2020: moj Blog in Twitter gresta v stanje mirovanja

Dragi bralci mojega bloga! 

Zaradi mnogih obveznosti vezanih na branje in pisanje (urednikovanje revije Cerkev danes, kolumne za Družino in Ognjišče, pisanje novega romana, predavanja ...) sem sklenil, da bom z letom 2020 nehal pisati blog in tvitati.

Branenacesti.blogspot.com in račun @BCestnik bosta ostala, le odvezal sem bom naloge, da ju spremljam in uporabljam. Šla bosta v stanje mirovanja (sleep mode). Morda bosta kdaj za kratek čas zbujena, a dokler se stvari ne postavijo drugače, bom nehal biti bloger in tviteraš.

Hvala vsem, ki ste mojemu blogu zvesto sledili. 409 objav ter 1.054.735 obiskov do 30.12.2019, 22:07 h, za povsem nekomercialen blog, mestoma s kar zahtevno vsebino, ni malo.

Velika hvala vsem, ki ste vsebine bloga delili po medmrežju in jih tudi drugače kje citirali.

Posebej sem hvaležen komentatorjem, ki ste se oglašali pod zapisi in tako bogatili sporočilo platforme. V prvi vrsti seveda hvala anonimnemu komentatorju Jonu, ki je s svojo besedo redko zamujal.

Prvi zapis na tem blogu sem ustvaril 19. oktobra 2012 v Milanu in vanj vstavil košček italijanske poezije (link). Naj s poezijo naših zahodnih sosedov tudi zaključim.

***

Giuseppe Ungaretti je v letu 1915/1916 kot italijanski vojak na soški fronti napisal cikel presunljivih pesmi. Večinoma so nastale v rovih na kraškem bojišču (boji za doberdobsko planoto). Ena izmed njih nosi naslov Budnost (prevod Ciril Zlobec):


BUDNOST

Vso strašno noč
vržen poleg
nekega pobitega
tovariša
z njegovimi režečimi
se usti
v polno luno uprtimi
z vso krvjo
njegovih rok
ki se prelila
je v moj molk
sem pisal pisma
najpopolnejše ljubezni

Nikoli nisem bil
tako
navezan na življenje

Višina 4, 23. december 1915

K direndaju ob Štromajerjevemu voščilu

Preveril sem nekaj farnih podatkov za nazaj. Lahko rečem, da je za letošnji božič bilo največ obiska pri štirih božičnih mašah, odkar sem župnik na Frankolovem. Pastoralna skrivnost je v otroški polnočnici na sveti večer ob 20h, ki smo jo uvedli leta 2010 in je v zadnjih letih obiskana tako kot tista prava polnočnica ob 24h. Veselje je videti kopico otrok ob jaslicah in številne mlade družine po klopeh. 

Vem, med letom jih ne bo. A na sveto noč so bili v cerkvi in so na liturgičen način počastili Odrešenikovo rojstvo.

Nisem edini župnik, ki mu božič in velika noč zaradi množičnega obiska prazničnih maš dvigneta duha. Marsikje vidimo napredovanje sekularizacije in ateizma, toda marsikje se naše krščanstvo kaže kot – če povem po nemško – säkularisierungresistent, t.j. odporno na sekularizacijo.

***

Nakar na božično popoldne odprem Twitter, naivno misleč, da bom kaj lepega prebral, kaj primernega svetemu dnevu. Na Twitterju pa zaradi Štromajerjevega tvita, ki se je (izvorno v angleščini) glasil

SREČEN BOŽIČ,

UMAZANE ŽIVALI,

gorka ideološka fronta z, kot je bilo videti, trenutno močno protiofenzivo desnih sil.

Prvo, kar me je obšlo, ni bilo pohujšanje nad tvitom nekoga iz nabora levih oblastnikov, pač pa pohujšanje nad kristjani, ki so na sam božični dan vehementno navalili na ta tvit in po dolgem in počez sesuvali avtorja, s tem pa – kot sem prepričan – kršili tretjo Božjo zapoved, ki pravi: Posvečuj Gospodov dan!

OK. Dr. Jernej Štromajer je v slogu neokomunista ter ljubitelja holivudskega popa (kdo od komunistov za zaprtimi vrati svoje tople hiše ni ljubitelj ameriškega popa?) grdo udaril po vseh, ki praznujemo božič. Udaril je tudi po onih, ki božič praznujejo iz ne povsem verskih nagibov. Udaril je nenazadnje po »svoji« rdeči buržoaziji, ki se je na božični večer zgnetla v Stožice, da bi malikovala Magnifica, iz ust malika pa dočakala pesem Sveta noč.

Ker Štromajer ni kdorkoli, temveč državni sekretar v občutljivem sektorju šolstva in vzgoje, je njegov greh dvakraten. Zanj bo nekako moral odgovarjati. Prav njega in njegove stranke so namreč polna usta, češ kako nujno da je potrebno zatirati sovražni govor.

A greh imajo tudi oni, ki so si vsled komunistične provokacije pustili vzeti božič. Zapoved Posvečuj Gospodov dan! namreč pomeni, da na velik praznik v konico svojih misli in čustev postaviš Boga oz. njegovo delo med nami. Četudi se ti za velik verski praznik ponudi enkratna priložnost, da v kot stisneš svojega hudega političnega nasprotnika, tega ne smeš storiti. Ker boš prestopil črto med svetim in profanim; ker boš odrinil odmerjen ti čas milosti, kar tak praznik je; ker boš v osrčju svetega časa spustil profano dinamiko; ker boš na ta način prav ti – ne nek dežurni revolucionar, ki laja na verujoče – skazil praznik.

***

Da me ideološka fronta ne posrka, zaprem Twitter. Preveč lep in bogat je bil božič 2019, preveč miline je bilo na obrazih praznujočih faranov, da bi moja misel še isti dan zaplavala v povsem druge vode. Oglasil sem se naslednji dan, na štefanovo. Tvitnil sem:

Betlehemsko verujoči smo praznovali božič okrog nam najbližjih jaslic,
ostali so ga »praznovali« okrog Štromajerjevega tvita.

In je šel ... božič, namreč.

Tvitnem, počakam slabo urco – že se znajdem v metežu bitke. V nadaljnjih urah mnogi moj tvit všečkajo, a nekateri ga razumejo kot nekakšno obrambo Štromajerja. Češ, da sem od Štromajerja ponižane vernike s svojim tvitom dodatno ponižal; češ, da sem medel in prodan, ko gre za obrambo krščanskih vrednot in Cerkve; češ, »zanič duhovnik«, »podtaknjenec«, »nedostojen svete Cerkve« ... že skoči ven spomin na škofa Grmiča, ki se je udinjal komunističnemu trdorokcu Ribičiču, itd. itd..

Razumeli so, da branim skrunitelja. Niso razumeli, da pred običajnim levo-desnim direndajem branim tempelj, božič, praznik, Gospodov dan ter nenazadnje ljudi, ki izvorni božič še hočejo in znajo praznovati.

***

Dr. Christian Gostečnik je v lanskem božičnem intervjuju za Delo dejal, da so prazniki čas, ko se najbolj na široko odpirajo travme, zamere, hrepenenja. To drži ne samo na ravni posameznika in družine, to pri nas drži tudi na ravni naroda. Ker smo kot narod travmatizirani, je toliko bolj pomembno, da prazniku pustimo, da je praznik; da torej Gospodov dan razvije svojo terapevtsko moč. Če Gospodovemu dnevu zaradi neke sprotne politične strasti ne pustimo do izraza, rana ostane rana.

