Barcelona, tri Slovencem koristne misli

Razlika med turističnim potovanjem in romanjem je enormna. Romanje je potovanje z namenom par excellence. To je zadnjič med vračanjem iz Lurda potrdila neka starejša izobražena gospa, ki je kot turistka že marsikje bila, a tokrat prvič na romanju. Zanjo je slednje bilo „novo“ in „zelo drugačno“ od ostalih popotniških podvigov, saj je imelo „vsebino“. To je na simpatičen način potrdil italijanski policaj, ki je ono noč s svojim tovarišem pri Gorici ustavil naš kombi in preveril, če nismo morda ilegalci. Ko smo mu dejali, da gremo v Barcelono na romanje, nam je položil na srce, naj molimo zanj.

Tekočega oktobra je namreč naneslo, da sem v manj kot 14 dneh kar dvakrat romal v Katalonijo. Najprej z avtobusom kot župnik na čelu uradnega župnijskega romanja v Lurd in Katalonijo, nato s kombijem kot klaretinec in skavtski duhovni asistent na čelu skupine odraslih skavtov v Barcelono na beatifikacijo 109 klaretinskih mučencev. 

Ko potuješ z duhovnim namenom, se vračaš z duhovnim sporočilom. Iz romanja iz Barcelone sem se poleg ostalih lepih vtisov vrnil z naslednjimi tremi mislimi:

„Naše edino maščevanje je odpuščanje“

„Svetniki vedno gledajo v prihodnost“ 

„Politika se ukvarja z bivanjem, ne z bitjo“

1. misel: „Naše edino maščevanje je odpuščanje“

Barcelonska bazilika Sagrada Familia (Sveta Družina) se gradi, da bi človek srečal Boga. Arhitekt Antoni Gaudí jo je zasnoval kot katoliško cerkev, ki pa je obenem občečloveški tempelj luči in kviškosti*, da bi mogli v njem dotik božjega začutiti obiskovalci vseh veroizpovedi. Slovenski romarji smo imeli izjemen privilegij, saj smo 21. oktobra 2017 Sagrado Familio doživeli v njenem najbolj intimnem bistvu, se pravi, kot liturgični prostor: sveta maša, orgle, petje zbora in solistov, nebeščanska svetlobno-kviškostna arhitekturna igra, dobrih dva tisoč verujočih.

Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je tisti dan razglasil 109 klaretinskih semeniščnikov, redovnih bratov in duhovnikov, ki so jih pobili anarhisti in komunisti med špansko državljansko vojno. Večina njih je bila Kataloncev. Nasploh za Katalonijo iz prve polovice 20. stoletja velja, da je bila ena najbolj antiklerikalnih evropskih regij. Ni čudno, da je na njenem območju med špansko državljansko vojno (1936-1939) bilo ubitih več kot 2000 posvečenih oseb in uničenih okrog 4000 cerkva.

Kakšen naj bo odgovor kristjanov na tolikšno zlo? Kardinal Amato je v Sagradi Familii dejal: „Naše edino maščevanje je odpuščanje.“ Besede, ki bi morale zadoneti tudi preko slovenske dežele in to z močjo, da bi todešnji kristjani in nekristjani dobili kurjo kožo. Še enkrat bom zapisal: krč slovenskega krščanstva je krč neodpuščanja. Odpuščanje je največja in najbolj zdravilna duhovna rezerva za naš narod. Kot katalonski iz l. 1936-1939 tako tudi slovenski mučenci iz l. 1941-1945 niso umrli zato, da bi bilo več maščevanja in razdora, pač da bi bi se odpustilo in poiskalo edinost.
 

2. misel: „Svetniki vedno gledajo v prihodnost“

V nedeljo po beatifikaciji smo se klaretinci in ostali dobili v barcelonski cerkvi Marijinega Srca. Somaševanje je vodil barcelonski nadškof in kardinal Juan José Omella. Gre za ta hip morda najbolj izpostavljenega cerkvenega dostojanstvenika v Evropi. Polovico njegovi ovčic izgoreva v želji po samostojni Kataloniji, druga polovica bo do konca branila „sveto enotnost Španije“. Tudi od njega voden kler je politično razdeljen.

V pridigi je dejal, da beatifikacija mučencev iz španske državljanske vojne pomeni „definitivno rekonstrukcijo 109 uničenih življenj, ki so izpovedovala vero v Kristusa v okoliščinah, za katere nočemo, da bi se še kdaj ponovile“. Beatifikacija pa ne pomeni nekakšnega „poravnavanja računov za nazaj“, beatifikacija je predvsem „spev neskončni milosti božji“. Svetniki tudi ne gledajo nazaj, pač pa „vedno gledajo v prihodnost“.

