Kurent - plišasti medvedek št. 2?

To, kar pišem na sam pustni torek, je spodbujeno od odličnega intervjuja z etnologom Alešem Gačnikom, ki ga za Večer opravila Slavica Pičerko Peklar (link). Dr. Gačnik strokovno in natančno formulira, kar sam nisem znal povedati, izraža pa moje večletne dušne muke glede vsem nam ljubega kurenta oz. koranta.

Po očetu sem iz Hajdine, po mami iz Lancove vasi. Hajdina je po pustni tradiciji pač ena izmed vasi iz okolice Ptuja, medtem ko je Lancova vas eno izmed žarišč prvega reda, kar se tiče izvirnih mask oz. pustnih likov, šeg, starodavnih obredov za končanje zime.


Kurent - strašen in skrivnosten

Kurenta smo se otroci bali na poseben način. Čeprav ni bil hudoben kot hudiček, je bil strašljiv, sveto spoštovan, naddojemljiv. Nikoli - pozor, nikoli! - ga nismo videli brez "čake" (maske) na glavi. Kurent ni smel sedeti, kurent ni smel pasti, kurent je v tvojo hišo lahko vstopil samo ritensko. Zakaj ritensko? Ne zaradi preprečitve zapletanja peres v vratni okvir, temveč ker bi kazanje rogov na vratih pomenilo, da ti hoče slabo - se je reklo. Skratka, kurent se je izmed vseh pustih likov najbolj približal konceptu numinoznega Rudolfa Otta, se pravi, definiciji "mysterium tremendum et fascinans" (strašen in očarljiv misterij) - o čemer sem se kasneje poučil med študijem v Rimu.

Mali kurent sem bil enkrat tudi sam. Neko zimo se je moj stari oče Jurij Cestnik namreč odločil, da bova izdelala kurentijo in me za fašenk oblekla vanjo. Maska: škatla za čevlje, obdelana, pobarvana, z nosom iz kartona, s fižolom za usta, z brki iz metlinih bodik, z jezikom iz rdečega blaga. Peresa: dvoje sračjih kril, ki jih je poskrbel stari oče - lovec, in na polju najdena fazanja repna peresa. Kožuh: od stare mame narobe obrnjeni zimski plašč. Ježevka: s ceste, od povoženega ježa. Zvonci: ... Ah, zvonci! Pri nas ni bilo proste paše govedi, zato tudi zvoncev nismo imeli. Od nekod sem vendarle dobil enega, dalo pa bi se pomagati tudi s starimi piskrčki, v katere obesiš večji šrauf. 

Na usodni dan sem dal vse to nase. Nepozabno.


Kurent-navijač in karnevalski kurent

Potem so prišla osemdeseta. Na smučarskih tekmah so se kot navijači Bojana Križaja začeli pojavljati ptujski kurenti. Lepo. Vpraševali pa smo se: Kdo so ti kurenti-navijači? In zakaj se pojavljajo tudi izven svetega kurentovega časa, ki je od vekomaj med Svečnico in Pepelnico? Zakaj tako hitro snemajo "čako" z glave oz. se pustijo televizijskim kameram snemati brez maske? Ljudski glas je rekel, da so to "ptujski direktorji", ki so si zrihtali kurentijo in imajo tudi dovolj pod palcem, da hodijo na smučarske tekme v tujino. No, ni važno, kdo so bili in koliko denarja so imeli, važno je, da sem takrat prvič začutil, da se kurent spreminja, sekularizira, urbanizira, spektakularizira.

A - kot spomni Aleš Gačnik - veliko vlogo v tem spreminjanju kurenta je imel Ptujski karneval. Karneval je kurenta strateško preselil iz podeželja v mesto. Kot pravi Gačnik, kurent se je "karnevaliziral". 

Karneval ni problem. Ptujski karneval je velik dosežek, na katerega mora biti ponosna vsa Slovenija. Tudi kurent na karnevalu ni problem. Prav tako ne moti poimenovanje karnevalskih dogodkov s pojmom "kurentovanje". Da so "obhodi kurentov" od 2017 na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine, pa je sploh čudovito (link). Problem je, da kurent ob vsem tem izgublja svoj izvorni podeželsko-obredni nadih.