Kot je nekoč zapisal Albert Camus: so ljudje, ki grebejo po svojih nezaceljenih ranah in pri tem celo uživajo. Prevedeno: so slovenski levičarji in desničarji, ki brez razdora in venomer odprtih ran ne znajo bivati, ne s seboj ne z drugimi. Žal.

Foto: FB Bosko Mariborski, letošnja otroška božična maša pri Don Bosku v Borovi vasi v Mariboru

Papež Frančišek je »ànthropos syntetikós« našega časa

Praznujemo papeževo zlato mašo. Zato na blogu (ob dovoljenju Družine) priobčujem moj povsem svež zapis o misijonu in papežu Frančišku, ki je izšel v novi številki revije Cerkev danes (6/2019) - v reviji torej, katere urednik sem. Naslov članka v reviji je Inkulturacija, medverski dialog in afera s Pačamamo.

***

Afera s Pačamamo je razkrila, kako del katoliškega občestva s težavo sprejema medverski dialog, misijonarsko metodo inkulturacije ter papeža Frančiška, ki je »ànthropos syntetikós« našega časa


Škofovske sinode so vse bolj živahne

Škofovske sinode vse bolj postajajo sinode, v katerih niso protagonisti le škofje, ki se zberejo v Rimu in razpravljajo o izbrani temi. Škofovske sinode vse bolj postajajo širši eklezialni dogodek. Poleg škofov so vključeni delegati tudi iz vrst laikov in laikinj, razna cerkvena gibanja pripravljalo obsinodalne dogodke debatnega ali kulturnega tipa, mediji se bolj kot včasih zanimajo za sinodo, na razne povezane dogodke so povabljeni tudi nečlani Cerkve.

Zadnja sinoda o Amazoniji ni bila izjema. Pravzaprav je vse našteto dodatno poudarila in popestrila. Zlasti udeležba amazonskih domorodcev je prijetno obarvala sinodalno dogajanje. Domorodci so pokazali, kdo in kaj so, tudi s tem, da so se pojavljali v svojih tradicionalnih oblačilih in s pobarvanimi obrazi, ter s tem, da so s seboj prinesli nekaj predmetov in simbolov iz svoje kulture. Med slednjimi kipce Pačamame. Pačamamo lahko obravnavamo iz več zornih kotov. Lahko jo razumemo kot pogansko boginjo ali duhovno silo, ki je povezana tako s plemenitimi nagibi kot z določenim vraževerjem. Lahko jo razumemo kot odličen simbol Amazonije, saj sporoča o plodnosti, o ženskosti, o varovanju življenja, o varovanja stvarstva, o večnem iskanju ravnotežja med človekom in naravo. Pod tretjim vidikom pa jo lahko razumemo bolj etnografsko in kulturno, podobno kot Ptujčani razumejo kurenta in se enkrat na leto oblačijo v kurente, ne da bi zato nehali biti kristjani.

Če se amazonski domorodci – za katere vemo, da niso vsi kristjani – indentificirajo z likom in simbolom Pačamame, jih ne bomo zato označevali kot slabe; če bodo z likom Pačamame prišli na sinodo v Rim, jim tega lika in simbola ne bomo prepovedali nositi s seboj in ga kazati. Gre za spoštovanje do njihove religioznosti in kulture. Do tod se o Pačamami verjetno vsi strinjamo. Bolj kočljivo se komu zdi, da je v Vatikanskih vrtovih potekal amazonski obred s Pačamamo na sredi, da so pri izvajanju obreda sodelovali katoličani, da je papež stal na prizorišču in po svoje sodeloval. Kočljivo se komu zdi, da so kipe Pačamame potem postavili v cerkev blizu Vatikana. Kritiki papeža, ki smo jih že vajeni, so rekli, da se je s tem v Vatikanu dovolilo malikovanje in da je papež torej sodeloval pri malikovanju. Neki avstrijski mladenič je v tem ozračju ukradel kipe Pačemame iz cerkve in jih vrgel v reko Tibero, vse pa posnel in objavil na spletu.


Medverski dialog in inkulturacija

Prvo, kar se ob tem poraja, je, da določena katoliška javnost ne razume medverskega dialoga in ga verjetno ne razume, ker ga a priori zavrača. Če se srečata dve veri ali kulturi in če pripravita skupen dogodek, je logično, da dogodka ne vodi le ena kultura, druga pa le opazuje. Poskuša se ustvariti tak dogodek, da sta obe strani enako udeleženi.

Učitelj medverskega dialoga ni nihče drug kot papež sv. Janez Pavel II., ki je leta 1986 v Assisiju pripravil veliko medversko molitev za mir. Verski poglavarji iz vsega sveta in iz vseh vrst religij (vse do šamanskih) so se skupaj postili, skupaj premišljevali v tihoti, imeli so tudi skupne molitve, a na način, da je eden molil, drugi pa so ga spoštljivo poslušali. Podobnost med asiškim pristopom in obredom s Pačamamo v Vatikanskih vrtovih ter sploh medverski duh Assisija, ki je zavel ob amazonski sinodi, je dal kakšnemu komentatorju misliti, da se je amazonska sinoda pravzaprav »začela« leta 1986 v Assisiju.

Medverski dialog je naslednje veliko poglavje Katoliške cerkve. Če so katoliški misijoni v XX. stoletju dobivali močno socialno noto in so misijonarji v revnih deželah zidali bolnišnice in šole ter kopali vodnjake, bodo misijoni XXI. stoletja bolj v znamenju medverskega dialoga. Katoliški misijon stoji danes na obronkih tako velikih starih religij kot na obronkih nekaterih zakoreninjenih animističnih praks. Kdor se bo znal pogovarjati in sodelovati, bo tudi znal oznanjati. Afera s Pačamamo pa nam pove, da del katoliškega občestva izziva medverskega dialoga ne sprejema. Naslednje, kar pove afera s Pačamamo, je, da kljub mnogim učenjem in preverjenemu izročilu del katoliškega občestva ne razume metode misijonarske inkulturacije. Amazonija ni vsa krščanska. Še vedno govorimo o misijonarskem področju. Metoda inkulturacije evangelija je sonaravna metoda. Evangelij sam teži k temu, da bi se sprijel z določeno lokalno kulturo. Tudi slovensko katolištvo je rezultat inkulturacije evangelija med Slovani. Dopustiti je potrebno, da bo tudi amazonsko katolištvo sad inkulturacije enega in istega evangelija. 


Papež Frančišek kot »ànthropos syntetikós« našega časa

V antiki je prišlo do velikega spoja mladega krščanstva, ki je sicer izhajajo iz judovstva, z grško in rimsko kulturo. Pravzaprav je šele ta spoj krščanstvu omogočil, da je premagalo okvire judovske ločine in se napotilo v smeri svetovnosti – ne nazadnje je Kristus odrešenik vsega sveta. Antični kristjan se je izkazal kot »ànthropos syntetikós«, se pravi, kot človek, ki je zmožen sinteze med različnimi kulturami in verskimi podlagami. Če bi danes zelo natančno secirali denimo katoliško liturgijo, bi v njej poleg samosvojosti, ki izhaja iz Jezusa, našli prvine judovstva, grštva (vključno z misterijskimi kulti) in rimskosti. Sposobnost sinteze ni degeneracija, kot menijo nekateri, temveč je znamenje poguma in moči.

Ne vemo, ali je kje kdo papeža Frančiška tako imenoval, ampak argentinski papež je »ànthropos syntetikós« našega časa. Prav amazonska sinoda je pokazala, da se te svoje karizme zaveda in se ji ne misli odreči.


