Velikih pet XX. stoletja

Borisu Pahorju bo postavljen dvometrski spomenik. Stal bo ob Kocbekovem v parku Tivoli. V redu. Oziroma, ni v redu. Spomeniki takim ljudem bi morali stati bolj proti središču glavnega mesta. Vsak narod ima velikane, ki bodo velikani ostali. Tržačan Pahor je med njimi.

Ob novici o Pahorjevem spomeniku, se je samo po sebi zgodilo, da sem začel premlevati o največjih pet XX. stoletja. Kdo so Slovenci, Slovenke, ki bi jih lahko uvrstili v največjih pet? Kakšne kriterije uporabiti za tako selekcijo? Četudi gre za moj osebni izbor, naj bodo kriteriji jasni in kolikor se da objektivni.

Prvi kriterij je praktični. Pravi mi, naj bodo velikani časovno razpotegnjeni čez vso stoletje. Recimo, kdo je bil največji približno l. 1910 in kdo približno l. 1990? Kdo na sredini stoletja? K temu kriteriju spada tudi to, da naj bodo nekateri izmed petih vezani na tri prelomne in dramatične dogodke prejšnjega stoletja: prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske, druga svetovna vojna in revolucija, demokratizacija z osamosvojitvijo.

Drugi kriterij je že težji. Kaj naj bo osnovna družbena vloga velikana? Odločil sem se za ljudi, ki jim lahko rečemo moralni vodniki naroda; za ljudi, ki so poleg izpolnitve svojega osnovnega poslanstva (dober vojak, dober pisatelj, dober duhovnik, dober politik,...) celemu narodu dali smernice za naprej; za ljudi, ki so človekoljubi, resnicoljubi, simbol dobrega; za ljudi, katerih delo morda ni obsežno, je pa silno povedno, skoraj arhetipsko (arhetip očeta, viteza, samožrtvovanja, svobodnjaka,...).

Pri tem ostajam zmeden in nedorečen glede vloge umetnikov. A umetniške veličine, denimo Jože Plečnik, niso „narodni voditelji“ skozi lepoto, v katero so „oblekli“ svoje ljudstvo? Naslednja zmeda se tiče „ženskih kvot“. Med pet nisem zmogel spraviti nobene Evine hčere. Bil pa sem blizu. Ali iz demonske drame iz sredine prejšnjega stoletja ne izstopa čisti lik Angele Vode?

Naslednje vprašanje je, kako se ozirati na trenutno obravnavo velikanov (ki bodo za nekoga takoj „tako imenovani“ velikani). Tako popularnost osebe kot „uradno“ mnenje o neki osebi (se pravi, mnenje, ki ga o njej zapišemo v šolske učbenike) seveda imata težo. A že Rimljani so vedeli: „Veritas filia temporis – resnica je hči časa.“ Pogosto je bilo prave velikane treba iskati izven „uradne“ resnice in medijskih konstrukcij, pogosto se je bilo potrebno spustiti v območje zamolčanega ali celo prepovedanega spomina. Posebej veliki so včasih tisti, ki jih je zadela damnantio memoriae* kakšnega od režimov, pa so se potem nad zapovedano pozabo vseeno dvignili in še močneje zasvetili.

Najtežje se je bilo odločiti za nekoga iz časa druge svetovne vojne in po njej. Veliko preizkušancev, veliko junakov, veliko mučencev, veliko vzornikov za prihodnja stoletja nam je dalo to obdobje. Povrh vsega, kako najti nekoga, ki nas ne bo delil? Nekoga, ki je za vsakogar, tudi za najbolj žarečega partizana in najbolj žarečega domobranca, čist ko solza. Smo pred misijo nemogoče?

To in še kaj sem upošteval ter prišel do naslednjih pet imen:

• Janez Evangelist Krek (1865-1917)
• Rudolf Maister (1874-1934)
• Izidor Završnik (1917-1943)
• Boris Pahor (1913- )
• Jože Pučnik (1932-2003)

Obrazložitev:

Janez Evangelist Krek

Ker je oče največjega socialnega gibanja na slovenskih tleh; ker je interpretiral evangelij za tretje tisočletje; ker je razumel mistiko skrito v 25. poglavju Matejevega evangelija; ker se pri njem, očetu preprostih in ubogih, lahko navdihuje tako levi kot desni politični pol.

Rudolf Maister

Ker je bil pesnik, ko je bil vojak, in vojak, ko je bil pesnik; ker je vojaško operacijo osvoboditve Maribora in drugih krajev ob severni meji izpeljal sila uspešno, z dolgotrajnimi učinki, ki smo jih deležni še danes; ker pri tem spočetka ni bilo žrtev ne na naši ne na tuji strani, kar izkazuje njegovo viteško etiko; ker je spomin nanj preživel trikratno damnatio memoriae: jugo-monarhično, nacistično in komunistično.

Izidor Završnik

Izidor Završnik, iz Gomilskega doma mlad duhovnik, ki bi mogel tudi odličen šahist in ilustrator postati, je najbolj plemenit povzetek tragične sredine stoletja, njen nadčasni vrhunec. V mariborskih zaporih je prostovoljno zamenjal mlajšega sojetnika Franca Žvana, ki ga je nacistična roka odkazala za ustrelitev. Izidor je šest let mlajšemu Francu dejal le: „Fant, ti si še mlad. Še vso bodočnost imaš pred seboj.“ Kmalu zatem je bil Izidor ustreljen. Zgodilo se je na pepelnico l. 1943 (10. marec). Franc Žvan si je po vojni ustvaril družino in živel v Ljubljani, kjer je umrl l. 1997.

V osrčju druge svetovne vojne in bratomornega spopada sveti Završnikova daritev za bližnjega. Je alter Christus**, ki objema vse. To, da njegovo zgodbo vsi skupaj odkrivamo šele zdaj, je lahko dodaten znak, da je on tisti biser, ki smo ga dolgo čakali.

Boris Pahor

Ker je rekel trikrat ne: ne fašizmu, ne nacizmu, ne komunizmu; ker je pokazal, kakšna naj bo pot svobode in humanizma; ker je preživel nacistično internacijo; ker sosednje Italijane uvaja v očiščenje njihovega narodnega spomina; ker je simbol slovenske žilavosti, ko - kot oni prepihani in usločeni bor na kakšnem od kraških robov - vztraja v svoje 104. leto.

Jože Pučnik

Ker mu je bila dana odgovornost, da bo gibalo ter v kritičnih trenutkih odločevalec na poti slovenskega osamosvajanja, on pa se te odgovornosti ni ustrašil; ker je bil do konca pravičen; ker ni pustil, da bi ga gnala zamera; ker je pred TV-kamerami po pravici povedal, da je ateist, kar ga je morda stalo izvolitve na položaj predsednika republike.

* Db. „prekletstvo spomina“; lahko ukrep oblasti, lahko tudi nadzorovano družbeno ozračje, ko se nekoga ne smemo spominjati.
** Drugi Kristus; izraz se uporablja v teologiji duhovništva (duhovnik ponavzoča Kristusa), pa tudi kot označba za mučenca ali za mistika s stigmami (npr. Frančišek Asiški).