Ko pride puberteta, odidejo

Pred dnevi sem se pogovarjal z enim izmed tistih tisočih slovenskih očetov, ki imajo svojega otroka vpisanega v kakšnega od vrhunskih športnih klubov. Njegov sin že pred svojim desetim letom starosti kaže izjemno zagrizenost za trening, ki je štirikrat tedensko, ter talent za nogometno igro. „Toda kaj to pomaga, če pa, ko pride puberteta, jih več kot polovica noče več trenirati. Včasih je tak, da najbolj nadarjeni najprej odidejo,“ mi pove oče.

„Ko pride puberteta, odidejo.“ Kje sem že slišal to poved? Slišal sem jo že pri gasilcih: „Male še držimo na vajah, mladincev pa več ne.“ Slišal sem jo od šolske zborovodkinje: „Po dvanajstem letu nočejo več peti v zboru.“ Slišal sem jo od stotine slovenskih župnikov: „Po birmi jih več ni.“ In slišal sem jo od premišljevalcev v naši skavtski organizaciji. „Največ jih izgubimo v prehodu iz čete v klan, pa tudi že prej.“

Kaj za ena zverinica je puberteta, da dela toliko preglavic šolnikom, župnikom in prostovoljnim mladinskim delavcem, med katere se štejemo tudi skavtski voditelji? Kakšne vrste lisica je, da nam iz naših kurnikov odnese toliko kokoši?

Ko so enkrat vprašali znamenitega milanskega kardinala Martinija, zakaj mladi po birmi odidejo iz župnij, je podal štiri razloge. Navajam jih po spominu:
- ker je normalno, da pri tej starosti odidejo iz dosedanjega otroškega okolja;
- ker doživljajo svojevrsten čustveni in socialni obrat, ki mu odrasli komaj sledimo;

- ker doživljajo velik pritisk potrošniške družbe, da bi se ravnali po nje vrednotah;
- ker jim v svojih strukturah ne znamo ponuditi nečesa več za njih mladostniško dobo.

Če kardinalove ugotovitve naobrnemo na skavte, lahko razmišljamo v naslednjih štirih korakih:

1) Res je normalno, da izvidnik in vodnica (IV) prerasteta to, kar jima daje četa. Če ju četa preveč drži v „fazi otroka“, čete več ne bosta marala in bosta komaj čakala, da se je osvobodita. Tu ni nič narobe. A kje je rešitev? Rešitev je v kakovostnem vodništvu. Kot vodnika (ko nista več „otroka“, nista pa tudi ne povsem „odrasla“) naj se dobro počutila v skavtski koži tudi pri njunem petnajstem letu starosti.

2) Zavedati se moramo, da so mladi med trinajstim in petnajstim letom starosti čustveno in spolno vse bolj prebujeni. Glavna postaja klapa sovrstnikov. Odločajo se za poklic. Zapuščajo svoje dosedanje okolje in se odpravljajo v srednjo šolo tudi daleč od doma. Te spremembe so lahko obenem navdihujoče in utesnjujoče. Zdaj potrebujejo take skavtske voditelje, od katerih se bodo počuti razumljene, občudovane in spremljane.

3) Moč porabniške družbe na pubertetnika z leti ne pojenja, temveč raste. Tu so zdaj še „pametni“ telefoni in socialna omrežja s svojimi „zahtevami“, da je pubertetnik čim bolj „všečkan“, takorekoč „popoln“. Porabniška družba se nam zdi ne lisica, pač pa kar zmaj, saj ima izredno moč nad miselnostjo najstnikov. Verjetno je prav ta zmaj glavni vzrok, da toliko izvidnikov odide iz skavtstva. Toda skavti smo sv. Jurij, ki s sulico zmaja prebode skozi gobec. Četudi med otroci ne bomo priljubljeni, moramo vztrajati v anti-vrednotah porabniške družbe.

4) Naša „struktura“, da zadržimo najstnike je klan. Vedno znova se bomo morali vprašati, kaj je z našimi klani? Kaj z našo metodo PP? Pri tem moramo paziti, da se ne počutimo preveč krive in nesposobne. Morda se bomo morali navaditi, da bodo klani enostavno manjši. Vsaj dokler celotna pubertetniška in mladinska kultura ne bo izšla iz porabniške hipnotiziranosti in postala spet bolj „popotniška“.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (julij 2017). Foto: dvig jambora, arhiv stega Rakova Steza 1.