* Na sliki: papež z otroci picopeki ob veliki pizzi

Za uvedbo novih konzumističnih praznikov

Po osamosvojitvi smo na Slovenskem doživeli triumf potrošništva, natančneje, ameriškega tipa potrošništva. To se najbolje vidi v prevzemu štirih ameriških konzumističnih praznikov.

Štirje veliki made in USA

Prvi, takoj ob padcu berlinskega zidu, je bil ameriški (Coca-Colin) Božiček, ki je spodrinil slovansko-komunističnega Dedka Mraza ter precej ogrozil tradicionalni slovenski Božič.

Drugi, ki nas je prevzel, je bil sv. Valentin made in USA. Ljudje so začeli po ameriško praznovati sicer katoliškega svetnika, zavetnika zaljubljencev (kateremu so trgovci pritaknili čokolado), sicer katoliški teologi pa smo pobrskali po starih knjigah, da bi zvedeli, kdo neki je ta Valentin v resnici bil.

Istočasno smo na Slovenskem začeli z ameriško Nočjo čarovnic, ki je preplastila Dan reformacije, deloma pa tudi Vse svete. (Čeprav smo podeželski otroci že dolgo pred tem prazne buče predelovali v pošasti.)

Ta zadnji je Črni petek, ki pa se ga šele učimo prevzemati. Gre za praznik norih znižanj in za pompozno otvoritev božične nakupovalne mrzlice.

Še so rezerve ...

V redu. Nimam kaj dosti proti. Domače intelektualne in duhovne elite svarijo pred potrošništvom, toda od Prešerna naprej velja, da slovenskemu idealistu »Kranjec moj osle kaže«. Ljudje imajo potrošništvo radi, to je pač njihov modus vivendi. Kaj hočem ...

Ponižno bi dodal le, da je za potrošniške praznike še zaloge. Ne preko oceana, temveč doma, v domačem katolištvu.

Nekaj teoloških nasvetov za morebitno uvedbo novih potrošniških praznikov

Nekaj iz katoliškega nabora smo Slovenci že dodobra izkoristili. Za Veliko noč jemo šunko, kot nihče na svetu, za Martina pijemo vino, kot nihče na svetu. Če hočete še materialističnih fešt na katoliški duhovni podlagi, vam kot teolog modro svetujem, kaj bi se še dalo izkoristiti. Tu je moj skromni seznam:

KLOBASE, KRAČE, MESNI IZDELKI

17. januar – Anton Puščavnik, ljudsko imenovan tudi Anton Prašiček (ki ga ne gre zamenjati z Antonom Solatjekom, t.j., Antonom Padovanskim). Ponekod so na ta dan licitacije krač in suhih klobas. Ne bi naredili iz 17. januarja velepraznik mesa in mesne industrije? Znižamo cene mesa, žremo čevape do onemoglosti, veganom v brk promoviramo nove mesne produkte.

SVEČE, SVETILKE, AROMATERAPIJA

2. februar – Svečnica. Praznik svečarstva in vsega, kar je svečam podobno, kar torej po malem brli in sveti: od namiznih lučk do pametnih telefonov, od kresil zadnjega surviving hita do bogovskih svetlobnih efektov. Sveče bi lahko povezali s promocijo aromaterapije. Iz mirne Svečnice bi mogla nastati nakupovalna norišnica v trgovinah s tehničnim blagom – se vam ne zdi? 

KRAVATE, BELGIJSKA PIVA, NOVE LETNE GUME

10. marec – Štirideset mučenikov. Sicer mnogi vedo povedati, da je to moški antipod ženstvenima 8. in 25. marcu, ni pa videti, da bi se 10. marec kaj poznal v veleblagovnicah. Sramota! A tako malo spoštujete svoje sinove, brate, može, očete, stare očete? Dajmo, 10. marca vse punce v trgovino! Nabavit darila za svoje moške! Ker je blizu datum menjave avtomobilskih pnevmatik, bi lahko tipično darilo za 40 mučenikov bile nove letne gume.

MULTIVITAMINSKE SOLATE, PEČENA PAPRIKA, INDIJSKI OREŠČEK

13. junij – Anton Padovanski. Vegetarijanstvo je vse bolj v modi, postaja celo politični trend povezan z varovanjem okolja, katolištvo pa ima svetnika, ki ga ljudsko kličemo Anton Solatjek. Hm … Ne bi mogli slednjega promovirati kot zavetnika zelenjave, zelenjadarstva in seveda vegetarijanstva? Že vidim v trgovskih verigah okrepljeno domačo in eksotično zelenjavno in sadno ponudbo, na osrednjih slovenskih trgih pa gurmanska praznovanja brez mesa.

CVETJE, ŠOPKI, IKEBANE

24. junij – Janez Krstnik. Včasih smo na ta dan v cerkvah sv. Janeza ali pri njegovih oltarjih na vrhuncu njih vegetacije blagoslavljali domače rože. Ženske so te rože odnesle domov, jih posušile, ko je prišla huda ura, so jih prižgale in s svetim dimom odgnale točo. Mistična moč cvetja. Praznik cvetličarstva se riše sam po sebi. Laščani s svojim Pivom in cvetjem so lahko vzor, kako bi se mogli te reči lotiti tudi v drugih krajih.

PSIČKI, MUCE, ZLATE RIBICE

4. oktober – Frančišek Asiški. A veste, da ponekod na ta dan blagoslavljajo male živali? Slednje imamo vse rajši. Ponekod psiček in muca že dolgo zamenjujeta otroka. Ne bi praznika malih živali in hišnih ljubljenčkov nekoliko povzdignili s praznjenjem naših denarnic? Mislim, živalske pravice pa to, mi pa še vedno nimamo pravega potrošniškega praznika živalim na čast! Sramota!

* Foto: zlato tele (prim. Exodus 32-34), s spleta.

Pred izidom romana Sonce Petovione

V ponedeljek, 25. novembra 2019, izide moj roman Sonce Petovione (link). Isti dan ga bo Celjska Mohorjeva predstavila v Celju na Jožefovem hribu (ob 19h), čez dva dni, 27. novembra, pa na 35. Slovenskem knjižnjem sejmu v Cankarjevem domu (ob16h). Predstavitve bodo še na Hajdini (10.XII.), Ptuju (15.XII.), v Novi Cerkvi (11.I.2020), v Mariboru (16.I.2020) ... Vabljeni!

Roman nas prestavi v čas med letoma 163 in 195, bolj zgoščeno med 188 in 194. Sledimo različnim junakom, katerih poti se združijo v rimski Petovioni (antični Ptuj). Priča smo dramatičnim dogodkom tistega časa (kuga, vojna Rima z Germani, migracije, Komodovo čudaško cesarovanje, različne verske skupine ...), ob katerih se zgodi dokaj miren prihod prvih kristjanov v panonske in noriške kraje - te iste kraje, ki so štiri stoletja kasneje postajali slovanski oz. slovenski. Osnovna nit pripovedi se naslanja na zgodovinsko stroko, ki zasnovanje prve krščanske skupnosti na Ptuju postavlja pred leto 200 ter na podlagi analiz spisov sv. Viktorina Ptujskega domneva, da so ti kristjani prišli iz Orienta, natančneje, iz Male Azije ali Sirije.

Bralcem mojega bloga podajam nekaj odlomkov iz prve četrtine romana.

