V starem Rimu, na sredi Foruma, je stal
tempelj dvoobraznega boga Janusa. V času miru je bil tempelj zaprt,
v času vojne odprt. Rimski zgodovinarji poročajo, da je bil do časa
cesarja Nerona zaprt le štirikrat. Le štirikrat v več sto letih se
je Rimljanom zdelo, da bo mir zdržal in jim ne bo treba iti v vojno.
Vojna in nasilje. Tu sta in kar naprej
nas vznemirjata in žalostita. Vedno znova se sprašujemo, kako lahko
pride do njiju; vedno znova razčlenjujemo in premišljujemo vzroke
za nasilna dejanja; kar naprej nas zanima psihologija nasilnega
človeka. To je razumljivo. Na mestu je, da hočemo vedeti, kakšno
je nasilje od zunaj in od znotraj. To, kar poznaš, lahko zdraviš.
Toda z vzgojnega stališča se ni
toliko prav ukvarjati z nasilnim človekom kot vzgajati človeka
miru. V središču naše pozornosti ne sme biti nasilje temveč mir.
Za kaj takega pa potrebujemo močno in prepričljivo vizijo miru. Kaj
je mir? Kdo je človek miru? Kaj dosegamo z mirom? Kakšen svet
ustvarja mir? Kako sta povezana mir in sreča? Kako sta povezana mir
in Bog? Skratka, dober vzgojni načrt ni tisti, ki se vrti okrog
pohujšanja nasilja, pač pa tisti, ki ustvarja človek miru.
Na tej točki naletimo na več težav.
Kot prva: mir nima takojšne privlačnosti. Poglejmo sebe. Bolj nas
pritegnejo negativne novice kot pozitivne. Pritegnejo nas nasilni
filmi, drame se nam zdijo dolgočasne. Računalniške igrice znajo
biti izjemno nasilne, pa jih zato ne nehamo igrati. Kot da smo se
nasilja navadili. Pustili smo mu, da se sprehaja po našem živčnem
sistemu. Če ga ni, nam ni zanimivo.
Tu je prvi izziv za vzgojo in za
samovzgojo: mir mora biti najbolj normalno in najlepše stanje; mir
nam mora biti psihološko silno privlačen, zanimiv, poln čudovitih
dogodivščin in izzivov. Tako bomo gradili človeka miru.
Naslednja težava je vseenost, ki
kraljuje v sodobni miselnost. Češ, saj je vseeno, kaj je res in kaj
laž! Saj je vseeno, kaj je prav in kaj narobe? Kaj me briga, kaj je
res! Važno je, da imam jaz korist.
Če nimamo čuta za resnico, ne gradimo
miru. Eden izmed razlogov, zakaj je bivša država Jugoslavija
končala v krvavih vojnah v Bosni in na Kosovem, je v odsotnosti
resnice. V Jugoslaviji je bilo veliko propagande in laži. Oboje ne
more biti osnova za mir med narodi. Človek miru je človek resnice.
Išče resnico, lepo mu je v resnici, od medijev zahteva, da poročajo
v skladu z resnico.
Človek miru ima izrazit čut za
pravičnost. Pred kratkim smo v skupini najstnikov naredili
eksperiment. Vsak je pogledal svojo bundo oz. vetrovko in moral na
glas reči ime države, v kateri je bila narejena. Slišali smo:
Turčija, Kitajska, Vietnam,... Nakar smo se vprašali, če vemo, kje
je to, in če vemo, v kakšnih pogojih je bilo naše oblačilo
zašito. Smo prepričani, da ga niso šivali otroci? Smo prepričani,
da je res nastal v državi, ki je napisana na etiketi? Je morda
nastal v neki nepredstavljivo revni državi, vstran od oči tega
sveta?
Taka vprašanja so včasih nadležna.
Vendar si jih moramo postavljati zaradi pravičnosti do drugih ljudi
in narodov. Če bomo ljubili pravičnost, bomo ljudje miru.
In težka vrata Janusovega templja bomo
zaprli, jih zapahnili v želji in trdni nameri, da jih nikoli več ne
odpremo.
* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (maj 2018).
Foto: Wikipedia, kip Janusa, ki ga hranijo Vatikanski muzeji.
Hvala Branko, ker ste graditelj miru. Ker nas spominjate, da smo v svojem počelu božji otroci, da svoj mir lahko najdemo le v resnici, sožitju, dialogu, spoštovanju drugega. Hvala, za ponovno izvrstno razmišljanje.
OdgovoriIzbriši