Naj živi dan upora proti okupatorju!

Okupatorske sile so se mestecu približale sredi mile januarske zime. Zavzele so ga brez strela, saj so lokalne oblasti spoznale, da bi zoperstavljanje močnim in številnim tujim oborožencem v tistem hipu ne bilo nesmiselno. Izposlovale pa so od okupatorja troje zagotovil:

• da se okupator ne bo vmešaval v lokalne verske običaje;
• da bo okupator ohranil na položajih nekatere občinske može, ki si jih je ljudstvo izvolilo;
• da bo mestece kljub okupaciji smelo ohraniti v aktivnosti 50 svojih stražnikov oz. redarjev.

Okupator je v dve mestni trdnjavi ugnezdil tisoč mož, z ostalimi je odvihral naprej. Čakali so ga veliki podvigi. Čakala ga je 20 km oddaljena Portugalska.

Smo namreč v letu 1809 in Napoleon si podreja evropske dežele eno za drugo. Da je v njegove roke padlo tudi špansko mestece Vigo na atlantski obali v Galiciji, mestece z zgolj 4000 prebivalci, je, kakor da bi konj stopil na mravljo. Takih malčkov velika žival niti ne opazi.

***

Odnos prebivalcev Viga do francoskega okupatorja, ki se je medtem številčno precej ojačal z novodošlimi dragonci, je bil napet a znosen. Kljub prvotni vdaji mesta tujcu, se ljudstvo v srcu okupatorju nikoli ni uklonilo. Takoj so v tajnosti začele teči priprave za ljudski upor. V konspiraciji so sodelovali mnogi. Kler je znal prednjačiti. Frančiškanski patri so bili med glavnimi za organizacijo gverile izven mestnega obzidja; nekateri redovniki so Francozom, ki so si v njihovem samostanu namestili bolnico, kradli orožje in smodnik; nek vpliven opat je redno goreče pridigal o pravici živeti svobodno na svoji zemlji.

17. marca 1809 je gverilsko delovanje preraslo v odkrito obkoljevanje Viga. Vse skupaj 6000 slabo oboroženih prostovoljcev iz okolice mesta z nekaj priključenimi jim profesionalnimi španskimi in portugalskimi vojaki. Prva naloga je bila okupatorju, ki je zdaj štel skoraj 1800 mož, odtegniti hrano. Na pomoč upornemu ljudstvu sta prispeli tudi dve angleški bojni ladji, ki sta občasno z morja obstreljevali obe trdnjavi.

25. marca so Francozi napadli bivališča prebivalcev, da bi prišli do hrane. 27. marca zvečer je ljudstvo, nekateri tudi golih rok, naskočilo mestna vrata in obzidje. Ob 23h istega večera je okupator podpisal vdajo. 28. marca zjutraj so Napoleonovi vojaki položili orožje na obalo in se kot vojni jetniki vkrcali na angleške ladje. V uporu je padlo 30 domoljubov in približno 100 okupatorjev.

Upor v Vigu je imel učinek domin. Še istega leta je bila osvobojena vsa Galicija. Odločilna bitka se je odvila junija 1809 pri mostu v kraju Ponte Sampaio na pol poti med Vigom in Pontevedro. Ta most še danes stoji in preko njega vodi portugalska smer Jakobove poti.

***

La Reconquista de Vigo se imenuje praznik v spomin na leto 1809. Prebivalci Viga ga praznujejo več dni, z veliko strastjo, domiselno, z vsenavzočimi zastavicami s črko R, z zaigranimi prizori na ulicah, s pijačo, jedačo, glasbo; nenazadnje s čaščenjem križa imenovanega El Cristo de la Victoria, ki ga v ogromni procesiji po ulicah mesta sicer nosijo v začetku avgusta. 

V čast mi je, da sem leta 2013 delček praznika v Vigu doživel tudi sam. 

In si rečeš: Kako lepo je, da ljudstvo praznuje dan upora proti okupatorju enotno, množično in strastno! 

Kako lepo je, ko ljudstvo praznuje, kar se je v resnici zgodilo, kot je zapisano in je vsako leto znova povedano ter v barvitih predstavah na ulicah prikazano! 

Kako lepo je, da se z dnevom upora proti okupatorju nihče politično ne okorišča! Kako lepo, da ob praznovanju dneva upora nihče nikomur ne žuga, nihče nikogar ne žali!

Dejstvu, da se s praznikom »okoriščajo« številne gostilne in gostilnice v središču Viga, ko v tistih dneh med drugim prodajo na tisoče porcij odlične hobotnice po galicijsko, pa ne more nasprotovati noben človek pri zdravi pameti.

In si rečeš: Naj živi dan upora proti okupatorju! 

P.S. Vsaka podobnost z osebami, dogodki in praznovanji v Sloveniji je zgolj naključna.

Foto: farodevigo.es in quehacerenvigo.es