***

     Govori se, da bodo kmalu dobili novo naselbino, da bodo sužnji bližje kamnolomom in upraviteljevi hiši. Ležala bo miljo južneje. Stala bo na vzhodni strani prepadnega brezna, na slemenu z razgledom do Petovione. Imenovala se bo Super Hiatum, Nad Globeljo. 

     Iti od tod v nove lesenjače, pripravljene samo za sužnje? Ne, to jim ni dišalo.

     Naselje Na Vrhu je namreč urejeno in delavcem prijazno. V njem so začimbe in drugi prehrambni priboljški. Tudi vino je mogoče dobiti. Na Vrhu se včasih zasliši glasba, ki ni od krampov in kladiv. Tam niže tega ne bo. Tam ne bo svobodnih ljudi, ki bi bivali le pol streljaja od tebe. Tam bodo le sužnji s sužnji, le sužnji s kamni.

(str. 13)

***

      Kvadi so višji od Rimljanov. Celo za glavo višji. A ko so kriče drveli proti Leontidu in z njim sprijetimi pomožnjaki, so se jim zdeli velikani, malodane giganti iz grških pripovedk. Ogromni, dolgih razmrščenih las, znojnih brad, neustavljivi. V njihovo konico, ki je štela dobrih dvesto mož, so padale puščice lokostrelcev, razdiralni izstrelki, v njo so veliti vrgli kopja, prvič, drugič, napadalci so padali, a to naleta ni zmanjšalo. Veliti so stekli nazaj, se skrili v začelje rimske formacije. Kvadi so tekli po svoji sveti kvadski zemlji naprej. Hitri, ogromni in jezni so privršali nad prvo črto rimskih vsiljivcev.

     Opcij Leontid je zaklical: »Zdržite!«

     Počilo je.

     Pri petovionskih Dojiljah!

     Pri sveti Nemezi!

     Kot podivjan bik so butnili. Plaz teles je sunil in zarezal. Rimski panteon se je stresel. Konica klina kakšnih petdesetih orjaških teles se je zraven Leontida zarila tja do tretje črte, tja, od koder se je slišal rog prve stotnije. Leontid in nekaj drugih iz prve črte, kakšnih dvajset mož, je ostalo v zidu. Očitno so dobro vrgli kopja, da k njim namenjenega germanskega valjarja ni bilo. Leontid je brž uvidel, da se njegova majhna truma bojuje z deseterico rusoglavih kmetov iz kvadske druge vrste, besno deseterico, ki ni bila vešča bojevanja. On in trije gladiatorji so jih posekali kot koprive.

(Str. 50-51)

***

     Je grlica in je mačka, ki namerava požreti grličine mladičke. Nekaj krempljastih skokov po deblu navzgor in pojedina je prislužena. Grlica mačke ne more skljuvati, zato pa pritegne njeno pozornost, ko je ta še na tleh. Odvede jo proč od gnezda. V skrajni sili se naredi ranjeno, v mačji bližini čepi, maha s krili, kakor da so polomljena, kakor da ne more vzleteti. Nastavlja se plenilki, presneto tvega.

     Da bi rešila mladiče.

     Da bi, kakor je njej bilo dano, tudi njenimi mladiči jutri zaživeli in okusili svobodo izpod modrega neba, svoje odraslo gruljenje pomešali s šuštenjem drevesnih krošenj, svoje rdeče tačke namočili v tople mlake, ki jih ptičjim plemenom podarijo poletne nevihte.

     Ko je kuga prvič morila po Nikomediji, je bila Mirjam prvič noseča. Neka zdravilka iz predmestja ji je po otipavanju povedala, da bo rodila dva in da naj v uri krčev pokliče na pomoč najboljše porodničarke.

     Mirjam je srečno rodila.

     Kuga, pijana smrt, je jemala življenja, spet nehala in odšla drugam. Vsi Neokleosovi, vključno z Zenasovimi v Niceji, so ostali živi in zdravi. V soseščini je bilo drugače. Neka krepka žena, ki je zbolela, je kugo sicer preživela, umrli pa so njen mož in vsi otroci. Okolica je bila prepričana, da so se črne smrti nalezli od matere, ko so ji stregli.

     Mirjam je v tistih dneh Heliodorju zatrdila, da bi šla iz mesta, če bi bila v hiši prva okužena. Od domačih bi se skrila kam v hribe in tam ali ozdravela ali umrla. Heliodor ji je vztrajno pripovedoval izkušnjo iz Hatre in ji razlagal, da bolnikom ni treba v osamo v hribe, dovolj je, da so kje blizu doma strogo ločeni od drugih in da so vsi zelo previdni v stikih z njimi.

     Ni se dala.

     »Nikakor ne bi dopustila, da bi se kdo od vas nalezel smrti. Bila bi kot tista grlica, ki sem jo nekoč opazovala v Antiohiji. Hodila je po tleh in proč od svojega gnezda, proč od mladičev vlekla mačko,« je rekla neko noč, ko sta upihnila oljenko in se zazibala v objem.

     »Kam je vlekla mačko?« je vprašal Heliodor.

     »Nase.«

(Str. 67–68)

***

     Tisto popoldne so opravili molitve in prižigali dišave na čast pokojnemu Marku Avreliju. Pred popravljeno in na novo postavljeno spominsko soho so se pobožno zvrstili vsi: vojaki, avrige in potniki.

     Le nek Grk, nizek, po sredini buče skoraj plešast, nekoliko bradat, bistrih zelenkastih oči, je s svojima podolgovatima otrokoma, očitno dvojčkoma, tiho stal ob strani. Bradač in oba otroka so zvečine gledali dol, trudili so se, da ne bi izstopali. Potrpežljivo so čakali, da mine obredni poklon cesarjevi božanskosti.

     Stotnika, ki se je spoznal na ribe, je plaha trojica spominjala na pladenj z debelim krapom in dvema dolgima inčunoma. S kotičkom očesa jih je nekajkrat ošvrknil, jeza mu je zabrbotala v prsih, a se vanje ni spustil. Vedel je, kdo so. Nikomedijci, tkanine prodajajo in spadajo k tistim, ki imajo verske obrede Rima in ostalega dostojnega sveta za neumnost, mu je zjutraj v Sirmiju prišepnil vohljač. Moškemu je ime Heliodor, je še povedal, fant in dekle sta njegova prvorojenca, žena pa je umrla za kugo.

(Str. 99–100)

***

     Promptin je nekje v kuhinjskem labirintu živalsko zakričal nad sužnjem, ki je po polici razlil pol vrča vina. Padla je klofuta.

     Iz častniške sobe je zadonelo Leontidovo kruležno petje: »Legio Fulminata, Paterna et Victrix, Legio Fulminata, Paterna et Victrix ...«

     In že nehalo.

     Baltazar je z gornje pogradi s šepetom pozdravil Kristusa Gospoda.

     Prob s spodnje Mitro Gospoda.

     Mapon je ležal v sobi za avrige in imel odprte oči. Le eno je imel v mislih: Kakšna zgodba, ta čudežni dež! Kakšna zgodba!

     Topin je stopil na svež zrak. Izpod nadstreška se je čudil količinam vode, ki jih je nebo darovalo nikoli odžejani panonski zemlji.

(Str. 132)

Priložnost, ki mi jo dajejo kosinusi

Lenoba je učenčev greh 

Zanemarjenje učenja oziroma lenoba učenca sta obravnavani kot greh. Če nisi delal nalog, če si med poukom potapljal ladjice, če si »šprical« šolo, če si zasmehoval učitelje, če si plonkal pri testih, če si se pred starši pretvarjal, da se učiš, pravzaprav pa si prebiral stripe, si preprosto grmadil material za zakrament pokore in spreobrnjenja, kar je sv. spoved. Grešil si!

