Zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška

Katoliški "samizdat" nove generacije. Del "protipapeškega" gradiva, ki ga anonimneži trenutno širijo po Štajerskem.

Na španskem portalu Religión Digital se novinar Mauro Lopes v izteku leta 2016 v članku En 2017, se agravará la confrontación en la Iglesia (V 2017 – zaostritev spopada v Cerkvi, link) sprašuje, kakšno bo leto 2017 za papeža Frančiška glede na vse hujše napade, ki jih doživlja s strani konservativnega krila. Zadnji mesec in pol se je namreč zgodilo, česar v Cerkvi nismo vajeni: intenzivno in javno nasprotovanju papežu s strani dela cerkvenega vrha.

A pojdimo „lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti“. Najprej bomo po Lopesu povzeli „kroniko spopada“, ki se je odvil v zadnjih dveh mesecih. Nato bomo pogledali, kaj od tega se je dogajalo na Slovenskem. Zaključili bomo s pogledom v ozadje in s prognozo.

Kronika: od „dubia“ do zamenjave malteškega velikega kanclerja

14. november 2016

Štirje kardinali - Walter Brandmüller, Joachim Meisner, Carlo Caffara in Raymond Burke – preko novinarja Sandra Magistra dajo svetu spoznati njihovo zasebno pismo, ki so ga pisali papežu Frančišku že septembra. V pismu so izrazili svoje dvome in vprašanja (lat. dubia) glede nauka o nerazvezljivosti zakonske zveze. Menijo, da je v apostolski spodbudi Radost ljubezni (Amoris laetitia, AL) ta nauk ogrožen. Pričakujejo papežev odgovor.

16. november 2016
Kardinal Burke v nekem intervjuju že govori o možnosti, da bo proti papežu sprožen „formalni postopek korekcije hude zmote“.

18. november 2016
V intervjuju za katoliški časopis Avvenire papež kritizira kardinale, ker da vnašajo razdor v Cerkev in se gredo ideološko obarvanega legalizma.

20. november 2016
Škof Fragkiskos Papamanolis, predsednik Grške škofovske konference, v odprtem pismu poziva štiri kardinale, naj bodo dosledni in naj se odpovejo svojim položajem v kardinalskem zboru.

26. november 2016
Papež v pismu udeležencem redovniškega simpozija o ekonomiji piše o „dvoličnosti posvečenih, ki živijo kot bogataši in so slab zgled za vernike ter škodijo Cerkvi“. To je točka, v kateri se papež direktno spopade s konservativci.

30. november 2016
Škof Bruno Forte, eden najvidnejših teologov našega časa, brani sinodo o družini ter spodbudo AL ter ju vidi v skladu z 2. vatikanskim koncilom.

8. december 2016
Kardinal Burke, kot patron malteških vitezov, sodeluje pri zamenjavi velikega kanclerja Suverenega malteškega viteškega reda Albrechta von Boeselagerja. S to potezo, ki je papež ni odobril, kardinal Burke dodatno mobilizira svoje privržence.

19. december 2016
Kardinal Burke v intervjuju za portal LifeSite reče, da bodo januarja 2017 sprožili „formalno korekcijo“, če papež ne bo odgovoril na „dubia“. Burke za portal Catholic World Report izjavi: „Če papež izpoveduje herezijo, formalno neha biti papež.“ A doda: „Ne pravim, da je papež Frančišek heretik.“

22. december 2016
Papež imenuje komisijo, ki naj razišče, kako je potekala zamenjava velikega kanclerja Malteškega viteškega reda.

22. december 2016
Papež se v nagovoru kuriji z ostrimi besedami loti tistih, ki zavirajo reformo Cerkve.

24. december 2016
Vrh Malteškega viteškega reda kritizira odločitev papeža, ker je ustanovil preiskovalno komisijo. Da se vrh vitezov na tak način zoperstavi nekemu papežu, je nekaj novega.


Slovenske vzporedne prigode

Pastoralno leto z Amoris laetitia
Slovenski škofje so odločili, da bo pastoralno leto 2016/2017 namenjeno branju, študiju in meditaciji o AL. Za vse člane ŽPS izide gradivo Krščanski zakon in družina – njuna lepota in izzivi v nakladi 11400 izvodov. AL bo tudi tema raznih tečajev in simpozijev. AL seveda ne bo mogla iti mimo 400 zakonskih skupin, ki delujejo v Sloveniji.

Pastoralni tečaj o AL
Na tradicionalnem Pastoralnem tečaju, ki se ga udeleži večina slovenskih duhovnikov, o AL kompetentno spregovorita dva doktorja: teolog Blaž Jezeršek in cerkveni pravnik Stanislav Slatinek. Oba pozivata, da sledimo duhu AL. Slatinek z razlago „razlikovanja“ in „razločevanja“ poda ključ za razumevanje „zloglasnega“ osmega poglavja.

Štajerski protipapežniki v akciji
Na Štajerskem koncu neznana skupina ali posameznik tiska spise proti papežu Frančišku in jih oktobra in novembra 2016 razpošilja duhovnikom. Na udaru je AL pa tudi splošne papeževe usmeritve, kot prevelika popustljivost do muslimanov in beguncev. Gradivo vključuje intervju z nemškim filozofom Robertom Spaemannom, ki ga je - šmentana reč! - prevedel in na svojem blogu objavil nihče drug kot to pišoči (link). Med razposlanim gradivom izstopa v slovenščino prevedena brošura Antonija Soccija, italijanskega publicista, ki zelo nasprotuje papežu Frančišku. H gradivu so dodani tudi listki, ki v maniri apokaliptike opozarjajo na skorajšnji Jezusov drugi prihod. Tako šepetanja iz prvih mesecev sedanjega pontifikata, češ da je zadnji pravi papež bil Benedikt XVI., Frančišek pa da je proti-papež, ne potihnejo. Imen prevajalcev, izdajateljev, tiskarjev in distributerjev tega protipapeškega „samizdata“ ni navedenih nikjer. Predvidevamo, da gre za osebe s Celjskega. Škof Stanislav Lipovšek je duhovnikom dejal, naj tovrstne publikacije brž damo za stari papir.

Intelektualne razprave o AL
Glede AL se je novembra razvnela zelo ostra debata na enem od Nikodemovih večerov. Dvomi in nasprotovanja papežu so se pojavili v desnih medijih, kot sta Reporter in portal www.politikis.si. Debata se vodi tudi na portalu www.casnik.si. Urad za laike Nadškofije Ljubljana na svoji strani objavi prevod obrambe AL in papeža Frančiška, ki jo je spisal filozof Rocco Buttiglione (link). Zaradi svoje sintetičnosti dragocena - a žal preagresivna – je kolumna Bernarda Brščiča v Reporterju z začetka decembra z naslovom Kriva vera papeža Frančiška (link). Avtor v njej strne nelagodje naše desne in konservativne katoliške scene glede sedanjega papeža ter poda nekak obris programa za revizijo celotnega pokoncilskega katolištva.

Obisk vatikanista Torniellija v Ljubljani
Andrea Tornielli, urednik portala VaticanInsider, je mož, na katerega se obrača tudi CNN, ko potrebuje tehtno mnenje o dogajanju v vrhu Cerkve. Konec novembra je na povabilo Založbe Družina obiskal Slovenski knjižni sejem v Ljubljani, kjer je predstavil svojo knjigo-intervju s papežem Frančiškom. Med drugim je za Radio Ognjišče imel pogovor z Marjano Debevec (link). Tornielli zna povedati o tistih ozadjih napadov na papeža, ki niso vidna, so pa odločilna.

