Pet stopenj preganjanja kristjanov na Zahodu (prevod)

Tik pred volitvami se je Donald Trump izrecno obrnil tudi na ameriške katoličane in jim brez dlake na jeziku obljubil konec „sovražnega odnosa Washingtona“ do njih (glej na YouTube). Vemo, da so katoličani nato glasovali bolj zanj kot za Clintonovo. Kaj se je pod Barackom Obamo dogajalo v ZDA, da je Trump lahko govoril o „do katolištva sovražnih washingtonskih politikih“? Smo v zadnjem desetletju v ZDA bili priča nič manj kot kršenju načela verske svobode in podtalnemu preganjanju Cerkve? Charles Pope, duhovnik washingtonske škofije in vsestranski kolumnist, nima dvoma: indici so takšni, da lahko govorimo o preganjanju oz. o stopnjah preganjanja kristjanov.

Septembra letos je Pope na portalu tednika National Catholic Register objavil posodobljeno inačico nekega svojega starejšega zapisa o petih stopnjah preganjanja kristjanov na Zahodu danes. Naslov članka je Kako prepoznamo pet stopenj preganjanja vere. S tem, da je pet stopenj veljavnih tudi za druge manjšine, ki živijo znotraj neke kulture, ko se ta kultura s politiko vred obrne proti njim (npr. Judje v nacistični Nemčiji, Romi, homoseksualci,...). Pope v spodaj prevedenem članku stopnje aplicira na položaj ameriškega krščanstva, ki se je v zadnjih desetletjih sooča z vse bolj militantno sekularistično politiko.

Izvirnik je v celoti – vključno s tukaj neprevedenim uvodnim delom - dosegljiv na www.ncregister.com. S pomočjo španskega prevoda sem zadevo uslovenil Branko Cestnik.

------------

Kako prepoznamo pet stopenj preganjanja vere

Charles Pope


Od kod pet stopenj

Teh pet stopenj ni nekaj, kar sem ugotovil sam. Prihajajo iz sveta sociologije in politične teorije ter so običajno opažene v tistih kulturah, ki se obrnejo proti določenim segmentom, ki jih one same vsebujejo.

Kot boste videli, preganjanja ne pridejo iz nič. Rastejo znotraj neke kulture do določenega trenutka, ko nastopijo v obliki strašnih dejanj ter z akterji, ki se čutijo opravičene, da ta dejanja storijo.

Ko pregledamo pet stopenj, je težko ne reči, da tukaj, v Ameriki, nismo na četrti stopnji stopajoč v končno peto.

Podal bom torej pet stopenj, ob čem bo moj komentar osredotočen na preganjanje vere.


PRVA STOPNJA
Stereotipizacija ciljne skupine

Stereotipizirati pomeni, da nenehno ponavljamo naslednji postopek: izpostavimo neko lastnost ali označbo omejenega števila ljudi in jo pri opisovanju posplošimo ter razširimo na celo skupino. S tem poenostavimo in standardiziramo našo idejo (predstavo) o ciljni skupini temelječ na opazovanju le nekaterih članov skupine.

Tako so v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja katoličane in druge kristjane, ki verjamejo v Sveto pismo, mediji karikaturizirali kot nadležne tepce z Biblijo v roki /Bible thumpers/, kot prostake, sovražnike znanosti, dvoličneže, pravičneže, staromodneže, nazadnjake.

Zlasti katoličane so obtoževali, da smo podvrženi nevrotični krivdi ter sovraštvu do spolnosti. Reklo se je, da smo seksistična ustanova polna duhovščine, ki je zatrla svojo spolnost ali pa je homoseksualna in pedofilska. Etiketirali so nas kot avtoritarno ustanovo, ki tiči v preteklosti in ima veliko omejevalnih pravil.

Skratka, stereotip je katoličane in druge kristjane risal kot žalostne, jezne, dolgočasne, nazadnjaške in precej zavrte. Za mnoge, ki so sprejemali ta stereotip, smo bili smešna – celo tragična - skupina, ujeta v minula praznoverja in nesposobna se rešiti „spon“ vere.