Tako! Pa te imamo!

Uh, boš rekel, tako gledanje je prestrogo. Kršenje šolskih in obšolskih norm namreč ni enako kot kršenje, recimo, norm v medčloveških odnosih. Rekel boš tudi, da šola ni pobožanstvena institucija kot je na primer kak kontemplativni samostan, v katerem ti že sam urnik razodeva Božjo voljo in v katerem si res žalil Boga in brate, če te ni bilo na molitve ali pa če si preskočil zid in se šel potepat.

Pokoren državni šoli?

Rekel boš, da je zapoved učenja veliko širša kot od države zahtevana vestnost pri pouku in da šolski pouk še zdaleč ne povzema vse človekove potrebe in želje po učenju. Zlasti na Slovenskem ne, saj te naša šola ne uči za življenje temveč za storilnost in profit. Poleg tega pa zna biti do mladega kristjana tudi ponižujoča, ko se, recimo, kak »avantgardni« profesor spravi na njemu ljubo ideološko hrano kot sta inkvizicija in domnevni slovenski klerikalizem.

Ne, taki šoli pač nisi dolžan pretirane pokorščine, boš še zatrdil.

No ja, imaš prav. Ne napisati šolske naloge ni enako kot ne govoriti resnice in manjkati kakšno urco pri pouku ni enako kot manjkati pri maši na Veliko noč. Enako imaš prav, ko kritično preverjaš ustroj naše šole in opaziš njene temeljne pomanjkljivosti ter opozarjaš pred občasnimi protikrščanskimi popadki, ki se zgodijo znotraj nje. Vendar, pozor! Ko si boš odslej razlagal državno šolo, obvezni pouk in sploh nujo po učenju, pazi na dvoje: na demona lenobe, ki preži nate, učenec, ter na spoštovanje, ki si ga dolžan sebi, ko se učiš.

Demon lenobe je pretkan

Kot vsi demoni je tudi demon lenobe izjemno pretkan. Predvsem pa se redko pojavi odkrito, da bi lahko takoj rekli: glejte, glejte, demon lenobe je prišel! Najraje se pojavi v obliki »res pravih« potreb mladega človeka. Rečeš si, saj nisem stroj in si moram malo oddahniti od šole, pa končaš za tri ure na računalniku v igri minolovca. Rečeš si, človek brez prijateljev je ničla, pa celo popoldne preždiš s sosedom v čvekanju in hrustljanju čipsa. Ali pa si celo dopoveš, da je duhovnost neizmerno več kot izobraženost in v imenu »razsvetljevanja duše« meditiraš na obrežju reke.

Rečeš si to in ono, v bistvu pa se ti ni dalo učiti in te je bilo strah soočenja z trdo in konkretno stvarnostjo šole.

Učiš se, ker se spoštuješ

Zakaj se torej učiš. Zaradi zaskrbljenih staršev, države, župnika? Khm, verjetno ti bi bilo všeč, da bi te vedno nekdo silil v učenje. Tako bi mogel sam sebe razglasiti za »večno žrtev sistemov«. Ampak ti se v prvi vrsti zaradi sebe. Ker nisi neka slučajna biokemična tvorba temveč bitje z namenom in duhom. Ker moraš razcveteti v svoji človečnosti. Ker moraš razvijati spomin in um, razvijati čustva in telo, razvijati znanje, da boš nadaljeval Njegovo delo v sebi.

Kosinusi in hipotenuze, cezaropapizem in razsvetljenstvo, amebe in nevtroni, impresionizem in ludizem niso žeblji, ki ti jih »nagraužni« šolski sistem zabija v glavo, temveč so priložnost, da se na poseben način soočiš s seboj in s svetom, da se učiš odgovornosti in da si ti bolj ti.

* To moje razmišljanje o šoli in učenju je bilo obljavljeno na straneh Mladega vala v tedniku Družina (mislim da) leta 2003. 

Plinij Mlajši in cesar Trajan o kristjanih

V zadnjih treh letih sem precej bral o zgodnjem krščanstvu, saj sem hotel biti karseda dobro opremljen za pisanje romana Sonce Petovione (link), v katerem obravnavam prihod krščanstva na Ptuj oz. na območje današnje Slovenije v času Rimskega cesarstva (obdobje pred letom 200). Med drugim sem naletel na zanimivo pisanje o kristjanih s strani pisatelja in politika Plinija Mlajšega, ki je za časa cesarja Trajana upravljal rimsko provinco Bitinijo (severozahod današnje turške Male Azije). Pisanje sem prevedel iz italijanščine (link), ne gre torej za visoko strokoven prevod, vseeno ga obešam na ta blog. Morda komu pride prav. 

Plinij Mlajši: Krščanstvo je bedasto in zagrizeno praznoverje

Smo okrog leta 110, Rimsko cesarstvo je doseglo svoj navečji obseg, cesarja Trajana imenujejo Optimus, upravitelj Plinij pa ima težave s kristjani, ki jih je že preganjal in nekaj tudi usmrtil. Ni najbolj gotov, kako naj ravna s kristjani v bodoče, zato piše Trajanu in ga prosi za navodila. Plinijevo pismo je pomemben vir, saj iz poganske prve roke zvemo, kako so potekala preganjanja, pa tudi nekaj o strukturi Cerkve (omemba dveh suženj diakonis) ter o njenem obredju. Plinij piše takole (Epistulae X, 96):

Zame je pravilo, gospod, da tvoji razsodbi predložim vse zadeve, zaradi katerih sem v dvomih. Kdo drug bi me namreč mogel bolje voditi skozi mojo negotovost in me poučiti v moji nevednosti? Nikoli se nisem udeležil nobene preiskave zoper kristjane, zato mi ni znano, do kako daleč je v navadi jih kaznovati ali preganjati. Bil sem precej negotov. Jih je potrebno razdeliti glede na starost ali pa otroke v cvetu njih let obravnavati enako kot odrasle? Je potrebno odpustiti tistemu, ki se kesa, ali pa naj tistemu, ki je bil kristjan, nič ne koristi, če je to nehal biti? Jih je potrebno kaznovati že zaradi njihovega imena, četudi niso storili nobenega zločina, ali pa je treba kaznovati zločine vezane na njihovo ime?

Medtem sem proti prijavljenim kristjanom postopal na naslednji način: neposredno sem jih vprašal, če so kristjani. Če so priznali, sem jih vprašal v drugo in v tretje, obenem sem jim grozil s smrtno kaznijo. Če so vztrajali, sem ukazal, naj jih usmrtijo. Nobenega dvoma namreč nisem imel, da morata biti njihova trma in trdovratnost kaznovani, ne glede na vsebino njihove veroizpovedi. Bili so še drugi, okuženi z isto norostjo, za katere sem odredil, da jih, v kolikor rimske državljane, odvedejo v Rim.

Med preiskavo so se hitro, kar se običajno zgodi, namnožile prijave in bil sem soočen s precejšnjim številom posebnih primerov. Do mene je prišel tudi anonimno poslan spisek z imeni mnogih oseb. Za tiste, ki so zanikali, da so ali so bili kristjani, ko so klicali bogove, ponavljajoč za menoj obrazec, in so z vinsko in kadilno daritvijo počastili tvojo podobo, ki sem jo v ta namen skupaj s kipi bogov prinesel s seboj, ter so preklinjali Kristusa, sem sprejel sklep, da so lahko osvobojeni. To so namreč dejanja, ki jih na noben način – tako pravijo – ne bi storili tisti, ki so zares kristjani.

