Milenijec, Z-jevec in češnje

Pregovor pravi: »Sveti Vid - češenj sit.« In res smo na letošnjega sv. Vida dan (15. junij) bili siti od češenj. Češnjevo letino 2018 si bomo zapomnili kot radodarno, obilno, okusno. Zapomnili pa si jo tudi bomo po številnih padcih iz češnje, ki so se zaključili na urgenci. Ter po tem, da je povprečna starost obiralcev domačih češenj, kot je bilo zaslediti v medijih, bila okrog 70 let.

Kaj se dogaja? Zakaj češnje obirajo stari ljudje, spretni in zdravi mladeniči in mladenke, pa manj ali pa sploh ne? Nekdo je ob tem hudomušno zapisal, da je nek starejši mož svojemu sinu dejal, naj gre na češnjo, ta pa mu je odvrnil, češ, kako naj gre na češnjo, če pa mu je bilo vedno rečeno, naj ne pleza po drevesih. Potem je mož enako poprosil vnuka, ta pa mu je odvrnil, da nima aplikacije za obiranje češenj.

V prvem primeru imamo »milenijsko generacijo« (rojeni do l. 2000), ki bo šla v zgodovino kot generacija, ki je bila vzgajana mehko in zaščitniško. Rasla je sredi potrošniškega booma, v šolo so jo začeli voziti s kombiji, dobila je študentske bone, brž je bila poučena o svojih pravicah. Kako naj zdaj tak »milenijec« pleza po drevesu, ki ima nevarno krhke veje? Kako naj se steguje po sadežih, ki se jih lahko oprane in prebrane dokaj poceni dobi v trgovini? Zakaj bi prav on moral na drevo, če pa mu je hrana bila doslej v glavnem prinesena na mizo?

V drugem primeru imamo tako imenovano »generacijo Z« (rojeni po l. 2000), ki je že odprla oči v dvojni svet: realen in virtualen. »Z-jevec« je še vedno vzgajan mehko, toda zaradi pojava mednarodnega terorizma in nastopa gospodarske krize po letu 2000 je za razliko od »razvajenega« milenijca vzgajan tudi bolj previdno. Kaj točno nam bo prinesel »z-jevec«, bomo videli kmalu; in sicer, ko bo vstopil v delovno okolje in začel rojevati otroke. Zaenkrat vemo, da se tudi on ne loteva obiranja češenj. Razlog je lahko zelo smešen oz. resen: ker mu Snapchat in »next level« v trenutni igrici ne dopuščata časa.

Na eni torej mladi odrasli (milenijci) in mladi (z-jevci), na drugi starejši, ki so bili vzgajani strogo, ki se radi potrjujejo v delu in ki jim je vsake na drevesu zagnite češnje škoda. »Letos nam jih je Bog veliko dal, naslednje leto jih ne bo toliko. Če jih letos ne oberemo, delamo greh,« mi je dejala neka skoraj 80 let stara gospa.

Razlike med generacijami so torej bile v letošnji sezoni češenj zaznane kar na urgencah. Kaj reči? Stara generacija ima prav: odnos do hrane je svet. Gnitje odličnih plodov na naših drevesih je slabo znamenje. Nekega dne lahko nastopi huda gospodarska in klimatska kriza. Takrat se bomo z velikimi občutki krivde spominjali hrane, ki smo jo v času obilja metali vstran.

Po drugi strani imamo mlajše generacije, ki pa jih ne smemo obsojati. Te generacije niso padle iz Marsa, pač pa so jih vzgojili prav ti, ki zdaj zaradi njih zavijajo z očmi in jim očitajoče kažejo svoje v mavec povite roke in noge. Hočem reči, spet smo pri vprašanju vzgoje. Namesto kazanja s prstom na mlade, in obratno: namesto posmeha, češ, kako starokopitni so stari, so letošnje češnje še en poziv, da se znova zamislimo nad odločilno in bistveno vlogo, ki ga ima v naših življenjih vzgoja. Prava vzgoja različne generacije povezuje v eno telo, napačna vzgoja dela razdor med njimi.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v julijski številki revije Skavtič. Foto: B.C..