Namesto grotesknega puhasti kurent

Kurent se spreminja tudi stilsko, vizualno. Gačnik na tem mestu spet najde pravo besedo - grotesknost. Kurent izgublja grotesknost. Po mojem precej k temu pripomore novodobni kožuh z dolgo dlako. Kurentova silhueta ni več podolgovata in groba, kakršna je navdihovala slikarja Franceta Miheliča (prim. Miheličeva slika Ples kurentov), ampak postaja okrogla in puhasta.

Buckasti kožuh vpliva tudi na uporabo maske. Ker fantje in možje pod izolacijo iz dolge dlake komaj dihajo, si že zavoljo svojega zdravja morajo pogosto snemati maske - prepogosto. 

Sprememba je ta: kurent postaja buckasta dobrodušna pošast, ukročen demonček, politično korektna figura, nekaj puhastega za cartat kot mačka, plišasti medvedek št. 2.. Grotesknost, nadnaravna strašljivost, dvoumnost, ritualnost, ta "tremendum&fascinans", ... so v drugem planu.


V obrambo kurentove duhovne podstati ...

Reakcije na vse to niso izostale. Izstopa intelektualno delo Štefana Čelana, bivšega ptujskega župana in zapriseženega kurenta. Dr. Čelan se že dolgo trudi, da kurent ne bi izgubil samega sebe, da bi torej ohranil svojo prvinskost, ki je vendarle duhovna, obredna, tesno vezana na kozmološki cikel. Pred kratkim je izšla njegova knjiga Kurent – korant: ali veš kdo si?, ki bo gotovo pripomogla k zajezitvi erozije kurentove prvinskosti (link).

Izziv ni majhen. Kurenta "napadajo" tudi drugi veliki dejavniki. Tu je podnebna sprememba in zime, ki simbolnega preganjalca vse manj potrebujejo. Tu je opuščanje kmetijstva in izguba tipično kmečkega strahu glede nove poljedelske sezone, s tem pa zmanjšanje psihološke potrebe po dotičnem obredu oz. šegi. Če se bo kurent oddaljil od menjave letnih časov in kmečkega čutenja, bo od njega resda ostal zgolj karnevalski približek, zgolj spominsko-etnografska maska.


... a previdno

Naj na tem mestu dodam: kot kristjan bi se seveda pretiranega poduhovljenja ali celo šamaniziranja kurenta izogibal. Kurentovanje nam ne bodi povratek v poganstvo, v neko čislanje muhavih nadnaravnih sil. Pomnimo, krščanstvo nas je strahu pred demoni osvobodilo. Po velikem Henriju de Lubacu je bila odprava strahu pred demoni celo tisti odločilni psihološko-religiozni moment, zaradi katerega so naši poganski predniki zapustili svojo prvotno religijo in se stisnili h Kristusu. 

Kurentovanje nam torej ne bodi dvorezna re-poganizacija, bodi pa spomin na naše prednike, domoljubno negovanje izročila, izražanje skozi posebno simbolno kozmološko govorico, samo ptujskemu koncu lasten način veselja nad življenjem.


Fašenk je še fašenk

Poleg branja Večerovega intervjuja z Alešem Gačnikom me je k temu zapisu spodbudil še točno določen prizor. Na letošnjo pustno nedeljo (23. februar 2020) je naneslo, da sem se s skavtskega tabor iz vzhodnih Haloz vračal prav ob uri zaključka Ptujskega karnevala. Da ne bi rinil v bližino zabasanega mesta, sem se odločil priti do avtoceste po liniji Cirkulane - Leskovec - Videm - Lancova vas.

V Pristavi pri Cirkulanah sem naletel najprej na pokače, nato na orače, prave orače, najstnike iz višjih razredov osnovne šole. Precej utrujeni in snetih mask so sloneli na nekem osamljenem mostu čez potok Belane. S čel so svetili znojni lasje. Razdalje med kmetijami niso majhne, tukajšnji hribi so strmi ...

Haloški prizor, zrel, da ga ovekoveči fotograf Stojan Kerbler! - me je obšlo. In: Hvala Bogu, fašenk je še fašenk!


* Foto na vrhu: B.C.