Drugi, ki jih je tožil nek vohljač, so najprej rekli, da so kristjani, a so to kmalu zanikali. Priznali so, da so nekoč to bili, potem pa so nehali biti; nekateri pred tremi leti, nekateri pred več leti, nekateri celo pred dvajsetimi leti. Tudi vsi ti so počastili tvojo podobo in kipe bogov ter preklinjali Kristusa. Trdili so, da je vsa njihova krivda in zmota bila v tem: na določen dan so se pred sončnim vzhodom zbrali, izmenjaje prepevali hvalospev Kristusu, ga imeli za boga. Potem so drug pred drugim prisegali, da ne bodo delali zlih dejanj, da se bodo trudili, da ne bodo kradli in napadali z namenom ropanja, da ne bodo prešuštvovali, da bodo izvrševali svoje dolžnosti, da bodo – ko bo zahtevano – vrnili svoje dolgove. Ko so opravili te obrede, so se za nekaj časa umaknili, nato so se spet dobili skupaj in pojedli hrano, običajno in nedolžno hrano. S to navado so prekinili, ko sem izdal edikt, s katerim sem na podlagi tvojih navodil prepovedal tovrstna združenja.

O česar pravilnosti sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so jih imenovali diakonise, zvedel, kaj je res. Ničesar drugega nisem našel kot bedasto in zagrizeno praznoverje. Zategadelj sem znova odprl preiskavo in pohitel, da vprašam po tvojem mnenju. Zdelo se mi je namreč, da je to težava, o kateri se splača povprašati po tvojem stališču, zlasti če upoštevamo veliko število teh, ki se jih ta nevarnost tiče. Gre za osebe vseh starosti, vseh družbenih slojev, celo osebe obeh spolov zdrsnejo, ali še bodo zdrsnile, v ta tvegan položaj. Okužba tega praznoverja se je namreč razširila ne samo po mestnih soseskah, ampak tudi po vaseh in na podeželju.

Pa vendar sem prepričan, da to zlo še lahko ustavimo in ga ozdravimo. Kar je gotovo, je, da so zdaj templji, ki so že bili zapuščeni, spet obiskani; da so sveti obredi, ki jih že dolgo ni bilo, spet obhajani; da se zdaj po malem povsod spet prodaja meso žrtvovanih živali, za katero se je že dogajalo, da so se precej redko našli kupci. Iz vsega tega je sklepati, da je resnično veliko število tistih, ki jih zmoremo pripeljati iz zmote, če se jim le da možnost poboljšanja.

Cesar Trajan: Kristjanov naj se ne lovi

Ohranjeno je tudi pismo cesarja Trajana Pliniju. Osrednjo idejo pisma sem na teh straneh že podal (aktualiziral) in sicer v blogu Primer Strehovec ali Kako ustvariti pridne, nevidne in tihe. Trajan na kratek in sintetičen način poda zelo pomembno navodilo glede ravnanja poganske države s kristjani, ki ga lahko strnemo v štiri točke:

1. »kristjanov naj se ne išče (lovi)« - sistematsko državno preganjanje kristjanov naj se torej ne izvaja;

2.  »če kdo kristjane prijavi in pripelje ter jim je dokazano, naj bodo kaznovani« - kristjani ostajajo nedovoljeno verstvo (religio illicita); če koga motijo, jih lahko prijavi sodnim oblastem, te pa naj jih sodijo in jih – če so spoznani za krive – kaznujejo;

3. »odpustek in milost za poboljšanje« – kristjanom, pravim in domnevnim, je potrebno dati priložnost za poboljšanje; če bodo darovali rimskim bogovom, naj se jim odpusti;

4. »glede anonimnih prijav naj velja, da ne smejo biti upoštevane v nobenem sodnem postopku« - izogniti se je potrebno kaosu anonimnih prijav in – tako je razumeti – osebnim maščevalnim motivom.

Trajanov tekst (Plinijeve Epistulae X, 97) se v celoti glasi takole:

Dragi, Plinij! Smer, ki si ji sledil v obravnavi teh, ki so ti bili naznanjeni kot kristjani, je ravno tista, ki si se je moral držati. Težko je vzpostaviti neko splošno pravilo, ki bi obveljalo za trdo in togo. Kristjanov naj se ne išče, če pa jih kdo prijavi in pripelje ter jim je dokazano, naj bodo kaznovani. S tem opozorilom, da naj tisti, ki zanika, da je kristjan, in to pokaže z dejanji, se pravi, da našim bogovom izkaže čaščenje, četudi je v preteklosti zbujal sume, doseže odpustek in milost za svoje poboljšanje. Glede anonimnih prijav naj velja, da ne smejo biti upoštevane v nobenem sodnem postopku, saj so zavržno dejanje, ki ni v skladu z našimi časi.

Foto: zgoraj: Plinij Mlajši, kip na pročelju katedrale v Comu, Wikipedia; spodaj: rimske province za časa cesarja Trajana, ko je cesarstvo imelo največji obseg, s spleta

Izida, Pachamama in krščanska sposobnost za sintezo

Izida 

Po Rimskem cesarstvu se je širil kult boginje Izide. Središče kulta je bil Egipt oziroma Aleksandrija, drugo največje mesto antičnega sveta. Kult je v 2. stoletju prišel tudi v naše kraje. V Petovioni (Ptuj) med drugim naletimo na arheološke dokaze, da so verniki Izido klicali Tisočimena. V Savariji (Sombotel) pa je stalo njeno veliko svetišče imenovano »iseum«. Svetišče so Madžari iz muzejskih, kulturnih in turističnih nagibov pred nekaj leti obnovili oz. na novo postavili.

Preberimo molitev Izidi - Tisočimeni, ki jo je napisal rimski pesnik Apulej v 2. stoletju:

O Izida,

s kakršnimkoli imenom,

s kakršnimkoli obredom,

pod kakršnokoli podobo

te je dovoljeno klicati!

Pridi mi na pomoč v tej uri hudih stisk,

ozdravi mojo žalostno usodo

in mi po vseh teh nesrečah podeli mir in počitek.

Zdaj preberimo najstarejšo marijansko molitev, ki je nastala, kot kaže, v 3. stoletju nekje v Egiptu (članek na aleteia.org) in jo še danes molimo takole:

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta božja Porodnica,

ne zavrzi naših prošenj

v naših potrebah,

temveč reši nas

vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica.

Dikcija je podobna, kraj nastanka intriganten, sklep je zato hiter in marsikdo od kritikov krščanstva se ga drži kot cek: kult Device Marije nadomešča in posnema poganske ženske kulte, v prvi vrsti egiptovsko Izido, nato efeško Artemido, nato Veliko Mater Kibelo itd..

Že vidimo KRITIKA A, ki pravi: Krščanstvo je maskirano poganstvo. (Pomnimo, pred desetletjem je to idejo o krščanstvu podajala video znamka Zeitgeist v svojem skupku teorij zarot.)

Pachamama

Ob zadnji sinodi o Amazoniji je vse vrelo in norelo zaradi južnoameriških kipov Pachamame, ki so v okviru sinode krasili prizorišča in bili uporabljeni tudi v para-liturgičnem dejanju. Ker Pachamama, ki jo upodabljajo kot nosečo žensko, pomeni rodovitnost in tudi rodovitno Mater Zemljo, je imela njihova navzočnost na amazonski sinodi neprikrit ekološki naboj.

