svaril, da koronavirus še pride, je bil za večino čuden. To obče pomanjkanje čuječnosti je naša trda lupina oreha, ki se zdaj boleče razbija.

Ker smo virusu, ki je »furbo«, kolektivno nasedli, je zelo neumestno, da zdaj hitimo z obtoževanjem drug drugega. Desni bodo našli sto »dokazov«, da so za jesenski izbruh krivi levi, ki so se občasno obnašali prav sabotersko; levi bodo našli sto »dokazov«, da je kriva desna vlada in njen predsednik, ki je denimo s sosednjim kanclerjem ležerno plezal na Triglav. Neverni bodo rekli, da so krivi verni, ker so do zadnjega obhajali prva sv. obhajila in sv. birme; verni bodo rekli, da so krivi neverni, ker so do zadnjega rajali po gostilnah in prirejali ulične shode.

Hočem reči, slabo bi bilo, da bi koronavirus postal priložnost več za lova na čarovnice in vnašanje razdora. Povsem zavržno bi bilo, če bi nekdo koronavirus uporabil kot orodje za kampanjo zoper drugega in dobesedno preko trupel utrjeval svojo ideološko in politično pozicijo. Politična kronika oktobrskih dni priča, da ta skušnjava obstaja in da ni majhna. Določeni vplivni ljudje so žal ideološko sfanatizirani do mere, da so izgubili stik z realnostjo in ne vidijo, da je krivda za jesenskih izbruh kolektivna, predvsem pa, da je naš resnični in skupni sovražnik covid-19.

Palica je udarila po trdem orehu, ki je slovenski narod in njegove elite. Nekdo bo temu rekel Božja kazen, mi bomo temu rekli Božja priložnost za poboljšanje. Trdi oreh bo razpočil, lupina bo odpadla, plemenito jedro oreha bo dalo svoj dober sad.

* Besedilo je izšlo kot uvodnik v novembrski št. revije Ognjišče. Slikica: B.C.