Katéhon oz. to, kar zadržuje Antikrista (II.)

Melania Trump na političnem zborovanju  moli Očenaš (screenshot, YouTube)

Aleksandr Dugin in Steve Bannon ter zadrževanje Antikrista

V začetku novembra ste lahko na teh blogerskih straneh brali o katehonu (link). Srečali smo se z izvornim pomenom slednjega in povzeli zanimive teze rimske zgodovinarke Marte Sordi o odnosih med prvo krščansko skupnostjo in deli rimskega dvora. Nismo pa navedli, od kod zanimanje za ta precej neznani pojem, ki ga niti specialisti za Sveto pismo ne navajajo veliko. Zanimanje zanj nastaja zaradi portala WWW.KATEHON.COM, na katerem lahko v več jezikih spoznate idejno in duhovno ozadje trenutne ruske geopolitične strategije ter rusko civilizacijsko ideologijo, ki ji več ali manj sledi sam Vladimir Putin. Vidnejši duhovni oče te ideologije je filozof Aleksandr Dugin (izbor njegovih člankov), ki ga nekateri z nekaj pretiravanja imenujejo kar „novi Putinov Rasputin“ (link). Omenimo, da je drugače katehon tudi eden od nosilnih pojmov v politični teoriji Carla Schmitta.

Vrnimo se 1500 let nazaj: Rim (Zahod) propada, Bizanc (Vzhod) vztraja ter s svojimi zlatimi mozaiki in državno upravo ohranja baklo civilizacije. Ta vzorec je danes spet aktiven. Aleksandr Dugin, ki po misijonarsko goreče razlaga svoje ideje tudi v videih, tudi v italijanščini (video), je prepričan v dekadenco Zahoda in v to, da lahko vzhodnoevropska treznost (višegrajska smer) ter pravoslavni svet ponudita zdravilno alternativo.

Nič novega ni, če kak Rus govori o dekadentnem Zahodu in odrešujočem Vzhodu. „Ah, ta ruski mesijanizem!“ bi vzkliknili in šli naprej, če ne bi Dugin - med drugim tudi s svojim konceptom katehona, zadrževalca Antikrista - imel tolikega vpliva na stanje sveta. Kajti odprlo se je nebo in Vladimirju Putinu se je pridružil Donald Trump. Trumpov „Rasputin“ pa je Steve Bannon. Bannon je že dalj časa prepričan, da ima Zahod dva sovražnika: od znotraj sekularizacijo in razsutje tradicionalne družine, od zunaj islam. Bannon, ki je za razliko od Dugina politično bolj operativen, ne skriva želje po večji vključitvi katolištva v novonastali orjaški projekt prenove in obrambe krščanskega Zahoda (tozadevni članek v Die Zeit-u). Se bo rodila katehonska os Rim-Moskva-Washington?

Dobrohotni Antikrist in Edina misel

Če govorimo o katehonu, moramo še o Antikristu. Že ime pove, da je Antikrist popolno zanikanje Jezusa Kristusa. Kar Kristus postavlja, to Antikrist ruši. Antikrista lahko razumemo ontološko, duhovno in politično. Ontološki Antikrist je čisto zlo – hudič, duhovni Antikrist je lahko vsak grešnik, politični Antikrist je absolutna politična oblast, ki se sprevrže in postane vir nesvobode, trpljenja in namernega uničevanja krščanstva. Novozavezna šifra za političnega Antikrista je 666 – število zveri (Razodetje 13,11-18) in prvotno pomeni cesarja Nerona, prvega rimskega preganjalca kristjanov.

Obstaja prepričanje, da se bo nekega dne Antikrist tudi osebno utelesil (demon, ki človek postane). Poleg zimzelenih apokaliptikov znotraj vseh krščanskih denominacij in poleg hollywoodskih filmov (mojstrski je Rosemary's Baby od Romana Polanskega) se s to temo ukvarjajo tudi odlični romanopisci. Eden je Rus Vladimir Solovjov s kratko zgodbo Antikrist (1900), drugi je Anglež Robert Hugh Benson z romanom Gospodar sveta (1907). Ko berete obe deli, brž opazite, da je v obeh lik Antikrista nič kaj neronovski, temveč do človeštva in do kristjanov dobrohoten (o tem zapis Primoža Krečiča). Antikrist je dobrohoten delivec sreče in miru, a pod pogojem, da se mu vsi podredijo in da vsi mislijo tako kot on. Antikrist vzpostavlja to, čemur kakšni Italijani pravijo Pensiero unico - vladavina Edine misli, intelektualna hegemonija.