Andrea Tornielli in moja malenkost na ljubljanskem gradu.

Česa se boji „resnična oblast“ in kaj sledi?

Mauro Lopes predvideva, da se bo „križarska vojna konservativcev“ proti papežu Frančišku v l. 2017 nadaljevala in krepila. S tem, da je kontroverzija o Amoris laetitia boljkone povod za bitko, ki zasleduje druge strateške cilje, kot:

- preprečiti, da bi papež uveljavil t.i. „prednostno odločitev za uboge“;
- revizija 2. vatikanskega koncila.

Podobno sliko nariše Andrea Tornielli. Za Radio Ognjišče najprej pove, zakaj papež ne odgovarja na „dubia“ štirih kardinalov. In sicer, prvič, ker se odgovori na „dubia“ praviloma snujejo v Kongregaciji za nauk vere in to lahko traja tudi kakšno leto; drugič, ker je ton pisanja kardinalov neustrezen in izsiljujoč do papeža. Na vprašanje Marjane Debevec, zakaj papež ni všeč konservativcem, Tornielli odgovarja:

Mislim, da papeža napadajo, tudi zaradi nekaterih točk glede nauka o zakonski zvezi, s strani tistih, ki imajo v rokah resnično oblast sveta. Ljudi, ki imajo oblast, ne zanima, ali nekdo v spovednici dá možnost prejema zakramentov ločenih v novih civilnih zvezah. Resnična oblast sveta pa se boji tega, da se pod vprašaj postavi določen sistem; bojijo se, če nekdo reče, da je treba spremeniti smer, da ne bomo zašli v še večjo krizo. Bojijo so tistega, ki pravi, da je treba spremeniti način, kako gledamo na druge narode, v katerih smo zanetili vojne, v katerih sklepamo naše kupčije, sicer bodo ubogi trkali na naša vrata. In to je resnično jabolko spora s papežem. Gre torej za oblasti zunaj Cerkve, pa tudi nekaterim znotraj Cerkve gre že malo na živce, ker po njihovem papež preveč govori o ubogih.

Zaključimo z diagnozo in prognozo. Resnično jabolko spora torej ni osmo poglavje Radosti ljubezni, pač pa papeževa odločitev za prvenstvo ubogih ter njegova ostra kritika globalnega ekonomskega sistema. Elite, ki se zaradi takšne papeževe drže počutijo ogrožene, bodo tudi v l. 2017 resno zainteresirane, da bo v Cerkvi čim več delovanja proti papežu Frančišku – iz katerega koli razloga že. Njim naproti bodo iz cerkvenega nedrja prihajali tridentinski nostalgiki tipa kardinal Burke in desničarski kato-nacionalisti tipa Brščič. Od Goričkega do Pirana raztegnjeno katolištvo, v svojstvu članov ŽPS in drugih aktivnih laikov, pa bo v prihajajočem letu - po naročilu slovenskih škofov - Radost ljubezni do konca prebralo.

Galantino: Nasilneži hočejo spopad civilizacij (prevod)

Škof Nunzio Galantino je tajnik Italijanske škofovske konference in iskan sogovornik italijanskih medijev. Spoznate ga lahko tudi na njegovi spletni strani www.nunziogalantino.it.
Dan po atentatu na božični sejem v Berlinu se je za Corriere della Sera (italijanski dnevnik z največjo naklado) na kratko z njim pogovarjal Gian Guido Vecchi (link). Intervju, ki so ga pri Corriereju naslovili "Spopad civilizacij? Ne gre za vero, gre le za denar.", je imel odmev tudi v Bosni (link). Prevedel sem ga Branko Cestnik.

------------

Msgr. Nunzio Galantino (nunziogalantino.it)

Spopad civilizacij? Ne gre za vero, gre le za denar.

Pogovor s škofom Galantinom


Ekscelenca, Italija in Evropa sta polni božičnih sejmov. Že pred svetim letom usmiljenja je Cerkev dejala, da se ne smemo pustiti ustrahovati. Kaj lahko rečemo zdaj /po berlinskem napadu/?

Kdor počenja takšne stvari, nas hoče ravno ustrahovati. Za Božič, razumljivo, je udarec še hujši. Razumemo strah, izgubo poguma, vdanost v usodo. Ampak ni neodgovorno reči, da njihove igre ne smemo sprejeti. Ne moremo tem ljudem dati moči, da izničijo našo voljo po življenju, voljo, da gremo naprej in težimo k spremembam. Vseeno vse to povedati ni dovolj.

V kakšnem smislu?

Reči, da se ne smemo pustiti premagati od strahu in od nasilja, je lahko neumna in prazna fraza, če ji ne sledi zavzemanje vsakega izmed nas, da prevzame svoj del odgovornosti. Moramo biti bolj enotni, bolj strpni. Paziti se moramo nasilja tudi v rabi našega jezika.

Gre za razširjeno nasilje?

Nočem metati vsega v isti koš. Toda vulgarnost in agresivnost v jeziku krepijo klimo, v kateri ljudje postanejo bolj hudobni. Tak jezik izničuje napore za mirno sobivanje. Obstaja tudi terorizem jezika, ubijamo tudi z obrekovanjem. Poglejte medije, televizijo, politiko. Da ne govorim o družabnih omrežjih. Kot je dejal Umberto Eco, beseda bedaka ima enako težko kot beseda nobelovca in pogosto je tako, da ima beseda nasilneža in spodbujevalca vojne več podpore.

Vrnile so bodo polemike o spopadu civilizacij …

Vsako nasilje je neopravičljivo in nesprejemljivo, toliko bolj, če je versko motivirano. Spopad civilizacij je to, na čemer delajo nasilneži. Četudi bi šlo za to, kar ne verjamem, je spodaj zgolj egoizem in želja po nadvladi. Pridobi tisti, ki ga žene interes po oblasti in denarju, tisti, ki prodaja orožje. Na koncu v vojnah umirajo ubogi ljudje. Gospodje obogatijo.

V Ankari je bil ubit ruski ambasador...

Treba je razumeti, kaj je v ozadju. Ambasadorja se ne ubije kar tako, slučajno. Tudi ta atentat bo sprožil mehanizem povračilnih dejanj...

Leta 2017 bo minilo 100 let od „pisma voditeljem narodov v vojni“ papeža Benedikta XV., ko je govoril o Veliki vojni kot o „nekoristnem pokolu“. Papež Frančišek govori o „tretji svetovni vojni po delčkih“. Bo tudi on preslišan?

Bojim se, da bo preslišan. Papeži so bili doslej preslišani. Pretehtali so egoizmi in interesi. Ni treba do Benedikta XV., spomnimo se jasnih besed papeža Janeza Pavla II. na začetku prve zalivske vojne. Frančišek nam polaga na srce, naj spoštujemo življenje. Terorist ne spoštuje življenja. Tudi nasilnež ga ne spoštuje, četudi gre za verbalno nasilje.

Kaj lahko naredimo?

Mnogo lepih dejanj, ki smo jim priča te dni, čaka usoda božičnih okraskov. Ko je praznik mimo, jih pospravimo v škatle. Naprezanje za mir pa mora iti naprej.

„Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“

„Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: „Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“ Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Recimo, kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“ nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih.

