Janez Janša v mojih plazilskih možganih

To se zgodi, ko neustavljiva sila naleti na nepremakljiv predmet. Res nisi pokvarjen, kajne? Ne boš me ubil zaradi tvojega čudnega čuta za pravičnost.

Joker Batmanu v filmu Vitez teme

V zadnjih letih sem bil odrešen levo-desne politike. Eden ne tako majhnih dosežkov mojega duhovnega življenja je to. Za duhovnika je tako in tako najbolj primerno, da je človek za vse in da mu torej njegove politične ideje in volilne navade niso ovira, da ne bi bil odprt za ljudi takšnih ali drugačnih nazorov in čutenj. Razmišljal sem že, da bi duhovniki – ne vem, recimo, s kakšnim členom v kanonskem pravu - sami sebi odvzeli volilno pravico in bi se s tem dodatno potrenirali biti za vse ljudi.

Priznam, malo čudna ideja. Vendar biti odrešen politike je možno. V smislu, da politika tako družbeno kot intimno ne definira in ne pogojuje tvojega duhovništva. In lahko komuniciraš levo in lahko komuniciraš desno; in moliš za žrtve fašizma in moliš za žrtve komunizma; in si za krepko socialo in si za plemenit kapital.

A glej, ko se že veselim duhovnih napredkov na obravnavanem področju, se zalotim, da si na tiho tiho želim volitev, na katerih bi se izrazito opredelil – in spet volil Janeza Janšo. Vesoljno slovenstvo je bilo priča razburljivi prekinitvi električnega kroga oz. mojemu kratkemu stiku z voditeljem opozicije, zaradi moje izjave v Mladini o njem, češ naj se nas usmili in zapusti aktivno politiko. Zaradi tega me je na Twitterju doletela Grosupeljčanova fatva in desno medmrežno topništvo me je dodobra obdelalo. Psovk na moj račun je bilo za cele litanije. Spoznal sem, da so desničarji res besni ljudje. Če so levičarji kačjebesedneži, ki jim ne gre verjeti, so desničarji besneži, da boli.

Kako je Janez Janša spet vstopil v moje možgane in kdo je to storil? Poglavitni akter njegovega povratka niso levi politiki, ne pristranski novinarji, niti ne vsi oni izdelki dolgoletne orwellovske antijanšistične dresure, ki dobijo že ob črkah JJ peno na usta. Poglavitna je bila slovenska sodnija. Duhovnik, ki v svoji spolni blodnji steguje roke po otroku, in sodnik, ki krivično sodi, sta brata v sprevrženosti in izdaji. Oba ubijata Boga-Pravičnost v sebi in bližnjem. Patrie, takšne kot je bila, si naši sodniki enostavno ne bi smeli privoščiti - če so si jo že nekateri politiki in novinarji. Janša gor ali dol, sodstvo, ki krivično sodi ali pa trepetaje na kolenih čaka, da kak odmeven primer zastara, dviga v nas Camusovega l'homme révolté.

Že sem namignil na tisto luknjo v možganski obrambi, zaradi katere je Janša spet v špilu. Pred petimi leti smo v Cerkvi na Slovenskem obhajali leto družbene pravičnosti in zategadelj sem v uvodniku v tednik Družina pisal o legi pravičnosti v možganih (link). Naj povzamem. Ameriški raziskovalec nevroekonomije Ming Hsu z univerze v Illinoisu je ugotovil, da so ob človekovem pravičnem delovanju aktivni naši najstarejši možgani imenovani insularni reženj (insula). Razvojno gledano gre za možgane, ki so tako stari, da jih imamo skupne s plazilci.

Zamislite si mater kuščarico, ki se potrudi, da vsaka od njenih jajc z mladiči dobi enako mero pozornosti. Enaka do vseh, pravična - to smo mi pred milijoni let, še preden smo sesalci postali. Waaaaw, ko smo pravični, aktiviramo praprapradavni del svoje nevrologije! 

Janez Janša se dandanes ne vrača skozi mlajše prednje možgane, ki preračunavajo in še vedno ciljajo na njegov umik iz politike, temveč skozi one prastare, spodnje, plazilske, ki zahtevajo pravičnost. To je njegova moč. Tu nam noter hodi. Pa naj! Njegovi na-juriš-na-juriš nasprotniki so vse storili, da je temu tako.

„Sem vedel, da ne bi smel“, rad reče ptujski satirik Tadej Toš. Sem vedel, da ne bi smel o politiki in politikih, potem ko sem že bil osvobojen depresij ob volilnih porazih in evforij ob volilnih zmagah. Zdaj tvegam duhovno nazadovanje, morda novo topniško obdelavo, lahko me lopnejo s fatvo z leve in desne hkrati. Jao meni! Ampak odkar je Beseda meso postala, se duhovni napredek res meri po stopnji apolitičnosti?

biomed.emory.edu