Povrnimo se k dvojici Dugin-Bannon, ki ima velik vpliv na dvojico Putin-Trump. Kdo ali kaj bi zanju bil Antikrist? To je tista Edina misel, ki je v zadnjih desetletjih skoraj popolnoma nadzorovala in na nek način posedovala zahodno paradigmo napredka, emancipacije in individualizacije življenjskih slogov, razširjenih človekovih pravic, multi-kulti eksperimentiranja,.... Kot Antikrist Solovjova in Bensona nas je očarala z govorico miru in sreče. Ustvarila je od ideje napredka drogirano elito, ki se je v svoji medijski, intelektualni in kapitalski trdnjavi zdela nepremagljiva.

Ko Antikrist postane to, kar je - neizprosen in krut

A na eni točki je bila Edina misel neizprosna. Ni trpela ugovarjanja. Omislila si je semantični sistem in komunikacijski protokol z imenom „politična korektnost“ in preko medijske mašinerije v prah zmlela vsakogar, ki si je drznil misliti drugače ter podvomiti v njene cilje. Te dni, denimo, so LGBT-jevci v Granadi vložili tožbo proti tamkajšnjemu nadškofu Franciscu Javierju Martínezu, ker naj bi „sovražno govoril“, ko je rohnel proti „barbarski“ teoriji spola in jo označil za „patologijo“ (link). S tem, da so med cilji Edine misli tudi tisti bolj prikriti, ki jih Dugin označuje kot „posthumanizem“ - t.j. ukinitev človečnosti. Gre za proste roke eksperimentiranju z družino, s spolnostjo (npr. teorija spola in poliamorozne skupnosti), z zarodki, z evtanazijo, z genetiko,... in na koncu še za proste roke mešanju stroja in človeka.

Kristus se učloveči in posvečuje človečnost, Antikrist razčloveči. Potreben je nekdo, ki prepreči Antikrista. Potreben je katehon – zadrževalec Antikrista, ki pa ni verski voditelj, temveč politik z zakonodajno in izvršno oblastjo.

Se nam katehon že dogaja?

Ex-KGB-jevec Putin prižiga sveče v cerkvi, ex-playboy Trump ponižno sklanja glavo, ko nanj polagajo roke karizmatični molivci, prejšnji teden Melania Trump na političnem zborovanju moli Očenaš, ta teden Marine Le Pen gre v Libanon in se zavzame za preganjane kristjane ter se pred velikim muftijem noče pokriti z ruto (link), Viktor Orban in njemu podobni govorijo o krščanski Evropi,... To ni vse. Trump brž podpiše befel o zamejevanju financiranja umetnega splava ter za svetovalko v Belo hišo imenuje znano katoliško pro-life borko Kellyanne Conway (link), ki je profil aktivistke, kakršen v bruseljski Evropi nikakor ne bi mogel priti tako visoko (pomnimo, kako je bil l. 2004 odstranjen fini katoliški filozof Rocco Buttiglione).

Se nam katehon že dogaja? Se je velika svetovna politika končno prebudila in se zavzela za krščansko civilizacijo, za edino zahodno civilizacijo, ki dokazano more preživeti tisočletja, česar o nadomestni sekularni civilizaciji seveda ne moremo reči? Se bo politika končno zavzela za povsod odrinjene, marsikje pa preganjanje in pobite kristjane? 

Ali pa bo to, kar ideologija politične korektnosti trenutno imenuje „populizem“, zgolj prehodna faza, v kateri bo ljudstvo (lat. populus) zdajšnjo neverodostojno elito zamenjalo z drugo, bolj konservativno-zmerno in civilizacijsko-obrambno elito, kot napoveduje francoski filozof Alain de Benoist?

Kristjani ter privlačnost Putina in Trumpa

Putin in Trump sta v opravi krščanskih vitezov mnogim kristjanom neizmerno privlačna. Ti kristjani v glavnem tudi ne razumejo, zakaj papež Frančišek ni navdušen nad novimi branitelji krščanstva ter novimi političnimi tvorbami, ki dišijo po starodavnem antemurale Christianitatis (link). Češ, končno imamo katehona, pravzaprav kar dva, enega v Kremlju, drugega v Beli hiši, papež pa nič!