Spet odmev Slovenije. Še pred dvajsetimi leti smo mislili, da bo z odhajanjem protagonistov slovenske drame med drugo svetovno vojno v večnost počasi konec tudi z našo ujetostjo v preteklost. Kako smo se motili! Slovenci smo danes še bolj jetniki preteklosti, kot smo bili recimo l. 1997. Ne drži nas samo preteklost kot preteklost, pač pa preteklost kot dvopolna mitologija, kot fanatično čustvo, kot strupeno strateško politično orožje. Kakšno svojo mladino smo spet začeli oblačiti v partizanske/domobranske uniforme in ji natikati (zaenkrat še paradne) puške na rame. Norost! 

Smo narod, ki mu Bog ne bo dal prihodnosti, to pa zato, ker nismo preteklosti izročili Bogu. Omella je povedal Kataloncem, naj velja tudi za nas: svetniki vedno gledajo v prihodnost.

3. misel: „Politika se ukvarja z bivanjem, ne z bitjo“

Na povratku domov sem na zadnji španski črpalki pred francosko mejo skočil po sveži El País (23. oktobra 2017). Brzeli smo skozi južnofrancosko krajino, sredozemsko sonce me je blago grelo skozi šipo kombija, prebral sem kar nekaj člankov. Z užitkom. V velikih medijskih krajinah - in španska je ena takih – lahko kupiš svetovnonazorsko tako ali drugače usmerjen časopis, lahko se z njim strinjaš ali ne, toda eno je gotovo: v rokah boš držal kakovostno čtivo.

Zapičil sem se v branje kratkega eseja z naslovom Prihodnost si priborimo vsak dan (link), ki so ga spisali trije vrhunski intelektualci iz različnih koncev Španije, vsi trije Jožefi po imenu, vsi trije predstojniki katedre za sodobno zgodovino. To so Josep Fradera, José Núñez Seixas in José Portillo Valdés. Esej teče kakopak o veliki politični in institucionalni krizi vsled zadnjih katalonskih dogodkov. Profesorji iščejo korenine krize, vzporednice, povezave ter nakazujejo rešitev. Glede slednje je zapisano:

Sodobna politika se ukvarja predvsem s tem, da išče oblike, v katerih moremo vsi bivati, ne glede na to, kaj smo, kaj govorimo in mislimo, za kateri športni klub navijamo in kakšen je naš družinski spomin. Politika se ukvarja z bivanjem /estar/, ne z bitjo /ser/. Zato je potrebno preko pogumnih in pragmatičnih politik priznavanja /políticas de reconocimiento/ desakralizirati simbole, narode in zastave.

Glejte naključje! V nedeljo (22. oktobra 2017) smo pri maši poslušali evangelij o tem, kako je treba „dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“. V ponedeljek beremo v El Paísu, da se politika ne sme ukvarjati z bitjo, se pravi, z metafiziko, pač pa naj bo bolj usmerjena v pragmatičnost, v kakovost zemeljskega bivanja in sobivanja. Politika ne sme pobožanstviti svojih ciljev, temveč naj ostane v domeni praktičnega (oziroma „cesarju, kar je cesarjevega“). Z drugimi besedami, špansko-katalonska kriza se bo rešila, ko bodo Španci manj „metafizični“ z idejo enotne Španije, Katalonci pa manj „metafizični“ z idejo samostojne Katalonije. Ko bodo politični simboli, narodi, zastave izgubili od ljudi pridane jim božje lastnosti, bodo nehali biti vir delitev in bodo pripravili prostor za vsakodnevno sobivanje. Simbolov, narodov in zastav seveda ne ukinjamo, le prizemljimo jih.

V Sloveniji je sakralizacija političnih simbolov in skupin tako navita in narodova razdeljenost zaradi spopada dvoje metafizik tako grda, da so zviti trgovci v tem zavohali svojo tržno nišo. Bi se germanski Lidl pri nas lahko igračkal s komunističnim agitpropom, če bi naša politika bila demitizirana, desakralizirana, racionalna in pragmatična?
 

* Kviškost - ker težko najdem drug izraz za arhitekturo, ki človeški pogled nezadržno potegne navzgor, kvišku, k nebu, ki je prasimbol Boga. 

Fotografije:

1 - Sagrada Familia (foto Tomislav Jajčević)

2 - Sagrada Familia: trenutek razglasitve 109 mučencev za blažene (claret.org)

3 - Kardinal Omella med pridigo klaretincem. Moja malenkost je v prvi vrsti tretja z desne. (claret.org)

4 - Katalonske zastave na tekmi Barcelona - Málaga (foto Branko Cestnik)