Socialno sporočilo velike noči

Kaj bi bilo, če ne bi bilo Jožefa iz Arimateje? Kaj bi bilo, če Jožef iz Arimateje ne bi bil premožen in vpliven v jeruzalemskih elitnih krogih? Če ga ne bi bilo, bi danes pri Mali Nedelji, v Mariboru in samem Rimu krščansko veliko noč praznovali drugače, z drugačnimi poudarki in simboli. Kajti če ne bi bilo Jožefa iz Arimateje, ki je prosil za truplo križanega Nazarečana, bi bilo to truplo vrženo v jamo k drugim na križu umorjenim. Množično grobišče za družbene izmečke - tak konec je odredila roka rimskega gospodarja vsem križanim, tudi Nazarečanu. Družina križanega običajno ni imela pravice do njegovega trupla, pravice do njegovega groba.

Kot složno poročajo vsi štirje evangeliji, je Jožef iz Arimateje od Pilata dosegel izročitev Nazarečanovega trupla ter organiziral dostojen pokop v še neuporabljeno grobnico. Od tod izvira ena najbolj ganljivih in žalostnih ikon krščanske civilizacije. 13. postaja Križevega pota, snemanje s križa, podoba mrtvega sina v materinem naročju, Michelangelova Pietà. A obenem imamo zaradi vplivnega Jožefa tudi osrednjo in najbolj navdušujočo ikono krščanstva. Z dvema trepetajočima rimskima vojakoma ob odvaljenem nagrobnem kamnu ter z Zveličarjem, ki poln svetlobe odhaja iz sence smrti. Pomislite, kakšna muka bi bila slikarjem risati Zveličarja, ki odgrne trupla sokrižanih in zakoraka v življenje. Gothic horror bi rekli danes. Kdo bi ob veliki noči prijateljem pošiljal voščilnice z množičnim grobiščem v ozadju?

Ker Jezusovo truplo ni bilo kot kužna smet vrženo v množično grobnico, je bilo velikonočne dogodke lažje razlagati na sakralni način, se pravi kot eminenten religiozni dogodek. Na osnovi obredja, ki so ga Judje poznali iz tempeljskih daritev, je bilo lažje razviti teologije žrtve. Žrtev se Bogu na čast uleže na žrtvenik, prelije kri, umre, nas očisti in nam prinaša novo življenje. Ne bomo oporekali tej teologiji, ki je biblična in upravičeno dominantna ter jo ob veliki noči vsak slovenski župnik na poljuden način razlaga svojim faranom. Bomo pa rekli, da je Jožef iz Arimateje vendarle nekoliko kriv, da smo skozi zgodovino in vse do danes pogosto pozabili ali kar preskočili socialno sporočilo velike noči.

Pozabimo in preskočimo ga, a dejstvo je ves čas pred očmi. Jezus iz Nazareta je bil žrtev versko-politične zarote družbenega vrha. Bil je postranski nebodigatreba večnemu Rimu, eden izmed tisočih, ki jih je večni Rim vsako leto pribil na križ, pa zato nikomur odgovarjal. Ker je večni Rim. Ker sta merilo civilizacije on in njegova pobožanstvena nadoblast. Jezus iz Nazareta je bil žrtev religijskega sistema, ki je imel za prvi cilj ohranitev samega sebe. Tudi Jožef iz Arimateje je bil del istega sistema, toda Jožef je zmogel o njem kdaj pa kdaj podvomiti, ga preverjati, se odpirati novim obzorjem. Oblastno jedro verskega sistema tega ni bilo zmožno, zato je sprožilo spletko, katere končni rezultat je bila smrt nedolžnega.

Pobožanstvena država, samozadostna religija, lokalni komolčarji in povzpetniki Pilatovega tipa, lesk tridesetih srebrnikov v Judeževih očeh, privoščljiva in v bolečinah drugega uživajoča množica ... to je ena stran. Na drugi je družbeno dno. V tem primeru množično grobišče kaznjencev, med katere zdaj spada tudi Jezus iz Nazareta. Dno družbe namreč niso tisti kruljavi berači pri jeruzalemskih mestnih vratih (oni so še vedno vidni del polisa), dno družbe so tisti, ki so križani zunaj mesta (polisa) in tam odvrženi v jamo prekletih. Oni so nevidni, spomina nanje ni. Nazarečan pade mednje oz. zelo konkretno bi padel v jamo med križane, če ga ne bi prestregla Jožefova roka.

Socialno sporočilo velike noči se zgodi tu. Nevidno dno družbe je doživelo božji obisk, božjo smrt. Iz nevidnega dna družbe prihaja vstajenje. To socialno sporočilo je skozi zgodovino krščanskega zahoda raslo počasi, prepočasi. Tudi zato je na neki točki postalo revolucionarna nuja: na hitro dvigniti dno, nagovoriti delavca in kmeta k uporu, na silo preobraziti družbo. A ker je revolucionarna ihta posegla po spletki in nasilju, je izgubila Nazarečana in njegovo veliko noč. Zatem še delavca in kmeta.

Kdo so nevidne žrtve danes? Kdo so odrinjeni iz velikega polisa? To so v največji meri revni ljudje z one strani morja. Ne vidimo jih, nosimo pa od njih zašita oblačila, pijemo od njih pridelano kavno substanco, v sončnih očalih uživamo v njihovih turističnih kapacitetah. Kljub temu da toliko dobivamo od njih, oni ostanejo revni. Zakaj? To nas ne briga. Nas ščiti pravni red "večnega Rima", po katerem ne kršimo nobenega zakona. Plačujemo davke, imamo shranjene račune od naših oblačil in kavic, mi smo O. K. ... Določeno nelagodje sicer nastopi, ko nevidni postanejo vidni, se pravi, ko pozabi izročeni pridejo v polis, prestopijo Sotlo in v begunski koloni hodijo mimo nas. A to nelagodje brž odpravimo s pomočjo rezilnih žic.

K obrednemu praznovanju velike noči pritiče socialni spomin. Kot se ti ni dovoljeno mastiti z velikonočno šunko, če ob tem ne gojiš hvaležnega spomina na tistega, ki se je zate žrtvoval (njega namreč šunka pomeni), tako se ti ni dovoljeno veseliti občega napredka družbe, če ne gojiš spomina in solidarnosti do tistih, ki tudi k tvojemu blagostanju prispevajo, pa zato niso pravično poplačani. Ni vstajenja, ni nove zore človeštva, če slednja ne prikliče iz pozabe zadnjih; če ne prihaja z nevidnega družbenega dna. To je socialno sporočilo krščanske velike noči.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno na veliki petek 2017 v časniku Večer.
Foto: Andrea Semplici, Madonna del muro (ikona Marije z detetom na betlehemskem zidu, ki loči Izraelce in Palestince).