Sad vladavine religije je razširjeni
ateizem.
Sad vladavine internacionalizmov so
nacionalizmi.
Sad vladavine feminizma je šeriatska
burka.
Sad vladavine politično korektnega je
renesansa nestrpnosti.
Pa vendar so religija,
internacionalizem, feminizem in tudi politično korektno v izvoru nekaj dobrega.
Izhajajo iz naravnih potreb in drž ljudi. Kje je torej problem?
Problem je v besedi VLADAVINA.
Ostanimo pri politično korektnem (political correctness).
Politično korektno je pravzaprav politični manever znotraj jezika.
V ameriški multikulturni družbi je bilo potrebno zlasti v odnosu do
temnopoltih »popraviti« jezik, ki je izhajal iz časa suženjstva
in se bohotil v rasnih predsodkih še po drugi svetovni vojni. Črncem se
tako ni smelo več reči »niggers« temveč »afro-americans«.
Politično korektna govorica se je nato pod bandero levičarjev širila na druga področja
in v odnosu do vseh depriviligiranih ali obrobnih skupin. Skratka, naše govorjenje ne sme nikogar žaliti, nikogar stigmatizirati.
Leta 1994 je tako ameriški pisatelj James
Finn Garner izdal knjigo s predelanimi starimi pravljicami
(Politically Correct Bedtime Stories). Na novo in do popolnosti korektno je napisal zgodbe, ki jih vsi poznamo. Kako
napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo volka in ne širimo predsodkov
o njem? Volk in Rdeča Kapica se na koncu poročita in skupaj srečno
živita do konca svojih dni. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne
žalimo vegetarijancev? Rdeča Kapica nosi babici košarico sadja in
mineralne vode. Itd..
Politično korektno v osnovi izhaja iz
povsem normalnega početja z jezikom. V vzgoji, komunikaciji in
drugače se venomer trudimo, da odstranimo popadljive in neprimerne
besede ter jih nadomestimo z bolj blagimi in bolj primernimi. Tako
postopati je še kako na mestu. To je bonton.
Kdaj je torej ideja politične
korektnosti prestopila mejo in postala ideologija? Ko je začela
spreminjati jezik na račun resnice. Politična korektnost je postala
kulturno-politična diktatura, ko se ni smelo več »reči bobu bob«.
Iz mišljenjskega in jezikovnega procesa je postala VLADAVINA, ki je začela, tako kot mnoge vladavine, delati bolj zase kot za ljudi.
Knjiga Jamesa F. Garnerja pravzaprav na
ironičen način pove, da politično korektno ustvarja nekakšno
para-realnost, neko novo ukalupljenje mišljenja, na koncu tudi neko
tvegano zameglitev ločnice med moralno dobrim (Rdeča Kapica) in
moralno slabim (volk).
Ko politično korektno pride do zakonodajne
oblasti, se začne dogajati, kar se dogaja: da denimo gre nekdo
pred sodnike zato, ker je javno dejal, da je homoseksualnost greh,
čeprav se je le držal svojih verskih naukov; da denimo nekoga
mediji neusmiljeno pribijejo na križ kot »rasista«, ker se boji
migrantov; da boš denimo v prihodnje lahko šel pred sodnike, če boš z
»ona« ali »on« naslovil nekoga, ki je sam sebe indentificiral s
kakšnim od petdesetih drugih »spolov«...
Trenutna renesansa nestrpnosti - na
svetovni ravni jo kakopak spremlja renesansa jedrskih konic, na
slovenski pa renesansa levo-desne radikalizacije - je zaskrbljujoča. Zanjo ni
kriva le ideologija politične korektnosti, ima pa svoj delež.
Politična korektnost ima namreč težaven odnos do resnice. Tako težaven, da so Američani na zadnjih volitvah raje izvolili »Nekorektneža« (Donalda Trumpa), kot pa še naprej poslušali razprave »ta korektnih« o uvedbi unisex stranišč.
Politična korektnost ima namreč težaven odnos do resnice. Tako težaven, da so Američani na zadnjih volitvah raje izvolili »Nekorektneža« (Donalda Trumpa), kot pa še naprej poslušali razprave »ta korektnih« o uvedbi unisex stranišč.
Italijanski filozof Emanuele Severino - znan po svojem
razvpitem razhodu s katolištvom, l. 1969 je v debato posegla sama
Kongregacija za nauk vere – je zapisal:
Če resnica ne obstaja, obsodba nasilja ni resnična. (Se la verità non esiste la condanna della violenza non ha verità.)
V kolikor je politična korektnost
zadušila potrebo »reči bobu bob«; v kolikor ni dovolila, da ljudstvo
izrazi svoje naravne strahove in dvome; v kolikor se je sploh
spajdašila s spoznavnim in moralnim relativizmom; v kolikor se je prodala enostranskim političnim akterjem,... nikakor ni
mogla rešiti problema nestrpnosti in nasilja. Preložila ga je. S pretiravanji in s tem z novim nasiljem nad jezikom pa ga je tudi povečala.
*Foto: David Whittaker, pexeles.com.
Recesija je prizadela ne le črno, marveč tudi barvno metalurgijo.
OdgovoriIzbrišiOziroma s popravljalnikom politične korektnosti: ne le afroameriške, ampak tudi afroameriško metalurgijo.