Gotovo se lahko veselimo, da se zahodno krščanstvo vrača bržkone skozi glavna vrata vidne zgodovine. Veselimo se, da vsekrščansko gibanje za življenje, ki so ga dominantni mediji do zdaj ali ignorirali (in to kljub milijonskim množicam na ulicah, link) ali označevali za fašističnega, prihaja do veljave in legitimnosti v javnem prostoru. Veselimo se, ko dozorevamo v spoznanju, da je izgradnja družbe brez Boga kakor zidava zgradbe brez veziva. Čeprav nikomur ne privoščimo intelektualnega ponižanja, se veselimo ob spektakularnem sesutju teorije, da je religija nekakšno bolezensko in odtujeno stanje človeštva.

A skupaj s Frančiškom vendarle bodimo previdni. Ali ni lik Antikrista v delih Solovjova in Bensona spočetka tudi zelo prijazen in zaščitniški do kristjanov? Ali ni pri Solovjovu Antikrist poznavalec Svetega pisma, celo ekumenski delavec? Duginu in Bannonu, Putinu in Trumpu zaupajmo šele, ko bodo malo manj govorili o „krščanstvu“ kot kulturni platformi naše civilizacije in znali kaj več povedati o Jezusu iz Nazareta - o Besedi, ki je meso postala.

Sicer pa veliki poklon Melaniji za tisti Očenaš!

Mikrofon in aspergil

Kaj je mikrofon, vemo. Kaj aspergil, vemo manj, čeprav smo ga že vsi videli. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je aspergil »priprava za kropljenje z blagoslovljeno vodo; kropilo«. Otroku bi rekli, da je aspergil tista luknjasta bunkica na palčki, s katero župnik škropi.

Cerkev uporablja oba. Po mikrofonu razlaga božjo besedo in vekotrajen nauk, z aspergilom kropi blagoslovljeno vodo na vernike pa tudi na živali in predmete. Po mikrofonu pove, kaj Bog je in kaj od nas hoče, z aspergilom in blagoslovljeno vodo neguje, spodbuja in krepi vsakodnevno življenje, ki zna biti tudi klecavo in nepopolno.

Zdi se, da cerkveni aspergil ni v takšni krizi, kot je cerkveni mikrofon. Mnogi kristjani se izogibajo nedeljskim mašam, razlagi Besede, doslednemu življenju po krščanskem nauku, hkrati pa hočejo biti deležni kapljic blagoslovljene vode. Duhovniki, ki po novem letu blagoslavljajo hiše, to dobro vedo, ko jim tudi precej oddaljeni kristjani odprejo vrata in prosijo za blagoslov doma. Tudi taki so člani božjega ljudstva in vsaj aspergil naj bo njihova vez s Cerkvijo, če že zakramentalno življenje ni.

Amoris laetitia, spodbuda papeža Frančiška o družini, v nekaterih vzbuja dvom, ker jo vidijo zgolj kot mikrofon. Od nje pričakujejo predvsem trden nauk. Menijo, da mora papež bolj jasno in odločno povedati, katera družina je na pravi poti in katera ni. Jasnosti seveda v papeževem dokumentu ne manjka. Vendar Amoris laetitia nima samo funkcije mikrofona, temveč je tudi velik aspergil – klicanje blagoslova na nepopolne. Papež Frančišek nas uči »spremljati, razlikovati in vključevati krhkost« takšnih in drugačnih družin.

Če bomo duhovniki na veliko uporabljali aspergil in blagoslavljali množico »nepopolnih« družin, bomo nehali oznanjati, kaj je prav in narobe? Ne. Še vedno bomo prijeli mikrofon v roke in povedali, da se kristjani morajo zakramentalno poročiti ter da nas vztrajanje v grehu izključuje od sv. obhajila. Kot je o Amoris laetitia dejal kardinal Fernando Sebastián: »So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.« 


* To besedilo je bilo objavljeno 12. 2. 2017 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: B.C..

