Vsak katoličan bi moral
na pamet vedeti štiri načela družbenega nauka Cerkve. Ne glede
pred kakšnim družbenim izzivom je, ne glede kateremu političnemu
toku pripada, se mora vedno držati naslednjih štirih načel:
- načelo človekovega dostojanstva;
- načelo skupnega dobrega;
- načelo subsidiarnosti ali podpornosti;
- načelo solidarnosti.
Manj znano, a zato ne manj
pomembno načelo je načelo subsidiarnosti ali podpornosti (iz lat.
subsidium = podpora, pripomoček, pomožna enota v vojski).
Naj »višji« ne dela, kar
lahko naredi »nižji«; naj pa ga podpira
Čeprav se nam po imenu
sodeč zdi nekam učeno in zapleteno, je načelo subsidiarnosti zelo
preprosto. Takole gre: naj »višji« ne dela, kar lahko naredi
»nižji«; naj pa »višji« podpira »nižjega«. Recimo, naj
država ne dela, kar lahko naredijo občine; naj občine ne delajo,
kar lahko naredijo krajevne skupnosti; naj krajevne skupnosti ne
delajo, kar lahko naredijo sosedje v bloku ali na vasi. Naj pa država
ustvarja pogoje in podpira občine, občine naj podpirajo krajevne
skupnosti, krajevna skupnost sosede.
Načelo subsidiarnosti
lahko prenesemo tudi v vzgojo: naj starši ne delajo, kar lahko
otroci naredijo sami, naj pa jim pri tem nudijo vso svojo podporo.
Skratka, povedano na
grobo: »višji« naj se ne vtika v delo in življenje »nižjega«,
če ni treba. »Nižji« naj ne računa, da bo »višji« storil
namesto njega, kar lahko on stori sam.
So pa seveda področja, ki so v ekskluzivni domeni »višjega«. V neki ulici so domačini
ujeli vlomilca na delu, vendar mu ne smejo soditi; sodi ga »višji« - državna sodna oblast. Mala vas potrebuje most čez široko reko,
vendar le-tega ni sposobna zgraditi; zgradi ga »višji« - občina
ali država ali EU.
Muke (zlasti vrhnje
politike) s subsidiarnostjo
Marsikaj v družbi
je blokirano in se ne premakne, ko načelo subsidiarnosti ne deluje
dobro. Po eni strani se preveč pričakuje od »onih zgoraj«, kakor
da morajo oni vse urediti in nam skidati sneg malodane do naših
garažnih vrat. Po drugi strani se »oni zgoraj« že zaradi manije
nadzora radi vpletajo v zadeve »spodaj«, ki se jih ne tičejo.
Pri tem velja opozoriti na
vlogo in retoriko političnih strank. Politične stranke pred
volitvami rade obljubljajo, kaj vse bodo storile za ljudi, če
pridejo na oblast. Po načelu subsidiarnosti pa bi morale tudi znati
obljubljati, kako bodo ustvarile pogoje, da ljudje čim več naredijo
sami.
Kaaaaj? Pred volitvami
ljudem praviti, naj se čim bolj znajdejo sami?! Taka retorika
pogori. Zgodba gre zato v drugo smer. Ker se stranke predstavljajo
kot »vsemogočne« in obljubljajo malodane polete ne Luno, ljudje od
njih pričakujejo preveč in na dolgi rok postajajo družbeno
pasivni. Končni rezultat je državljan kot večni nedonošenček.
Kaj zanju bolj ugodnega si manipulator in koruptivnež lahko še
želita?
Zdi se, kot da bi se
velike vsenarodne politične stranke načela subsidiarnosti bale. Kaj
bo ostalo njim, če bodo ljudje bolj samozavestni in dejavni na
lokalni ravni? Bodo svoj uspeh še lahko črpale iz slovenske
bipolarnosti (levi-desni, verni-neverni, partizani-domobranci, stekli
psi–cepljeni psi), če se bodo ljudje »na terenu« po načelu
subsidiarnosti po kapilarno zbližali in po naravni poti
nevtralizirali medsebojne bav-bave? Koliko birokratskih delovnih
mest, ki enim strankam tvorijo zanesljivo volilno bazo, bo splavalo
po vodi, če bomo bolj decentralizirani, bolj subsidiarni?...
oziroma, če se bomo šli – naj povemo po moderno levičarsko -
nekakšne »direktne demokracije«?
Demokracija od spodaj
navzgor
Po načelu subsidiarnosti
se moramo ravnati tudi zato, ker fokus našega družbenega delovanja postavlja bliže posamezniku, k družini, med sosede, v okolje naše
ulice. Načelo subsidiarnosti je imenitno demokratično načelo, saj
pomaga graditi demokracijo »od spodaj navzgor«.
To načelo pokaže, da je
»politika« bogat pojem in od vseh. Poleg strankarske in
parlamentarne »makro-politike«, o kateri beremo v časopisih, je
enako pomembna, dasi medijem manj zanimiva, nestrankarska
»mikro-politika« dobrih sosedskih odnosov in pod vaško lipo
sklenjenih dogovorov za skupno dobro.
* Gornji tekst je izsek iz predavanja, ki ga bom imel v soboto, 17. 3. 2018, v Šentvidu nad Ljubljano v okviru Zbora kristjanov in ljudi dobre volje. Foto: B.C., skupno urejanje farnih zelenic na Frankolovem.
O Cerkveni volilni in splošni apatičnosti pa si lahko preberete:
OdgovoriIzbrišihttps://gospodovasepetanja.blogspot.si/2018/03/54.html#comment-form
Po naključju sva istočasno pisala podobno zadevo.