Zelo odmevna je bila akcija nekega moža, menda Avstrijca po imenu Alexander Tschugguel, ki je kipce Pachamame ukradel iz cerkve blizu Vatikana in jih iz znamenitega Angelskega mostu zalučal v Tibero (video na YouTube). To pa zato, ker naj bi ti kipi v srce krščanstva vnesli malikovanje oz. idolopoklonstvo. Krivec za zdrs v pogansko malikovanje pa po mnenju kritikov naj ne bi bil nihče drug kot papež Frančišek.

Pachamama (članek na Wikipediji) je nebiblični in nekrščanski lik – tega nihče ne zanika. Da obstaja kult Pachamame, ki je praznoveren in neskladen s krščanskim naukom – tudi to vemo. A kako ne videti, da je Pachamama lahko uporabljana tudi kot simbol spoštovanja življenja in narave? Kako ne videti dialoško-misijonarske situacije v Amazoniji?

Kakor koli, tu imamo KRITIKA B, ki pravi: Krščanstvo nima nič skupnega s poganstvom in se mora izogibati vsake kontaminacije s strani poganstva!

Sinteza, dragi brat, sinteza

Kaj je skupnega KRITIKU A in KRITIKU B? Nobeden ne vidi sinteze. Krščanstvo je uspelo (človeško povedano), ker je bilo sposobno sinteze. Sposobnost za hermenevtiko in sintezo je intelektualna duša krščanstva. Skrajno in militantno naravnani umi pa ne vedo, kaj bi s sintezo. Zanje je sinteza greh.

KRITIK A diši po borbenem ateizmu. Ko poudarja povezave med krščanstvom in poganstvom, si domišlja, da je strgal masko s krščanstva in razkril kdo ve kakšno religiozno mahinacijo. V smislu: Marija je le kopija Izide. Odkril pa je zgolj toplo vodo. Kljub hudim polemikam med krščanstvom in poganstvom (zlasti v času apologetike, druga polovica 2. stoletja) so ves čas tekli tudi procesi sinteze. Tako v odnosu do poganske rimske države, kot v odnosu do poganske grške filozofije so se iskale skupne točke. Krščanstvo ni kopiralo poganstva, je pa ga evangeljsko prečistilo in sintetično povzelo.

Obenem so v poganstvu tekli duhovni procesi, ki slišijo na ime poganski monoteizem (prim. odličen članek Giovannija Filorama). Daljne obrise monoteizma najdemo tako v kultu Izide kot v kultu Mitre, povsem jasno pa v novoplatonizmu 3. stoletja. Z drugimi besedami: tudi poganstvo se je premikalo, blodilo in tipalo v smeri krščanstva.

KRITIK B diši po katoliškem tradicionalizmu in integrizmu. Čistunsko je prepričan, da je krščanstvo padlo iz sedmih nebes na zemljo in je v kulturah tega sveta popoln tujek. KRITIK B si Cerkev predstavlja kot trdnjavo, ki dvižnega mostu ne spušča. Tudi KRITIK B ne vidi sinteze, ne mara sinteze, zato zaluča Pachamamo v Tibero. V Pachamami vidi zgolj demona, v njej ne vidi duhovnega tipanja. Pomisliti, da bi v marijanskem kultu bilo kaj drobcev poprejšnjih ženskih religioznih arhetipov, je zanj bogokletno.

KRITIKU B, ki je goreč vernik, zato namenjamo podobne besede kot KRITIKU A, ki je borben ateist: »Sinteza, dragi brat, sinteza.«

* Foto: Pachamama, s spleta.

Javno šolstvo - slovenska blagovna znamka od 1770

Ker je političarka Alenka Bratušek oni dan v zvezi s stanjem železnic omenjala Marijo Terezijo, ljudskemu spominu še vedno ljubo cesarico, in ker se ista političarka istočasno krepko bojuje za blagor javnega šolstva, ki da ga je pred grožnjo privatnega šolstva potrebno zaščiti s spremembo Ustave Republike Slovenije (besedo ustava namenoma pišem z veliko), sem še enkrat vzel v roke nepogrešljivo Zgodovina slovenskega naroda dr. Josipa Grudna. Nisem šel preverjat, kaj je Marija Terezija imela z železnicami, vedoč, da je prva železnica na svetu začela obratovati na Angleškem v letu 1830, se pravi, točno 50 let po smrti Marije Terezije, pač pa sem šel preverit zadevo okrog javnega šolstva, za katerega zagotovo vem, da je Marija Terezija imela prste vmes.

Šolstvo za maloštevilne otroke iz plemstva in meščanstva je obstajalo seveda že pred Marijo Terezijo in je bilo v domeni Cerkve. Že pred Marijo Terezijo so začele nastajati tudi šole v nekaterih redkih podeželskih krajih. Te so imele zametek ljudskosti (beri: zametek javnega), saj so vanje poslali kakšne zelo nadarjene otroke iz nižjih slojev. Tudi nad temi šolami je bedela Cerkev, ki je običajno nudila osnovno infrastrukturo in učitelje. Gruden v Zgodovini slovenskega naroda (stran 978) piše:

Do srede 18. stoletja je veljala šola za cerkveno potrebo, za katero se država navadno ni brigala.

Razsvetljena cesarica Marija Terezija pa je leta 1770 izdala odlok, da se cerkvenim oblastem odvzame roka nad šolstvom. Tako je dejala 28. septembra 1770:

Moja volja je bila in je ta, da so cerkovniki in učitelji, ako opravljajo oba posla hkrati, kot cerkovniki edino odvisni od duhovščine in njej podložni, šolstvo pa je in ostane državna stvar.

Josip Gruden njen odlok komentira:

S tem načelom je mahoma podržavila vesoljno šolstvo. Država je prevzela skrb za ljudsko vzgojo, seveda po načelih razsvetljenega absolutizma.

Skrb avstrijske države za ljudsko vzgojo je bila pospremljena z aktivnim načrtovanjem te iste vzgoje. Ljudsko oz. javno šolstvo je dobilo krila.

***

Odziv na Slovenskem ni zamujal. Velik šolnik in organizator šolstva pri nas je bil Blaž Kumerdej, ki je svoje študije na Dunaju zaključil leta 1773. Bil je razsvetljenskih idej, kar pa na Avstrijskem tistega časa ni pomenilo, da je bil tudi proticerkvenih stavov. Kumerdej je brž uvidel, da bo pomoč Cerkve pri razmahu javnega šolstva še kako dobrodošla. Josip Gruden piše:

Kljub temu, da se je šola proglasila za državno zadevo (politicum), tudi Kumerdej ne ve za drugo sredstvo, kakor da prevzamejo povsod cerkovniki poučevanje. Duhovniki pa naj vnemajo narod za šolo in izobražujejo cerkovnike za njih šolski posel.

In res. Na slovenskem podeželju velikokrat naletimo na naslednji vzorec ustanavljanja ljudske oz. javne šole:

- župnija da na razpolago prostor;

- prvi učitelj je cerkovnik (mežnar) ali organist;

- župnik podpira, neposredno v šolsko dejavnost pa ni vpet.

Na tak način je denimo leta 1816 nastala šola na Frankolovem: pouk je stekel v mežnariji (ki stoji še danes in služi kot veroučna učilnica (fotografija zgoraj)), učil je organist, župnik je zadevo podpiral, ni pa imel nad njo glavne komande. Pravzaprav se župnik in prvi frankolovski učitelj nista najbolje razumela, a to na razvoj šole ni vplivalo. Še leta 1862, ko se na Frankolovem gradi prva »učilna zidana« (vmes so namreč v župnijskem vrtu zgradili leseno šolo, ki pa je kmalu postala premajhna), naletimo na vzorec izjemnega sodelovanja v trikotniku šola-ljudstvo-župnija: župnija odstopi parcelo ob cerkvi, ljudje sodelujejo pri izgradnji, precej gradbenega materiala daruje frankolovski graščak, država zadevo financira in vodi.