Janez Janša v mojih plazilskih možganih

To se zgodi, ko neustavljiva sila naleti na nepremakljiv predmet. Res nisi pokvarjen, kajne? Ne boš me ubil zaradi tvojega čudnega čuta za pravičnost.

Joker Batmanu v filmu Vitez teme

V zadnjih letih sem bil odrešen levo-desne politike. Eden ne tako majhnih dosežkov mojega duhovnega življenja je to. Za duhovnika je tako in tako najbolj primerno, da je človek za vse in da mu torej njegove politične ideje in volilne navade niso ovira, da ne bi bil odprt za ljudi takšnih ali drugačnih nazorov in čutenj. Razmišljal sem že, da bi duhovniki – ne vem, recimo, s kakšnim členom v kanonskem pravu - sami sebi odvzeli volilno pravico in bi se s tem dodatno potrenirali biti za vse ljudi.

Priznam, malo čudna ideja. Vendar biti odrešen politike je možno. V smislu, da politika tako družbeno kot intimno ne definira in ne pogojuje tvojega duhovništva. In lahko komuniciraš levo in lahko komuniciraš desno; in moliš za žrtve fašizma in moliš za žrtve komunizma; in si za krepko socialo in si za plemenit kapital.

A glej, ko se že veselim duhovnih napredkov na obravnavanem področju, se zalotim, da si na tiho tiho želim volitev, na katerih bi se izrazito opredelil – in spet volil Janeza Janšo. Vesoljno slovenstvo je bilo priča razburljivi prekinitvi električnega kroga oz. mojemu kratkemu stiku z voditeljem opozicije, zaradi moje izjave v Mladini o njem, češ naj se nas usmili in zapusti aktivno politiko. Zaradi tega me je na Twitterju doletela Grosupeljčanova fatva in desno medmrežno topništvo me je dodobra obdelalo. Psovk na moj račun je bilo za cele litanije. Spoznal sem, da so desničarji res besni ljudje. Če so levičarji kačjebesedneži, ki jim ne gre verjeti, so desničarji besneži, da boli.

Kako je Janez Janša spet vstopil v moje možgane in kdo je to storil? Poglavitni akter njegovega povratka niso levi politiki, ne pristranski novinarji, niti ne vsi oni izdelki dolgoletne orwellovske antijanšistične dresure, ki dobijo že ob črkah JJ peno na usta. Poglavitna je bila slovenska sodnija. Duhovnik, ki v svoji spolni blodnji steguje roke po otroku, in sodnik, ki krivično sodi, sta brata v sprevrženosti in izdaji. Oba ubijata Boga-Pravičnost v sebi in bližnjem. Patrie, takšne kot je bila, si naši sodniki enostavno ne bi smeli privoščiti - če so si jo že nekateri politiki in novinarji. Janša gor ali dol, sodstvo, ki krivično sodi ali pa trepetaje na kolenih čaka, da kak odmeven primer zastara, dviga v nas Camusovega l'homme révolté.

Že sem namignil na tisto luknjo v možganski obrambi, zaradi katere je Janša spet v špilu. Pred petimi leti smo v Cerkvi na Slovenskem obhajali leto družbene pravičnosti in zategadelj sem v uvodniku v tednik Družina pisal o legi pravičnosti v možganih (link). Naj povzamem. Ameriški raziskovalec nevroekonomije Ming Hsu z univerze v Illinoisu je ugotovil, da so ob človekovem pravičnem delovanju aktivni naši najstarejši možgani imenovani insularni reženj (insula). Razvojno gledano gre za možgane, ki so tako stari, da jih imamo skupne s plazilci.

Zamislite si mater kuščarico, ki se potrudi, da vsaka od njenih jajc z mladiči dobi enako mero pozornosti. Enaka do vseh, pravična - to smo mi pred milijoni let, še preden smo sesalci postali. Waaaaw, ko smo pravični, aktiviramo praprapradavni del svoje nevrologije! 

Janez Janša se dandanes ne vrača skozi mlajše prednje možgane, ki preračunavajo in še vedno ciljajo na njegov umik iz politike, temveč skozi one prastare, spodnje, plazilske, ki zahtevajo pravičnost. To je njegova moč. Tu nam noter hodi. Pa naj! Njegovi na-juriš-na-juriš nasprotniki so vse storili, da je temu tako.