Vsak del nasveta je po svoje dragocen:
- „tiho bodi“ - pazi na besede, molk je zlato;
- „dol glej“ - ne pusti, da skozi tvoje uči preberejo tvoje misli in ugotovijo tvoje razpoloženje;
- „svoje si misli“ - v duši ohrani prostor za svobodno in le tebi lastno misel.

Ko tiho biti, dol gledati in si svoje misliti ni dobro

Toda nasvet se lahko izkaže za zahrbtnega. Če vedno dol gledaš in si tiho, si na koncu soodgovoren za družbeno zlo. Podobno kot je bila molčeča večina Nemcev na koncu soodgovorna za zlo nacizma. Če vedno dol gledaš in si tiho, daješ prostor ljudem, ki so naduti, oblastni in požrešni. Ti te bodo posredno ali neposredno izkoristili in oropali. Ko boš dvignil glavo in hotel biti glasen, bo prepozno. Če vedno dol gledaš in si tiho, ne boš svetu predal najlepšega, kar je v tebi – tvoje vere, upanja, ljubezni.

Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo „notranjo celico“ - kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska; včasih se je treba odzvati in takoj dvigniti glas - po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Sveti Duh naj nas sproti navdihuje, kar je najbolj primerno in prav.

Blagostanje in pasivnost

Če smo v prejšnjih desetletjih bili apatični in neodzivni, ker smo se bali „gospodov“ in „tovarišev“, se dandanašnji zdi, da smo apatični in neodzivni predvsem iz nekega drugega razloga. Blagostanje, polni hladilniki, 200 televizijskih programov na domačem televizorju, računalniška virtualna galaksija,... nas spreminjajo v brezbrižneže in neodzivneže, kot jih še ni bilo. Včasih je bilo „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“, danes je „tiho bodi – v telefon glej – nič ne misli“.

Da je blagostanje lahko past, pove že Peta Mojzesova knjiga, v odlomku, ki ga katoliški obrednik predvideva za blagoslov stanovanj in hiš (5 Mz 8,12-14): 

Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.

„Počivaj, jej, pij, bodi dobre volje!“

Starozavezni nauk pravi, da je blagostanje lahko vir prevzetnosti, napuha. Napuha, ki se kaže kot duhovna in spoznavna motnja. Napuhnjen človek namreč kmalu več ne vidi realnega stanja in ne spoznava Božjih del. Še več, blagostanje človeku odvzame pozitivno življenjsko napetost. Človek se poleni, miselno posurovi in družbeno zaspi. V Lukovem evangeliju beremo, kako razmišlja bogataš: „Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje“ (Lk 12,19).

Vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“ sam po sebi ni slab. Počivati, jesti in se veseliti se je treba. A ko pretiravaš z njim, je to vzorec, ki te pripelje v brezbrižnost in ne-razmišljanje. Gledaš vase, rasteš v egoizmu in vse manj možgančkaš.

Vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“ je danes za marsikoga malodane dogma. Zlasti mladi so zlahka kot očarani nad formulo „ne preveč delati – zelo pa žurirati“. Toda tovrstna življenjska drža je kratkega diha. Ekonomska in moralna kriza, ki smo ji zdaj priča na Slovenskem, se je zaredila tudi zaradi družbeno pasivnih, neodzivnih, žurerskih in vase zagledanih ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Povedano drugače, straža (njih družbena budnost) je zaspala, tat (korupcija) je opravil svoje.

Izstop iz pasivnosti: jezni izbruh

Kako se dvigniti iz pasivnosti? Najslabši izhod iz pasivnosti in apatičnosti je tisti, ki se zgodi v obliki nenadnega jeznega izbruha. Dolgo tiščiš v sebi, nato ponoriš. In ker ponoriš, zadeve poslabšaš.

Primer jeznega izbruha je revolucija. Revolucija nas res na hitro dvigne iz pasivnosti, a ker je jezna, se pravi nekontrolirano čustvena, smo udeleženci zlahka manipulirani od „poklicnih“ revolucionarjev. Z revolucijo na koncu ustvarimo več problemov, kot jih rešimo. Zgodovina uči, da z revolucijo samo menjamo tistega, pred katerim smo tiho, gledamo dol in si svoje mislimo. Pred revolucijo se mu je reklo „gospod“, po revoluciji mu rečemo „tovariš“.

Izstop iz pasivnosti: zaradi dostojanstva in poslanstva

Izhod iz pasivnosti se prične z zavestjo o lastnem dostojanstvu in lastnem poslanstvu. Rečem si: Moje krščansko in človekovo dostojanstvo je takšno, da ne morem in ne smem biti družbeno neodziven. Usoda drugih in usoda celotne skupnosti, celo celotnega človeštva je moja usoda. Če te razsežnosti nimam, je prizadeto moje lastno poslanstvo. Nisem to, kar bi moral biti.

Da pridemo do jasne zavesti, kdo smo in kaj nam je storiti, je pogosto potrebno očistiti spomin. Stara vzgoja „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“ je zlasti v katoličanih pustila posledice. Marsikdo je ostal v zanki neodzivnosti in pasivnosti, ker ga je strah izpostaviti se v javnosti. Enako nas je lahko v obdobju gospodarske rasti in utopije blagostanja poškodoval vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“. Marsikdo se ne premakne, ker noče iz t.i. „cone udobja“ - četudi materialne udobnosti več ni. Pred nami zna biti nekoliko boleča naloga soočanja samih s seboj in globinskega moralnega očiščenja. Ozdraviti od pasivnosti namreč pomeni kaj več kot zgolj spremeniti nekaj življenjskih navadic in razvadic.

Izstop iz pasivnosti: ker smo birmani

Za kristjana najbolj odlična pot je tista, ki se je je „priučil“ s sveto birmo. Naloga spreminjanja sveta sovpada z darovi Svetega Duha. Vključenost v notranje Božje življenje nam odpira oči za potrebe bližnjih. „Kristusova ljubezen nas stiska,“ pravi sv. Pavel (2 Kor 5,14). Kar bi lahko tudi prevedli: Kristusova ljubezen nas priganja, žene, sili v dejavnost... V Prvem Janezovem pismu pa beremo (3,16-17): 

Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?

* Besedilo je bilo objavljeno v decembru 2016 na strani www.spletni-misijon.si kot adventa meditacija pod naslovom "Iz zanke neodzivnosti in pasivnosti". Foto B.C.: kip sv. Jurija ob baziliki Jezusovega rojstva v Betlehemu.

Šport, družina, duh, vera

Uspehi naših športnikov niso navdušujoči le z ožjega športnega vidika. Niso le izjemni dosežki telesa in duha nekaterih posameznikov in ekip. So dogodek obče narodnega značaja. Imenitno je biti Slovenec ali Slovenka, ko zmaga eden izmed nas.

Nato je tu še zanimiv socialni in zemljepisni vidik. Pomenljivo je, da večina naših svetovnih in olimpijskih prvakov prihaja iz province in podeželskega obrobja (saj veste: Trdobojci, Pečke, Črna, Dolenja vas, Lopata) in ne iz etabliranih in finančno močnejših metropolitanskih sredin. Po svetopisemsko povedano: pri nas je galilejsko zakotje v športnih arenah precej boljše od jeruzalemske ekscelence.

