Ker je obala najljubši kraj na zemlji

V Mariboru prva lezbična poroka 

„O, moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame,“ poje Zoran Predin. In res. Poleg nogometnih tudi smučarske prvake po novem kuje Maribor. Zakaj? Ravno zato ker za kaj takega nima denarja. Ima pa srce. Vstaje v letu 2012 so bile spočetka mariborske, spontane. A hitro so jih začele teledirigirati izurjene politične hijene. Postale so „vseslovenske“, dvolične in jalove, da je danes koga sram, da je bil zraven. Nadškofija Maribor je zasnovala Slomška nevreden finančni šmorn. A glej, v teh krajih spet verjamemo srcu in medtem, ko povsod po Sloveniji število krstov pada, slednji le na področju mariborske škofije vztrajajo v enakem številu (link).

Te dni je Maribor bil spet „nor in prvi“. Obhajal je prvo lezbično poroko v Sloveniji. Torej, ne registracija lezbičnega para, temveč uradna, od države priznana poroka* med dvema ženskama.

Relativno na tiho so jo opravili. Nobenega paradno-ponosnega pompa. Morda sta si tako želeli nevesti. Morda so LGBT aktivisti in njih parlamentarni ter medijski paralelčki po zadnjem referendumu spoznali, da je take stvari bolje delati z manj fanfarami na strehah polisa. „Ne diraj lava, dok spava,“ pravijo južneje od Haloz. Večina Slovencev in Slovenk porok med homoseksualci ne odobrava. Pustimo jim zato spati njih potrošniški sen.

Spoštovanje ljubečih odnosov ter nestrinjanje z istospolno poroko

„Vsaka ljubezen je sveta,“ sem kakšen dan ali dva po zadnjem družinskem referendumu izjavil za Večer in bil nominiran za Bob leta 2016. Vztrajam. Ljubezensko čustvo je sveto. Pripadnost drug drugemu, zvestoba, zanesljiva pomoč,... so svete kreposti tako v zakonskih kot v izvenzakonskih (koruzniških) skupnostih. Je sveto tudi ljubezensko čustvo med dvema istospolnima osebama, ki živita skupaj, ne manipulirata, ne eksperimentirata kot tista dva iz romana Petdeset odtenkov sive, pač pa si obljubljata zvestobo? Je. Nihče tega čustva ne sme zaničevati ter v imenu ideologije ali vere gaziti po njem kot tank preko gredice.

Iskreno ljubezensko čustvo spoštujemo, a obenem se kristjani držimo Biblije, katoličani še Katekizma katoliške Cerkve (členi 2357-2359). Sama homoseksualnost je pred-moralno stanje (nisi avtomatsko grešnik, če v sebi čutiš nagnjenje do istega spola), aktivno homoseksualno življenje je greh. Taka je postava in tu ni odstopanja.

Če dva moška ali dve ženski živita skupaj, ne bomo zganjali moralističnega pogroma proti njima. Še več. Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ga pred pljunki zaščiti. Brez skrbi, tudi Jezus bi tako storil (prim. Jn 8,1-11). A istočasno bodi jasno, da istospolne poroke, kot ideje in kot prakse, kristjani ne sprejemamo. Podobno v nogometu: spoštuješ nasprotnika, ga zaščitiš, če publika vanj meče olupke, a to še ne pomeni, da se ne boš boril za svojo zmago. Boril po pravilih igre. Boril v smislu prikaza svojih stališč, soočenja mnenj, v smislu vsem koristne razprave, po potrebi tudi v smislu politične tekme à la referendum.

Istospolna poroka kot razpoka na jezu

Kaj je narobe z istospolno poroko? „Živi in pusti živeti!“ bi lahko rekli in pustili tistim nekaj homoseksualnim parom, da se civilno poročijo. Seveda jim to pustimo, ne postavljamo živega zidu pred magistrati. A poleg ostalega smo pozorni na zakonitost proaktivnosti. Klaus Demmer, (tudi moj) spoštovani profesor moralke na rimski univerzi Gregoriana, je s tem v zvezi rad uporabljal prispodobo razpoke na jezu. Gradbinci vedo: razpoka na jezu, skozi katero po malem curlja voda, pomeni konec jeza. Razpoka na jezu, čeprav majhna, ni zanemarljiva, nevtralna in pasivna, temveč je, če se tako izrazimo, proaktivna. Po domače: širila se bo. Jez bo padel.