„Sem vedel, da ne bi smel“, rad reče ptujski satirik Tadej Toš. Sem vedel, da ne bi smel o politiki in politikih, potem ko sem že bil osvobojen depresij ob volilnih porazih in evforij ob volilnih zmagah. Zdaj tvegam duhovno nazadovanje, morda novo topniško obdelavo, lahko me lopnejo s fatvo z leve in desne hkrati. Jao meni! Ampak odkar je Beseda meso postala, se duhovni napredek res meri po stopnji apolitičnosti?

biomed.emory.edu

"Poroči se in bodi podrejena" v slovenščini

Primite se za mizo, radiator ali steber! Costanza Miriano, "donna senza paura"*, se je izkrcala v Sloveniji.

Pred dobrimi tremi leti sem na svojem blogu poročal o italijanski pisateljici Costanzi Miriano in njeni uspešnici Sposati e sii sottomessa (link). Knjiga je doživela grenkosladki sprejem v Italiji, bojevitega v Španiji. Zapis sem zaključil: „Ko bo (če bo) prevedena v slovenščino, bo Costanzo Miriano pričakal za intelektualne provokacije odprti italijanski scenarij ali španska igra na nož?“

Zdaj je zadeva tu. Založba Salve je knjigo prevedla v slovenščino in jo dala na trg. Takole zveni po naše: Costanza Miriano, Poroči se in bodi podrejena. Ekstremna praksa za neustrašne ženske.

Podajam štiri odlomke iz uvodne besede, ki sem jo na priprošnjo založbe priobčil h knjigi.

***

O naslovu in naslovnici:

Naslov in /izvirna italijanska/ naslovnica sta dobra, ker sta pogumna in pritegneta pozornost. Lahko pa se izkažeta tudi za slaba, kolikor nas na prvo žogo zadovoljita v našem feminističnem ali antifeminističnem prepričanju ter nas ne zvabita k sproščenemu in zbranemu branju. Opozarjamo: pred seboj nimamo plakata, temveč knjigo, ki je slogovno igriva, a globoka in sveža v osnovnih intuicijah.

O znamenitem Pavlovem naročilu ženam:

Ko je Pavel naročal ženam, naj bodo podrejene možem, je naročal popolnoma običajno družbeno normo za tisti čas. Ni bil nazadnjak. Ni bil šovinist. Tovrstne kvalifikacije Pavla so neuke in ideološko motivirane. Pavel ni bil zatiralec žensk oz. „ideolog podrejenosti“, kot ga označujejo kakšni kritiki. Obratno. Strokovni vpogled v položaj ženske v prvem krščanskem stoletju (ki je „Pavlovo“ stoletje) nam odkrije, da je krščanska ženska bila v primerjavi z judovsko ali pogansko žensko bolj svobodna v gibanju, bolj samostojna, z več odgovornosti in z več vodilnimi vlogami v matični verski skupnosti.

O moški vdanosti in požrtvovalnosti:

Tu je še recipročnost. Ni samo ženska vdana moškemu, je tudi moški vdan ženski. Je pa res, da Pavel v Pismu Efežanom za moško predanost ženski uporabi drug glagol, pravzaprav dva glagola: ljubiti in žrtvovati (dati življenje). »Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). Recipročnost je očitna: medtem ko je žena pokorna možu, mož umira za ženo. Umreti za koga kot Kristus, pa spet vsebuje pokornost. Mož je torej pokoren ženi s svojo žrtvijo zanjo. Ne pozabimo. Naša avtorica je napisala še eno knjigo - knjigo za moške. Naslov: Sposala e muori per lei (Poroči se z njo in umri zanjo).

O "vznemirljivi teoriji, po kateri je zgrajena pričujoča knjiga":

Ženska ima težave z željo po nadzoru, moški pa ima težave z egoizmom. Da ozdravimo od bolestne potrebe imeti vse, zlasti najbližje pod nadzorom, je potrebna samoizročitev drugemu, vdanost, zaupanje, to, čemur lahko rečemo tudi pokorščina. Zato Pavel ženski pravi: podredi se možu! Da ozdravimo od egoizma, si je treba prizadevati za služenje drugim, se je treba žrtvovati za drugega ... Zato Pavel naroča možem ljubezen in darovanje življenja.

* neustrašna ženska