Ne pozabimo družinskega sporočila. Zgodbe o športnih uspehih so zgodbe o moči družine, ki stoji za svojim članom, vrhunskim športnikom. S tem da so ponekod očetje in matere v športnikovo dejavnost zajeti tudi strokovno in tehnično, ko opravljajo vlogo menedžerjev in trenerjev. Tudi v športu se dogaja, da družina zmore, česar ne zmoreta država in profesionalni klub.

Kaj pa šport in duhovnost? Ali nista telo in duh vsak na svojem bregu? Ne. Sodobni športniki so živ dokaz, da je šport dejavnost celega človeka, ki je telo, duša, duh. Mehansko pojmovanje telesa, se pravi mišljenje, da je telo brezdušni stroj, k športnemu uspehu ne pripomore, prej ga ovira. Filozofski materializem je v športnem okolju dokončno pogorel, ko je padel berlinski zid in smo izvedeli o pošastnih hormonskih eksperimentih na telesih socialističnih športnikov.

To ni vse. Slovenski športniki nove generacije kažejo še nekaj, česar poprej nismo bili vajeni. Ne samo da se ravnajo po občem geslu »zdrav duh v zdravem telesu« in tako zavračajo materialistično mehaniko, mnogi so tudi osebno verni in tega ne skrivajo. Ko takole razmišljam o nekaterih izmed njih, se mi prikrade vprašanje, ki si ga komaj upam povedati na glas. Namreč, ali ni morda v krščanskem humusu naše dežele potihoma vzklila nekakšna teologija telesa po slovensko? Ali ni morda v času »božjega molka« in cerkvenih kriz Bog našel način, da nam tudi preko vseh teh odličnih fantov in deklet pove, da je še tu in nas blagoslavlja?


* Objavljeno 11.12.2016 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: arhiv skavtskega stega Rakova Steza 1.

Odgovor Brščiču glede papeževe "krive vere"

Bernard Brščič je v zadnjem Reporterju (5.XII.2016) objavil kolumno Kriva vera papeža Frančiška (link). Pravo veselje jo je brati. In sicer, ker je in ker je podpisana. Doslej so se slovenski kritiki papeža Frančiška najraje skrivali za anonimnimi vzdevki ali pa so govorili po ovinkih. Brščič pa je le „izpljunil krastačo“ - kot pravijo Italijani trenutku, ko končno jasno in glasno poveš, kar te je dolgo mučilo. Sinteza trpljenja nekaterih katoličanov pod pastoralom sedanjega papeža je zdaj tu, na Reporterjevi strani. Dragocenega trenutka ne gre pustiti vnemar. Odzivam se. Najprej bom navedel Brščičevo misel, nato repliko.

Brščič: Ob smrti kubanskega diktatorja Fidela Castra, ki smo se je razveselili vsi svobodoljubi, je Jorge Bergoglio ponovno upravičil svoj vzdevek papa ruber, rdeči papež. (…) se je zavezal k molitvi in priprošnji za njegovo dušo.

Ne gre za papežev filo-komunizem, gre za osnovno antropologijo in teologijo duhovništva. Duhovnik je v vseh religijah posrednik med Bogom (bogovi) in ljudmi, med „tem“ in „onim“ svetom. Tudi ko je umrl Tito, so nekateri slovenski duhovniki imeli mašo zadušnico zanj. Molitev za rajne ni opravičevanje njihovih grehov, pač pa je prošnja, da bi ti grehi ne bili ovira za njihovo zveličanje.

Brščič: S svojimi poniglavimi izjavami in ponesrečenimi gestami je sicer postal ljubljenec mainstream medijev in ikona novega svetovnega reda, a pravoverni katoliki se lahko samo držijo za glavo in molijo, da bi se ta agonija čim prej končala.

Mediji ga res imajo radi, ni pa ikona novega svetovnega reda. Zlasti ne, če imamo v mislih teorije o NWO (New World Order), ki so kakor kopirane iz scifi kanalov in jih pogosto krmi stara kača antisemitizma. Obratno: desničarski kapital je hudo zaskrbljen, ker papež ni pokleknil pred neoliberalizmom. Morda bomo nekoč videli, da so njegove težave s teološko „opozicijo“ pravzaprav težave s pobožanstvenim kapitalom, ki to opozicijo od zadaj bodri.

Brščič: … skupina kardinalov, t. i. »santgallenska mafija« (Danneels, Kasper, Martini), /je/ v nasprotju z apostolsko konstitucijo Universi Dominici gregis že leta 2005 skušala preprečiti izvolitev kardinala Ratzingerja za papeža in vsiliti Argentinca.

Na vsakem konklavu kakšna skupina poskuša „preprečiti“ izvolitev kakšnega zanjo neustreznega kandidata. To je del „špila“. Danneels je omenjeno skupino kardinalov imenoval „mafija“ s humorno noto in tudi zato, da bi poudaril, da so bili časi, ko se je kardinalska „opozicija“ morala skrivati. Da se kardinalom, ki danes oponirajo papežu Frančišku, ni treba skrivati v švicarskih alpah, je korak naprej. Zasluge za to pa ima ravno Argentinec in njegova stava na parresio, odprti govor.

Brščič: Ugotovil je, da tržno gospodarstvo ubija, povzroča neenakost, revščino, onesnaženje, vojne in menda botruje islamskemu terorizmu. Ob prebiranju sem se spraševal, ali dokumenta prihajata iz Vatikana ali morda iz Havane ali Caracasa. Obupen intelektualen padec v primerjavi z Benediktom XVI..

V odnosu do tržnega gospodarstva se papež Frančišek ne obnaša kot ekonomist ali politolog, ki bi analiziral in postavljal teorije. Je duhovni voditelj in njegova drža je v tem primeru res še najbolj podobna drži jeznega preroka. To ga seveda približuje levičarski kritiki dominantnega sistema. Če je v kakšnem pogledu in dikciji podoben levičarjem in če na simpoziju v Vatikanu gosti Bernija Sandersa (link), še ne krši dogme. Širi pa prostor dialoga. Težko je reči, kakšno makro-ekonomsko recepturo ponuja papež. Gotovo je dvoje: 1. butastega ateističnega socializma nam ne bo predpisal; 2. bolj, kot smo od papežev vajeni doslej, bo kritičen do kapitalizma; odločen, da dregne vse tja do perverznih para-religioznih korenin kapitala, ki storijo, da se denar spremi v božanstvo.

Brščič: Zame najbolj oduren dogodek je bil na letošnji veliki četrtek, ko je negroidnemu muslimanu umil noge. Umivanje nog muslimanskim klavcem in posiljevalcem je simptom izrojenosti patološkega altruizma in vatikanskega islamoljubja.

Zame je najbolj oduren rasizem. Če rasizem poskušamo opravičevati s Svetim pismom in Cerkev spremeniti v agenturo za boj proti „negroidnim“ elementom, je tak rasizem oduren na kvadrat. Pred desetletji se je zgodilo, da je neki ameriški škof izobčil nekaj katoličanov, ker se niso hoteli odreči članstvu in ideologiji KKK. S strani škofa edino pravilno!

Brščič: A tokratni Frančiškov aggiornamento ni nikakršna posodobitev, ampak implicitna apostaza temeljev katoliškega moralnega nauka. Pod krinko usmiljenja želi osebam, ki živijo v smrtnem grehu (ločenci, konkubinatorji, sodomiti, ipd.) omogočiti prejemanje svetega obhajila.