Seveda ni bilo vse enako stereotipizirano, ampak to so bili glavni poudarki, ki pa so pripravljali razpoloženje za prehod na naslednjo stopnjo.


DRUGA STOPNJA
Obrekovanje ciljne skupine, povezujoč jo s kriminalom in grdim vedenjem

Bolj ko je stereotip rasel, manj so katoličani in kristjani ustrezali smernicam kulturne revolucije. Temu primerno so bili opisani kot ljudje zaprtega mišljenja, škodljivi za človekovo dostojanstvo in svobodo, nestrpni, sovražni, zagrizeni, krivični, homofobni, reakcionarni, … se pravi v bistvu slabi ljudje.

Tudi zgodovino Cerkve so opisovali zelo ozkogledno. Kot da je zgodovina Cerkve komaj kaj več kot litanije zlih in represivnih dejanj, ki so pripeljala do križarskih vojn, inkvizicije, sovraštva do Galileja in znanosti. Zanje ni pomembno, da je Cerkev ustanavljala univerze in bolnice, da so nekateri veliki znanstveniki bili obenem tudi duhovniki, da je bila mecenka umetnosti ter da je oznanjala evangelij, ki je prinesel red in civilizacijo v razdeljene in barbarske čase, ki so sledili Rimskemu cesarstvu. Kritiki Cerkve o tem nočejo nič slišati. Če že slišijo, pa raje verjamejo komurkoli drugemu in v karkoli drugega, kot da bi verjeli Cerkvi in veri.

Kot v vsaki veliki skupini ljudi je tudi med katoličani in drugimi kristjani moč naleteti na negativne pojave. Toda stereotipizirati, obrekovati ter na surov in nekritičen način s slabimi lastnostmi nekaterih označiti vso skupino, je krivično.

Zaradi tega pride pri nekaterih do nekakšnega pravičniškega srda /a self-righteous indignation/ v odnosu do vernikov. Protikatoliška in protikrščanska drža na ta način danes za mnoge postane kar dovoljena jeza /a permissible bigotry/.


TRETJA STOPNJA
Odrinjanje ciljne skupine na družbeni rob

Ko so vzpostavili lažno izhodišče, češ da sta Cerkev in vera slabi, celo škodljivi za človekovo dostojanstvo in svobodo, kritiki naredijo naslednji korak: Cerkvi odredijo mesto na družbenem robu.

V sekularizirani kulturi je religija dojeta kot nekaj, kar mora oditi. Morda nam je še dopuščeno, da pojemo naše duhovne pesmi za štirimi zidovi naših cerkva, toda vera mora izginiti iz javnih trgov.

Na tej stopnji postane nesprejemljivo in nevzdržno, da kdo omenja Boga, javno moli ali kakorkoli vnaša vero v javne zadeve. Božič mora biti odpravljen. Skupaj z božičnimi drevesi. V marsikateri javni šoli sta v prazničnem času rdeča in zelena barva kar prepovedani.

Naj se ti ne zgodi, da boš v javnosti omenil Jezusa ali da ga boš omenil v svojem poslovilnem nagovoru! Kajti lahko se ti zgodi, da ti bo zadeva sodno prepovedana. Lahko govoriš o pevki Madonni /Madonna/, ne moreš pa govoriti o Madonni /the Madonna/, o Devici Mariji.

LGBTQUIA združenja so dobrodošla, da v javni srednji šoli postavijo stojnico in izobesijo mavrične kondome, kristjanom kvečjemu ostane cesta. Nobeno Sveto pismo ali verska brošura se ne sme prikazati znotraj šolskega objekta. Saj veste, … država in Cerkev sta ločeni.


ČETRTA STOPNJA
Kriminalizacija ciljne skupine in njene dejavnosti

Kaj reči o HHS Mandate in kaj o primeru Washington State Pharmacy?