Zakon, ki dovoljuje istospolne poroke, spodbuja k nadaljnjim ideološkim in kmalu tudi k pravnim korakom. Naštejmo: relativizacija zakonske zveze med moškim in žensko, redefinicija starševstva ter moškega in ženske, sprememba dojemanja otroka (iz „daru“ otrok bržčas postane politična zahteva odraslega in „pravica“ odraslega), redefinicija družine, promocija teorije spola.

O vsem tem smo prelili že dosti črnila, s črnilom pa žolča. Zato na tem mestu dodajmo v debatah manj prisoten vidik, dodajmo ščepec filozofije.


Istospolna poroka zanika „kajstvo“ in odpravi „obalo“

Kaj je narobe z istospolno poroko? Ko istospolna poroka preskoči dopolnjujočo se različnost moškega in ženske, izskočimo iz tisočletnih aristotelovskih okvirov o tem, „kaj nekaj je“ (lat. quidditas). „Kaj nekaj je“, bistvo oz. „kajstvo“ - kot so temu rekli naši neotomisti z Janezom Janžekovičem ne čelu - je osnova za spoznavni realizem** in nas ščiti pred pogubno relativizacijo obstoječega. Teorija spola npr. sloni na zanikanju „kajstva“ moškosti in ženskosti, istospolna poroka zanika „kajstvo“ poroke in reprodukcije vrste.

Istospolna poroka, ki jo nekateri imenujejo „genderless marriage“, nadalje zada resen udarec drugosti (lat. alteritas), drugačnosti in raznovrstnosti. Znameniti yin-yang, črno-beli simbol načela dopolnjevanja v različnosti (glej slikico na vrhu), je v nevarnosti, da gre v prisilni pokoj. Ko morje sreča morje, se ne zgodi nič. Ko morje (ženska) sreča zemljo (moški) pride do srečanja, nastopi obala.

Peter Kreeft, profesor filozofije na Boston College, v esejističnem slogu o čudoviti različnosti zapiše***:

Vse družbe v zgodovini sveta so poznale, da se yin-yang, moški-ženska, ne omejuje le na človeka, niti le na živali. V vseh jezikih, ki jih poznam, razen v angleščini, imajo moške in ženske samostalnike. Luna je vedno ona, sonce vedno on; dan je vedno on, noč je vedno ona; voda je ona, kamen je on. Danes nas večina misli, da gre pri tem za projekcijo naše spolne danosti v kozmos. Ta danost nas dela drugačne od kozmosa.

Najljubši kraj na zemlji je obala. Kjerkoli po svetu smo, je ravno pričetek vodne gladine /waterfront/ najbolj izrazna poteza. Zakaj? Zato ker se tam srečata morje in zemlja. Podobno kot se srečata moški in ženska. Zemlja brez morja je nekaj dolgočasnega. Puščava. Morje brez zemlje je dolgočasno. „Kdaj bo pristala ladja?“ Tam je kraj srečanja.... tam je vsa akcija. Tam hočemo biti.

* Uporabljamo izraz "poroka", čeprav vemo, da to poroka biološko in antropološko gledano ne more biti. Tudi v pravnem smislu je izraz vprašljiv, saj v Sloveniji nimamo zakona, ki bi dobesedno govoril o istospolni "poroki".
** Spoznavni ali gnoseološki realizem: iz grške filozofije izvirajoči nauk, da je človek zmožen spoznati, kaj nekaj je. Po Tomažu Akvinskem je spoznanje skladnost stvari in uma (lat. adaequatio rei et intellectus). Spoznavni realizem so v novem veku zamenjali drugi nauki o človekovem spoznavanju, med njimi tudi spoznavni relativizem.*** Citira ga Doug Mainwaring v razmišljanju Smrt brezpogojne ljubezni (link).