Urad za laike pri Nadškofiji Ljubljana je prevedel natančen in premišljen odziv na dubia štirih kardinalov. Avtor odziva je filozof in politik Rocco Buttiglione, ki ga ne gre sumiti progresistične ihte. Nikjer ni nagiba k dovoljenju, da bi neskesani smrtni grešnik lahko prejel sv. obhajilo. Nikjer. Papež Frančišek ni apostat in heretik. Amen. Prilagam link.

Brščič: Katoliška cerkev danes po mojem ne potrebuje shizme in nove reformacije, ampak protireformacijo, dekonstrukcijo izročila drugega vatikanskega koncila in vrnitev k tridentinski zapuščini.

Katoliška cerkev ni sekta pravičnih in čistih. Povratek v Bastiljo ne pride v poštev... Ker je CERKEV, se pravi planetarna Kristusova nevesta in izvedena ustvarjalka prihodnosti človeštva. Tradicija je sveta. Vendar zaljubljenost vanjo lahko potegne v močvirje. Tradicija je sveta in je trampolin, odskočna deska. Temu dokaz je ravno 2. vatikanski koncil. Če ne bi bilo vnetega odkrivanja zaspane tradicije v polju liturgike, patristike in svetopisemskih ved, ne bi bilo reforme.

Brščič: A upati je, da bo vedno glasnejša opozicija v katoliškem občestvu zaustavila Frančiškovo samovoljo. Čas pa bo opravil svoje, in Frančišek se utegne kmalu pridružiti svojemu prijatelju Fidelu.

Na ta citat sem s kančkom zlobe odgovoril že na Twitterju. Prepišem od tam: „Ne bo šlo tako hitro. Papež živi v hostlu, ne v Apostolski palači. Čaje pa si kuha sam.“

Sv. Ambrož preprečuje cesarju Teodoziju vstop v milansko stolnico, dokler cesar ne opravi pokore.
(Antoon van Dyck, okoli l. 1619)

Pet stopenj preganjanja kristjanov na Zahodu (prevod)

Tik pred volitvami se je Donald Trump izrecno obrnil tudi na ameriške katoličane in jim brez dlake na jeziku obljubil konec „sovražnega odnosa Washingtona“ do njih (glej na YouTube). Vemo, da so katoličani nato glasovali bolj zanj kot za Clintonovo. Kaj se je pod Barackom Obamo dogajalo v ZDA, da je Trump lahko govoril o „do katolištva sovražnih washingtonskih politikih“? Smo v zadnjem desetletju v ZDA bili priča nič manj kot kršenju načela verske svobode in podtalnemu preganjanju Cerkve? Charles Pope, duhovnik washingtonske škofije in vsestranski kolumnist, nima dvoma: indici so takšni, da lahko govorimo o preganjanju oz. o stopnjah preganjanja kristjanov.

Septembra letos je Pope na portalu tednika National Catholic Register objavil posodobljeno inačico nekega svojega starejšega zapisa o petih stopnjah preganjanja kristjanov na Zahodu danes. Naslov članka je Kako prepoznamo pet stopenj preganjanja vere. S tem, da je pet stopenj veljavnih tudi za druge manjšine, ki živijo znotraj neke kulture, ko se ta kultura s politiko vred obrne proti njim (npr. Judje v nacistični Nemčiji, Romi, homoseksualci,...). Pope v spodaj prevedenem članku stopnje aplicira na položaj ameriškega krščanstva, ki se je v zadnjih desetletjih sooča z vse bolj militantno sekularistično politiko.

Izvirnik je v celoti – vključno s tukaj neprevedenim uvodnim delom - dosegljiv na www.ncregister.com. S pomočjo španskega prevoda sem zadevo uslovenil Branko Cestnik.

------------

Kako prepoznamo pet stopenj preganjanja vere

Charles Pope


Od kod pet stopenj

Teh pet stopenj ni nekaj, kar sem ugotovil sam. Prihajajo iz sveta sociologije in politične teorije ter so običajno opažene v tistih kulturah, ki se obrnejo proti določenim segmentom, ki jih one same vsebujejo.

Kot boste videli, preganjanja ne pridejo iz nič. Rastejo znotraj neke kulture do določenega trenutka, ko nastopijo v obliki strašnih dejanj ter z akterji, ki se čutijo opravičene, da ta dejanja storijo.

Ko pregledamo pet stopenj, je težko ne reči, da tukaj, v Ameriki, nismo na četrti stopnji stopajoč v končno peto.

Podal bom torej pet stopenj, ob čem bo moj komentar osredotočen na preganjanje vere.


PRVA STOPNJA
Stereotipizacija ciljne skupine

Stereotipizirati pomeni, da nenehno ponavljamo naslednji postopek: izpostavimo neko lastnost ali označbo omejenega števila ljudi in jo pri opisovanju posplošimo ter razširimo na celo skupino. S tem poenostavimo in standardiziramo našo idejo (predstavo) o ciljni skupini temelječ na opazovanju le nekaterih članov skupine.

Tako so v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja katoličane in druge kristjane, ki verjamejo v Sveto pismo, mediji karikaturizirali kot nadležne tepce z Biblijo v roki /Bible thumpers/, kot prostake, sovražnike znanosti, dvoličneže, pravičneže, staromodneže, nazadnjake.

Zlasti katoličane so obtoževali, da smo podvrženi nevrotični krivdi ter sovraštvu do spolnosti. Reklo se je, da smo seksistična ustanova polna duhovščine, ki je zatrla svojo spolnost ali pa je homoseksualna in pedofilska. Etiketirali so nas kot avtoritarno ustanovo, ki tiči v preteklosti in ima veliko omejevalnih pravil.

Skratka, stereotip je katoličane in druge kristjane risal kot žalostne, jezne, dolgočasne, nazadnjaške in precej zavrte. Za mnoge, ki so sprejemali ta stereotip, smo bili smešna – celo tragična - skupina, ujeta v minula praznoverja in nesposobna se rešiti „spon“ vere.

Seveda ni bilo vse enako stereotipizirano, ampak to so bili glavni poudarki, ki pa so pripravljali razpoloženje za prehod na naslednjo stopnjo.


DRUGA STOPNJA
Obrekovanje ciljne skupine, povezujoč jo s kriminalom in grdim vedenjem

Bolj ko je stereotip rasel, manj so katoličani in kristjani ustrezali smernicam kulturne revolucije. Temu primerno so bili opisani kot ljudje zaprtega mišljenja, škodljivi za človekovo dostojanstvo in svobodo, nestrpni, sovražni, zagrizeni, krivični, homofobni, reakcionarni, … se pravi v bistvu slabi ljudje.

Tudi zgodovino Cerkve so opisovali zelo ozkogledno. Kot da je zgodovina Cerkve komaj kaj več kot litanije zlih in represivnih dejanj, ki so pripeljala do križarskih vojn, inkvizicije, sovraštva do Galileja in znanosti. Zanje ni pomembno, da je Cerkev ustanavljala univerze in bolnice, da so nekateri veliki znanstveniki bili obenem tudi duhovniki, da je bila mecenka umetnosti ter da je oznanjala evangelij, ki je prinesel red in civilizacijo v razdeljene in barbarske čase, ki so sledili Rimskemu cesarstvu. Kritiki Cerkve o tem nočejo nič slišati. Če že slišijo, pa raje verjamejo komurkoli drugemu in v karkoli drugega, kot da bi verjeli Cerkvi in veri.