Toda še pred tema in drugimi resnimi poskusi kršenja naše verske svobode smo se morali obrniti na sodišče in se boriti za pravico do odkritega prakticiranja naše vere. Vedno več je polemičnih napadov na Cerkev in druge kristjane, ki si drznejo živeti svojo vero.

Poleg zgoraj navedenih primerov so nekatere sodne oblasti prisilile katoliške bolnice in pro-life klinike, da podajo informacije o svojem odnosu do splava. Podobno so prisilile lekarnarje, da morajo zagotoviti tablete za t.i. „nujno kontracepcijo“ (gre za abortivno sredstvo znano kot „tabletka dan po tem“). Nekaterim krščanskim karitativnim skupinam se je prepovedalo opravljati dejavnost mediacije pri posvojitvah otrok, ker otrok niso dodeljevali homoseksualnim parom. Leta 2009 je država Connecticut poskušala uveljaviti svojo regulacijo struktur v katoliških župnijah.

Pred kratkim je več kristjanov iz večih držav doživelo sodne prepovedi, ko se je zvedelo, da nameravajo v svojih poslovilnih govorih na gimnazijah in univerzah omeniti Boga.

Nekateri od teh poskusov kriminaliziranja vere so bili na sodiščih uspešno zavrnjeni. Toda število pravd ter čas in denar, ki se trošita zanje, predstavljajo vse večje breme. Jasno je, da se poskusi kriminaliziranja krščanskega obnašanja množijo ter da so znamenje vztrajne erozije verske svobode.

V resnici se mnogi počutji precej pravične in precej politično korektne, ko se trudijo, da bi izločili versko življenje iz javnega prostora.

PETA STOPNJA

Odkrito preganjanje ciljne skupine

Če se bo trend nadaljeval, bodo kristjani – zlasti verski voditelji – kmalu plačevali globe ali šli v zapor.

V Kanadi in ponekod v Evropi se je že zgodilo, da so katoliški kleriki bili aretirani in obtoženi "kaznivega dejanja spodbujanja sovražnosti", ker so pridigali katoliški nauk o homoseksualnosti.

V ZDA imamo svobodo govora v velikih zalogah, ampak, kot vidimo, se soočamo s stalno erozijo verske svobode. Več katoliških škofij se je že takorekoč navadilo, da izgubijo veliko časa po sodiščih zaradi obrambe osnovne verske svobode. Preganjanja vedno bolj naraščajo: od izgube službe do tožb in glob ter na koncu še zaporna kazen za tiste, ki se ne uklonijo.

Se vam zdi to neverjetno? Smo preveč panični? Kakor koli, stopnje od prve do četrte so že utečene. Nekdo bi želel "žvižgati si sprehajajoč se po pokopališču", toda zdi se, da vstopamo v peto stopnjo. Ti odločaš. Ni drugega, kot da smo pripravljeni.

Tisti, ki mislite, da Bog česa takšnega ne bo dopustil, pomnite, da je Bog od prvega dne določil čase, kraje in ljudi, ki bodo deležni preganjanj. Jezus ni bil izvzet iz preganjanja in nas opozarja, da nas bo svet sovražil (prim. Jn 15,18-25). V Apokalipsi pa beremo (Raz 13,10):

Če je komu namenjeno ujetništvo, pojde v ujetništvo. Če mora kdo umreti od meča, bo umrl od meča. Tukaj je stanovitnost in vera svetih.

Gospod je postavil nekatere, da bodo trpeli in postali mučenci različnih stopenj. Zaradi ljubezni do vere. Prosi nas, naj vztrajamo. Nobeden izmed nas tega ne išče, toda nekateri bodo v tej militantni kulturi pogosto preganjani. Ne pozabimo: tisti, ki trpijo zaradi oznanjevanja evangelija in ki to pogumno prenašajo, bodo v Božjem kraljestvu najbolj počaščeni.

Ostanite močni v veri.