Zanimiva je simbolika, ki jo prva zidana frankolovska šola skriva v sebi. Graščakov gradbeni material namreč ni bil nič drugega kot kamni iz njegove privatne cerkvice, ki je bila precej poškodovana še od časov francoskega pohoda v smeri Rusije. Graščak je sklenil poškodovano cerkvico podreti, kamne pa podariti novi šoli. Kamni torej simbolno povedo: bivša cerkev gradi ljudsko šolo, bivši fevdalni gospod pripravlja prostor ljudski izobrazbi.

***

Političarka Alenka Bratušek se s terensko kampanjo zavzema za spremembo Ustave Republike Slovenije, da bi javne šole bile edine 100% finančno podprte s strani države. Če njeno zavzemanje beremo v fotografskem negativu, vidimo predvsem bitko zoper zasebno šolstvo, zlasti zoper katoliško šolstvo. Političarka Alenka Bratušek ni brez veze političarka, ona namreč računa na podzavestno, se pravi, v tem primeru na antiklerikalni refleks v delu slovenskega volilnega telesa, na refleks, ki bi ga moralo biti toliko, da bi njeno stranko (dobesedno njeno) ob naslednjih volitvah pomagal spraviti v parlament. Ne bom pozabil, kar je o tem mehanizmu v kolumni Anticerkveni refleks že leta 2001 zapisal Bernard Nežmah:

/Anticerkveni reflesk/ izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.

Vsakemu, ki se gre državne politike, privoščim, da si izbori parlamentarni sedež, vključno Alenki Bratušek in njenim pristašem. Vendar bi si pri tem kot kristjan, ki si želi verskega miru in verske svobode, ter državljan, ki si želi prijetnega in uspešnega demokratičnega okolja, želel tudi upoštevanja sledečih nekaj alinej:

- naj političarka v svojem naletu ne odkriva tople vode; na območju slovenskih dežel je od 28. septembra 1770 ljudsko šolstvo precej na varnem pred cerkvenimi in privatnimi apetiti - če za apetite sploh gre;

- naj političarka pri tem ne gradi na napetostih in grožnjah, ki jih ni; pri nas zasebne šole ne ogrožajo javnih; ljudje na Slovenskem (verni in neverni, urbani in ruralni) spoštujejo javne šole, jih imajo za svoje, vedo, da so nastale zaradi njih in iz njih;

- naj političarka na tihoma in z vzvodi podzavestnega ne demonizira slovenske Katoliške cerkve, ki je ogromno storila za nastanek javnega šolstva, bila pravzaprav njen prvi suport, a je hkrati znala spoštovati avtonomijo šolstva, njen sekularni politicum, četudi je kdaj klerikalizem v betici kakšnega duhovnika tem zdravim načelom nasprotoval;

- kot dodatek: ko se že ukvarja z ljudskostjo šolstva, naj bo naša političarka inovativna in drzna; ponižno predlagam, naj prav ona (ki je sicer v evro-liberalni grupaciji, a kljub temu v nevarnosti, da pozabi, da se je zgodovina človeštva začela pred letom 1941) vstavi v program svoje stranke postavitev kipa cesarici Mariji Tereziji nekje v Ljubljani; ta habsburška gospa in mati šestnajstih otrok je nesporno ogromno dobrega naredila za slovenski narod; in to še preden so Angleži postavili prvo lokomotivo na železniški tir.

* Foto: B.C..

Ali »људина« ali režimski zdrizavec

Osemdeseta. Karavla na jugoslovansko avstrijski meji nekje na črti Maribor-Lipnica. Posadka ugotovi, da je karavlin vodohram skoraj prazen. Komandir pokliče v dolino in pri prostovoljnem gasilskem društvu naroči cisterno vode. Gasilci natočijo cisterno, eden izmed njih odpelje vodo na karavlo. Po napolnitvi vodohrama vojaki povabijo šoferja-gasilca v vojaški objekt na kavo. Popijejo kavo, šofer-gasilec se vrne s prazno cisterno v dolino, vojaki nadaljujejo z varovanjem zelene meje.

Resna reč - mislim, varovanje meje nad Mariborom (karavle Šentilj, Špičnik, Gaj, Veliki Boč). Saj vemo: tam bolj proti zahodu, tam proti Dravogradu, so l. 172 preko meje prišli ustaši, ki so hoteli v Bosni zanetiti vstajo zoper komunistični režim (link).

No, v osemdesetih tukajšnja zelena meja doživlja predvsem švercerje. Denimo, kakšne pogumne fante iz okolice Maribora, ki iz Avstrije v Slovenijo skozi hosto kar s kravjo vprego tihotapijo barvne televizorje. Dokler se jim neko noč voz ne prevrne in ducat barvnih televizorjev ne skotali po strmini navzdol. Še dobro, da kravi ostaneta prisebni in z mukanjem ne izdata kraja nesreče.

***

Povrnimo se k zgodbi. Čez dan ali dva, ko je karavla dobila vodo, je njen komandir zaradi tega dogodka bil poklican na zagovor k svojim nadrejenim v Maribor (verjetno vojašnica Melje). Ne, ni bil problem v vodi; ne, ni bil problem v sodelovanju s prostovoljnimi gasilci; problem je bil v šoferju-gasilcu.

»Kako, da vam pop vozi vodu?« je renčal oficir na karavlinega podoficirja. »Kako, da pop pije kafu u karauli JNA?«

Ta »pop« je bil Ciril Kocbek, član PGD Zgornja Kungota, sicer pa pri tamkajšnji sv. Kunigundi župnik do današnjega dne. Tisti dan, ko so vojaki potrebovali vodo, je kot gasilec pač bil na razpolago in je vodo brez kompliciranja dostavil, kakor jo je kak drug dan dostavil komu od hribovskih kmetov.

Zaslišani podoficir se je pred očitkom o tem kobajagi »upadu klerikalnih snaga« branil z zdravo pametjo: Ni bilo vode, poklicali gasilce, voda prišla, šoferju skuhali kavico – v čem je problem?

Zgleda, da je zadeva minila brez neprijetnih posledic.

***

A ta igra simbolov! Na eni strani voda, praprvina, ki nas vse, ki živimo - rastline, živali in ljudi - povezuje v kozmični organizem. Na drugi strani topa ideologija, ki išče in hoče sovraštvo tudi tam, kjer ga ni.

Na eni strani karavlin podčastnik, človek na mestu – »ljudina« bi rekli Srbi -, ter župnik, človek na mestu. Na drugi strani totalitarni režim in njegove zdrizave pojave, ki jih je kar naprej strah, da bodo izgubile moč nad ljudmi in s tem privilegije.

Danes totalitarnega režima več ni, a dinamika vnašanja ideološkega razdora še ni mrtva. Kolikokrat bi se »ljudina A« in »ljudina B« po normalni komunikativni poti kaj dobrega dogovorila in za nameček popila kavo, če ne bi bilo na poziciji moči »zdrizavca C«, ki je ideolog in cenzor in režimski prestrašenec ter ne razume sožitja!

Foto: Sv. Florijan, vojak in gasilec (ognjisce.si)