Kot v vsaki veliki skupini ljudi je tudi med katoličani in drugimi kristjani moč naleteti na negativne pojave. Toda stereotipizirati, obrekovati ter na surov in nekritičen način s slabimi lastnostmi nekaterih označiti vso skupino, je krivično.

Zaradi tega pride pri nekaterih do nekakšnega pravičniškega srda /a self-righteous indignation/ v odnosu do vernikov. Protikatoliška in protikrščanska drža na ta način danes za mnoge postane kar dovoljena jeza /a permissible bigotry/.


TRETJA STOPNJA
Odrinjanje ciljne skupine na družbeni rob

Ko so vzpostavili lažno izhodišče, češ da sta Cerkev in vera slabi, celo škodljivi za človekovo dostojanstvo in svobodo, kritiki naredijo naslednji korak: Cerkvi odredijo mesto na družbenem robu.

V sekularizirani kulturi je religija dojeta kot nekaj, kar mora oditi. Morda nam je še dopuščeno, da pojemo naše duhovne pesmi za štirimi zidovi naših cerkva, toda vera mora izginiti iz javnih trgov.

Na tej stopnji postane nesprejemljivo in nevzdržno, da kdo omenja Boga, javno moli ali kakorkoli vnaša vero v javne zadeve. Božič mora biti odpravljen. Skupaj z božičnimi drevesi. V marsikateri javni šoli sta v prazničnem času rdeča in zelena barva kar prepovedani.

Naj se ti ne zgodi, da boš v javnosti omenil Jezusa ali da ga boš omenil v svojem poslovilnem nagovoru! Kajti lahko se ti zgodi, da ti bo zadeva sodno prepovedana. Lahko govoriš o pevki Madonni /Madonna/, ne moreš pa govoriti o Madonni /the Madonna/, o Devici Mariji.

LGBTQUIA združenja so dobrodošla, da v javni srednji šoli postavijo stojnico in izobesijo mavrične kondome, kristjanom kvečjemu ostane cesta. Nobeno Sveto pismo ali verska brošura se ne sme prikazati znotraj šolskega objekta. Saj veste, … država in Cerkev sta ločeni.


ČETRTA STOPNJA
Kriminalizacija ciljne skupine in njene dejavnosti

Kaj reči o HHS Mandate in kaj o primeru Washington State Pharmacy?

Toda še pred tema in drugimi resnimi poskusi kršenja naše verske svobode smo se morali obrniti na sodišče in se boriti za pravico do odkritega prakticiranja naše vere. Vedno več je polemičnih napadov na Cerkev in druge kristjane, ki si drznejo živeti svojo vero.

Poleg zgoraj navedenih primerov so nekatere sodne oblasti prisilile katoliške bolnice in pro-life klinike, da podajo informacije o svojem odnosu do splava. Podobno so prisilile lekarnarje, da morajo zagotoviti tablete za t.i. „nujno kontracepcijo“ (gre za abortivno sredstvo znano kot „tabletka dan po tem“). Nekaterim krščanskim karitativnim skupinam se je prepovedalo opravljati dejavnost mediacije pri posvojitvah otrok, ker otrok niso dodeljevali homoseksualnim parom. Leta 2009 je država Connecticut poskušala uveljaviti svojo regulacijo struktur v katoliških župnijah.

Pred kratkim je več kristjanov iz večih držav doživelo sodne prepovedi, ko se je zvedelo, da nameravajo v svojih poslovilnih govorih na gimnazijah in univerzah omeniti Boga.

Nekateri od teh poskusov kriminaliziranja vere so bili na sodiščih uspešno zavrnjeni. Toda število pravd ter čas in denar, ki se trošita zanje, predstavljajo vse večje breme. Jasno je, da se poskusi kriminaliziranja krščanskega obnašanja množijo ter da so znamenje vztrajne erozije verske svobode.

V resnici se mnogi počutji precej pravične in precej politično korektne, ko se trudijo, da bi izločili versko življenje iz javnega prostora.

PETA STOPNJA

Odkrito preganjanje ciljne skupine

Če se bo trend nadaljeval, bodo kristjani – zlasti verski voditelji – kmalu plačevali globe ali šli v zapor.

V Kanadi in ponekod v Evropi se je že zgodilo, da so katoliški kleriki bili aretirani in obtoženi "kaznivega dejanja spodbujanja sovražnosti", ker so pridigali katoliški nauk o homoseksualnosti.

V ZDA imamo svobodo govora v velikih zalogah, ampak, kot vidimo, se soočamo s stalno erozijo verske svobode. Več katoliških škofij se je že takorekoč navadilo, da izgubijo veliko časa po sodiščih zaradi obrambe osnovne verske svobode. Preganjanja vedno bolj naraščajo: od izgube službe do tožb in glob ter na koncu še zaporna kazen za tiste, ki se ne uklonijo.

Se vam zdi to neverjetno? Smo preveč panični? Kakor koli, stopnje od prve do četrte so že utečene. Nekdo bi želel "žvižgati si sprehajajoč se po pokopališču", toda zdi se, da vstopamo v peto stopnjo. Ti odločaš. Ni drugega, kot da smo pripravljeni.

Tisti, ki mislite, da Bog česa takšnega ne bo dopustil, pomnite, da je Bog od prvega dne določil čase, kraje in ljudi, ki bodo deležni preganjanj. Jezus ni bil izvzet iz preganjanja in nas opozarja, da nas bo svet sovražil (prim. Jn 15,18-25). V Apokalipsi pa beremo (Raz 13,10):

Če je komu namenjeno ujetništvo, pojde v ujetništvo. Če mora kdo umreti od meča, bo umrl od meča. Tukaj je stanovitnost in vera svetih.

Gospod je postavil nekatere, da bodo trpeli in postali mučenci različnih stopenj. Zaradi ljubezni do vere. Prosi nas, naj vztrajamo. Nobeden izmed nas tega ne išče, toda nekateri bodo v tej militantni kulturi pogosto preganjani. Ne pozabimo: tisti, ki trpijo zaradi oznanjevanja evangelija in ki to pogumno prenašajo, bodo v Božjem kraljestvu najbolj počaščeni.

Ostanite močni v veri.

Majhna deklica na prometni cesti

Je to sploh mogoče? Da dekle, staro 20 let, v 29 dneh prehodi Slovensko planinsko pot, tisto pot, saj veste, ki gre od Maribora preko Pohorja na Uršljo goro, nato čez Kamniško-savinjske alpe na Karavanke, da bi nato prodrla v srce Julijcev in preko Triglava udarila v smeri Vršiča in Jalovca, pa spet v dolino in nazaj gor na Sedmera jezera, nakar do Krna pa okrog Bohinja čez Idrijsko na Nanos s končnim spustom do Ankarana in skokom v Jadransko morje? Je mogoče, da to dekle vse to stori sama? 

Da, je mogoče. Zgodilo se je to poletje. Ker je to dekle skavtska voditeljica. Kača Kaja, če smo natančni.

Je to sploh mogoče? - se sprašujem zadnjič, ko se z avtom peljem po predmestju Celja in vidim pred seboj deklico, ki s čelado na glavi pogumno potiska pedale svojega kolesa po robu prometne ceste. Ali so njeni starši popolnoma neodgovorni, da pustijo tako malo bitje med vse te jeklene mrcine? Ali ni danes za starše edino pravilno, da so vedno pripravljena taxi služba za svoje otroke? Ali niso danes šolski kombiji tisti, ki so otroke vzeli s cest? Kako to, da tale deklica vendarle kolesari po tej prometni cesti? In to sama!

Hitro dobim odgovor. Prehitim in prepoznam jo. V vzvratnem ogledalu ugledam volkuljico iz našega stega. Da, je mogoče – si rečem, deklica je pri skavtih.

Skavtstvo je čudovito. Pri otrocih in mladih odpravlja strah pred življenjem. Življenje ti ni navrženo, kot je prašičem navržena razkuhana pesa v korito in so zadovoljni. Življenje si moraš tudi poiskati in ga vzeti v svoje roke. To pa ne gre, če te je strah v hribe, če te je strah na cesto, če zavit v vato čakaš, kaj ti bodo starši ali država nasuli v korito. Če te je strah izzivov, te je strah življenja. Če si izzivov ne znaš vnaprej poiskati, se v njih testirati, v njih rasti, bodo izzivi enkrat potem prišli sami do tebe in te pohodili. Ker ne boš pripravljen. Bodi pripravljen!

* To besedilo je bilo najprej objavljeno v skavtski reviji Skavtič (oktober 2016). Foto: prizor iz skavtskega tabora pri Rotundi v Selu, arhiv stega Rakova Steza 1.

Anabaptistka Alenka in anabaptist Luka

Superluna in Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Foto: Sandi Kolarič, Facebook

Reformacija kot obče krščansko dogajanje

Približujemo se veliki obletnici: 500-letnici reformacije. Priložnost za velike misli in velike popravke dozdajšnjih misli. Najprej to, da reformacija ni samo Luter in Kalvin. Sodobni zgodovinarji v reformacijo šteje šest tokov:

• nemški tok (Luter);
• švicarski tok (Zwingli, Kalvin);
• anglikanska reforma;
• katoliška obnova (Tridentinski koncil);
• druga reformacija (prečiščenje in utrditev nauka okrog l. 1600);
• radikalna reformacija.

V splošni zgodovini krščanstva se reformacijo vse manj razume kot razkol in vse bolj kot veliko teološko in pastoralno obnovo, ki je trajala dobro stoletje in ki se je dogajala v celotnem zahodnem krščanstvu, vključno v rimskem katolištvu. Tako umevanje je podlaga skupnemu luteransko-katoliškemu dokumentu Od konflikta do skupnosti (link), kakor tudi papeževi nedavni „rehabilitaciji“ Lutra. Slednje je pri katoliških konservativcih vzbudilo nemalo zmede in povečalo njih koprnenje po papežu, ki bo nasledil Frančiška.

Radikalna reformacija in nje levičarsko potomstvo

Ostanimo pri radikalni reformaciji. Anglikanski zgodovinar in teolog Alister E. McGrath tok radikalne reformacije strne v štiri stebre (vir: v slovenščino prevedena knjiga Vodnik po krščanski teologiji I.):

• splošno nezaupanje v zunanje avtoritete;
• zavračanja krsta dojenčkov v prid krsta odraslih vernikov;
• skupna lastnina;
• poudarek na pacifizmu in nenasilju.

Zaradi vztrajanja pri ideji krsta odraslih in pri prekrščevanju ta tok imenujemo tudi anabaptistični. Anabaptistov niso marali ne katoličani ne luteranci ne kalvinisti. Povsod so bili hudo preganjani (vir).

Že s prve vidimo, da so anabaptisti bili nekakšni duhovni predniki kasnejših anarhistov in revolucionarjev oz. radikalne politične levice. (Podobno kot kalvinisti nekakšni duhovni predniki kapitalistov.) Ne verjamete, da obstaja povezava med anabaptisti in levičarstvom? Poglejmo, kako danes v slovenskem prostoru gor držimo štiri „anabaptistične“ stebre:

• prisotnost ideje, da je vsaka avtoriteta boljkone represivna: od avtoritete družinskega očeta (redefinicija družine npr. briše besedo oče) do avtoritete religije in vojske (skoraj gnus nekaterih do lastne nacionalne armade);
• pojavljajo se peticije o prepovedi krsta dojenčkov in ideja, da je krst dojenčka protiustaven; v ozadju čemi tudi ideja, da je vzgoja kot taka nagnjena k represiji in da naj se otrok sploh v vsem „sam odloča“ (permisivna vzgoja);
• poveličevanje javnega (skupnega) gospodarstva pred zasebnim je v Sloveniji skoraj mantra;
• poudarek na strpnosti, politično korektni govorici, mavričnosti.

Vsakoletni slovenski „protestanti“

Anabaptistične smernice niti ne motijo. Tudi v kakšni od postmodernih preoblek ne. Daljni izvir je vendarle evangelij, za katerega vemo, da si ga nekateri krščanski filozofi znajo razlagati tudi po ključu anarhističnega humanizma (prim. Jacques Ellul, Anarhija in krščanstvo). Morda moti nekaj drugega: plitvi in spolitizirani anabaptizem slovenskih modnih „protestantov“, ki so večinoma – tako nam je predvidevati – ateisti.

Vsako leto okrog 31. oktobra, ko je Dan reformacije, na Slovenskem odkrijemo nove ešalone gorečih „protestantov“. Običajno gre za ljudi, ki nimajo nobenega pojma o zgodovinskih in teoloških vidikih Lutrovih 95 tez (prim. komentar Najprej milost, nato knjiga), popolnoma pa se identificirajo z njegovim dejanjem (domnevnega) nabijanja teh tez na cerkvena vrata. Bog jih ne zanima, pod krinko knjigoljubja jih zanima predvsem, kako vzdražiti in amplificirati „nelagodje katoliškega duha ob dnevu reformacije“ - če uporabimo besede Vesne V. Godina (link). 

Tudi letos sta se kot vihar dvignila dva taka protestanta: Alenka Bratušek in Luka Mesec. Anabaptistično razvneta sta zgrožena nad požrešnostjo in pohlepom Cerkve, pred katero menda nobena banka in nobena smreka več ni varna. V skrbi za javno dobro, se pravi v skrbi za „skupno lastnino“ zato zahtevata nič manj kot moralno prenovo, da, reformo Cerkve. Lukova mladina je že nabila teze na virtualna cerkvena vrata (link).

Potrebni poboljšanja smo veseli napotkov, ampak ...

Katoličani smo veseli njunih in njunih zvestih medijev vnetih želja po našem poboljšanju. Vemo, da se moramo otresti napak in šibkosti. Vsak napotek prav pride.

Hvala vama, Alenka in Luka! Edino to še povejta: molita kaj psalme? Kajti če jih ne molita, nam nista v pomoč. Sta samo tehnični zaznamek ob premikanju dvatisočletne karavane. Majhen vrtinec puščavskega peska, medtem ko naše ponižne kamele nezadržno plovejo preko sipin. Pravi reformator, pravi protestant in anabaptist, tisti, ki bo karavano zmogel tudi preusmeriti, bo namreč človek molitve - psalmično zaljubljen v Boga. Drugače biti ne more.

Alenka in Luka, reformacija je božja. Odložita zato kladivo, prihranita si žeblje in papir, „ne izgovarjajta po nemarnem“ (prim. 2 Mz 20,7) njenega imena!

"So skavti še katoliški?"

Skavtska maša na Okrešlju, januar 2016
(foto: Katarina Tadina)

Previdnost je hotela, da kot stara skavtska korenina zlati znak Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj (ZSKSS) prejmem ravno na dan, ko bo isto Združenje razpravljalo o sprejetju dokumenta z naslovom Zaščita otrok in mladostnikov (13.XI.2016). Dokument bi bil prvi te vrste znotraj množice slovenskih prostovoljnih vzgojnih organizacij, njegov namen pa je, da prepoznamo znake nasilja nad otroci in med otroci ter znamo pravilno odreagirati. Lepo in prav, če ne bi ta dokument prišel pod lupo previdnih in sumničavih skavtov in neskavtov, ki so v njem prepoznali trojanskega konja. Bo pod krinko varovanja otrok pred nasiljem med katoliške skavte prišla pedagoška zmota imenovana permisivna vzgoja? Bodo slavne skavtske „odkupnine“ (kazni) razumljene kot nasilje? Bo pod krinko otrokovih pravic v skavtsko združenje udarila kar LGBT ideologija?

Ob sprejetju zlatega znaka sem hotel napisati kaj lepega in navdihujočega, a razmere me kličejo k polemiki in apologetiki. Začnimo z Amnesty International.

Primer AI oz. kako se ti kaj takega lahko zgodi

Okrog l. 1998 je nek gospod iz Amnesty International (AI) kontaktiral nekega bodočega duhovnika in mene, že duhovnika, ki sva v devetdesetih precej delala z begunci, nekaj pa tudi z zaporniki. Povabil naju je, da eden od naju postane ožji sodelavec slovenske izpostave AI. „Radi bi imeli kakšnega katoliškega duhovnika zraven,“ nama je bilo med drugim povedano. Bila sva počaščena, vendar se zaradi drugih pastoralnih obveznosti noben od naju ni mogel odločiti za sodelovanje.

Slabi dve desetletji potem je AI Slovenije tista nevladna organizacija (ang. NGO), ki se je katoličani raje izogibamo. Pravzaprav se do nas obnaša kot še ena izmed številnih ideoloških nasprotnic, ki znajo zadišati po kristjanofobiji. Njen pro-LGBT učbenik Ljubezen je ljubezen, v katerem je Cerkev označena za pro-nacistično, pove vse (link). Tudi na mednarodni ravni se je vse bolj pro-abortistična AI precej distancirala od krščanstva. Morda ni naključje, da v svojem prvem poročilu o nasilju Islamske države (sredina leta 2014) o nasilju nad kristjani sploh ni poročala (link). Pa so takrat džihadisti kristjane že pobijali in njih trupla metali v jarke. 

Ne vidim v drobovino AI, a kot je videti, je z AI opravljeno. Danes je tudi ona vsled ciljnih kapitalskih vložkov – uporabljam dikcijo teoretikov zarote - podrejena Novemu svetovnemu redu in Edini misli. Katera NGO bo naslednja? Skavti?

Svetovno skavtstvo ni monolit, ampak galaksija

Obstajajo dobronamerne agende in obstajajo nedobronamerne agende (načrti idejnih kolonizacij) ter obstaja denar za uresničitev obojih. Pritiski in ponudbe nevladnim organizacijam ter akterjem civilne družbe, naj pristopijo v to ali ono agendo, se ves čas dogajajo. Posebej zanimivi so pritiski, ki jih doživljajo krščanske in katoliške organizacije s strani levosučnih in libertarnih centrov moči. Nekaj tega prikritega mehanizma so razkrile depeše na Wikileaks v okviru zadnje ameriške predsedniške kampanje (link). Vsi smo lahko prebrali, da ima ameriško levičarstvo načrt „liberalizirati“ katolištvo od znotraj. Kaj takega gre seveda težje po poti hierarhije (dobiti škofe na svojo stran), lažje pa po poti civilne družbe (vplivati na katoliška društva).

Ne verjamem, da je zgodba o skavtskem dokumentu Zaščita otrok in mladostnikov zgodba o načrtnem koruptivnem vplivu mednarodnih libertarnih lobijev na našo katoliško organizacijo. A tudi če bi to bila, imamo slovenski skavti na razpolago dovolj varovalk, da trojanskemu konju preprečimo vstop.

Prva varovalka: naše mednarodne povezave niso podobne nekakšni vojaški liniji poveljevanja. Vse, kar si zamislijo na svetovni ravni, ni avtomatsko zavezujoče. Svetovno skavtstvo ni monolit, ampak galaksija različnih organizacij, ki sledijo skavtski vzgojni metodi. Vsaka to stori na svoj način. Vsaka ohranja svojo versko in vrednostno avtonomijo. Če bi ne bilo tako, bi svetovne skavtske zveze, kot sta WAGGGS in WOSM, razpadle.

Druga varovalka: konspirativni način vodenja in dogovarjanja je slovenskim skavtom tuj. Slovenski skavti so ohranili svojo moč (in število) tudi zato, ker se o vsem odprto pogovarjajo (uf, kako tečne znajo biti včasih „preverbe“!). Razprava o dotičnem dokumentu je že potekala na ravni stegov, ta konec tedna pa je predvidena za Svet združenja (skavtski parlament). Nobenega kukavičjega podtikanja jajc ni.

Tretja varovalka: že pred desetletjem je slovensko skavtstvo dozorelo v spoznanju, da mora skrbno varovati svojo katoliško identiteto. Straža pred morebitnimi zlonamernimi ideološkimi vdori je ves čas budna. In - pozor! - kot pri kraji zastav lahko vsiljivci tudi v tem primeru priletijo tako z leve kot z desne strani.

In če zajec tiči v drugem grmu?

Upoštevati moramo še en pritisk na slovenske skavte: ciklično ponavljajoči se pritisk določenih cerkvenih krogov, da bi skavti morali biti bolj „cerkveni“, bolj „katoliški“. Zanimivo pri teh pritiskih je, da nimajo imena in obraza, delujejo pa. O skavtih slabšalnih in posmehovalnih izrazov, ki zaokrožijo tudi med duhovniki in bogoslovci, bi bilo za cele litanije. Kako je kaj takega mogoče?

Morda se je izvirni greh storil takoj na začetku katoliškega skavtstva. Peter Lovšin, ustanovitelj slovenskih skavtov, v intervjuju za Domovino (link) pove:

Ko smo se skavti ustanovili, smo šli tudi na škofijo in dejali, da bi radi bili katoliški. Morda smo preveč pričakovali od tedanjega vodstva Ljubljanske škofije, ki je imelo veliko dela tudi z osamosvojitvijo, a tedanja Cerkev nas ni znala umestiti, ni vedela, kaj bi z nami. Ni bilo odnosa, kakršen je bil v tujini, kjer so bili (in so) skavti vključeni tudi v pastoralo, ampak smo prileteli kot meteor.

Kakor koli, „umestitev“ skavtov v Cerkev, ki je obenem „neumestitev“, se vleče že 25 let. Skavti tudi niso edini s to težavo. O problemu katoliške identitete tovrstnih druščin sem na svojem blogu že pisal. Vabljeni k ponovnemu branju (link). Če povem naravnost in po domače: če kot mladostnik v slovenski Cerkvi nisi župnikov ministrant, potem pogosto ne vemo, kaj si.

V sedanji polemiki glede dokumenta Zaščita otrok in mladostnikov bodimo pozorni tudi na manj slišne glasove iz ozadja. Gremiji brez imena in obraza, ki bi skavtom odvzeli naziv „katoliški“, ne mirujejo. Zlasti potem ne, ko ZSKSS v okviru bitke za družino ni skočila na točno določen voz referendumskih kampanj.