Katéhon oz. to, kar zadržuje Antikrista (I.)

Več stvari nas navdaja s strahom kot pa nam jih zares škodi. In bolj nas mučijo prividi kot resnična dejstva.

Seneka

Skrivnostne Pavlove besede

Eden najbolj skrivnostnih odlomkov iz najbolj zgodnje krščanske literature (napisano okrog leta 51) je odlomek iz 2. pisma apostola Pavla Tesaloničanom (2,1-12). Ko govori o „sinu pogube“, se pravi o Antikristu, pove tudi tole:

Sin pogube (...) se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. (...) Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje (gr. 'o katéhon), da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje (gr. tò katéhon). In tedaj se bo razodel nepostavnež (gr. 'o ánomos), ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda.

Da bo pred Kristusovim končnim zmagoslavjem nastopil Antikrist, povejo tudi druga apokaliptična besedila. Tukaj pa Pavel govori še o enem akterju: najprej je opisan s srednjim spolom kot to, kar zadržuje, nato kot oseba, ki zadržuje. Kaj ali kdo je „zadrževalec“ Antikrista, za katerega Pavel uporablja grško besedo katehon? To ni Kristus, to ni zaveznik Antikrista in tudi Cerkev to ni.

Glede na povedano, bi lahko zgodovina Cerkve in sveta vse do drugega Kristusovega prihoda bila razdeljena na tri teološko-politične dobe, med katerimi ima „katehonska“ vlogo, da preprečuje, da bi se čisto zlo (nepostavnež, gr. ánomos) razširilo in zavladalo svetu. Dobe so: doba katehona (Cerkev je svobodna), doba Antikrista (Cerkev je zatirana) in končna doba Kristusa. Poenostavimo s sličico:

Katehon očitno ima veliko oblast nad časom in dogodki v času ter je zato zmožen zadržati prihod Antikrista. Kaj ali kdo torej zadržuje Antikrista in mu preprečuje oblast, pa ni Kristus ali njegova Cerkev?

Tisočletni živ žav interpretacij

Skrivnostno Pavlovo besedilo je sprožilo niz interpretacij, ki jim še danes ni videti konca (prim. članek na Wikipediji). Zadnji pomemben prispevek k skoraj dvatisočletni razpravi je knjiga italijanskega filozofa in bivšega levosučnega župana Benetk ter nekoč člana italijanske komunistične partije Massima Cacciarija z naslovom Il potere che frena (Oblast, ki zadržuje) iz l. 2013. Da pojem katehon „ne miruje“, vidimo tudi po zanimivem mednarodnem think tank portalu geopolitičnih namer, ki ga najdemo na naslovu www.katehon.com. Vredno ga je kdaj pa kdaj obiskati.

Skupno večini interpretacijam je, da katehon razumejo kot močan politični subjekt (država, kralj,...) ali kot trajno in prepričljivo meta-politično načelo (npr. načelo pravne države). Največ interpretov se strinja, da je Pavlov prvotni katehon Rimsko cesarstvo, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi do mere, da se mlado krščanstvo pod okriljem rimske pravne ureditve vendarle lahko svobodno širi. Za Tomaža Akvinskega je katehon vsako cesarstvo ali država, ki deluje v skladu z rimskim in naravnim pravom. Država, četudi ne izpoveduje vere v Kristusa, vendarle lahko zadrži nastop Antikrista (ki je A-nomos, Brez-zakonje), s tem ko vzdržuje in brani naravni red, pravo in zakon (nomos).

Tokrat se ustavimo pri novejših zgodovinskih uvidih glede Pavlovega katehona, v kakšni od naslednjih blogerskih objav pa bomo pogledali v njegovo meta-politično razsežnost in aktualnost.

Zgodovinski uvidi: So prvi kristjani že uživali zaščito Rimskega cesarstva?

Vprašanja katehona se je pred skoraj dvema desetletjema lotila zgodovinarka in specialistka za antični Rim Marta Sordi s skupino raziskovalcev. Prišla je do zanimivih zaključkov, ki jih v daljšem članku Che cos'era il katechon? (link) povzema italijanski publicist Maurizio Blondet.

Na kratko:
- „ono, ki zadržuje“ je po Sordijevi nekak zgodnji cesarski odlok za legalizacijo ter zaščito kristjanov in sploh rimska pravna ureditev;
- „on, ki zadržuje“ je cesar Tiberij, ki je vladal do l. 37 in ki ni pristal na preganjanje novorojene krščanske skupnosti; po Tiberijevi smrti je tak katehon lahko bil kak pomemben rimski politik;
- „Nepostavnež, ki se bo razodel“ so že za časa Tiberija prisotne politične tendence, ko so hotele bolj despotski in do kristjanov sovražni način vladanja, kar se je potem uresničilo z nastopom cesarja Nerona (l. 54).

Teza temelji na indicih, da so prvi kristjani imeli bolj tesne stike s predstavniki rimske oblastne in intelektualne elite, kot si predstavljamo. V okviru tega je možno, da je Pavel srečal samega filozofa Seneko (4-65), ki je imel na rimskem dvoru velik ugled. Da se je srečal s Senekovim bratom, s cesarskim namestnikom Galionom, ki je Pavla brez pomislekov zaščitil, namreč pričajo Apostolska dela (18,12-17). Obstaja tudi dopisovanje med Pavlom in Seneko (vsa njuna domnevna pisma najdete na Wikipediji), a slednjega Cerkev ni nikoli priznala za pristnega.

Cesar Tiberij (Wikipedia)

Kakor koli, Marta Sordi meni, da je prvim kristjanom svoje nazore in prošnjo za zaščito uspelo plasirati vse do cesarskega dvora. Pri tem se Sordijeva naslanja tudi na apologeta Tertulijana (155-220), ki piše o cesarju Tiberiju kot zgodnjem zaščitniku kristjanov. Sordijeva iz primerjave virov sklepa, da Tertulijanovo pisanje ni za lase privlečeno - v kar so prepričani nekateri zgodovinarji.

Zgodovinski uvidi: Če je prvi Antikrist Neron, je prvi katehon Tiberij?

Sordijeva meni, da je bil Tiberij o verski situaciji v Judeji, ki je nastala vsled križanja Nazarečana, obveščen tudi brez „lobiranja“ kristjanov. Tiberiju naj bi bilo komaj nastalo krščanstvo zanimivo, ker se je precej bolj skladalo z njegovimi stoičnimi in racionalnimi nazori, kot so se skladale ideje drugih kultov, ki so kot po tekočem traku prihajali z Vzhoda. Krščanstvo je za razliko od proti-rimskega judovstva bilo tudi bolj miroljubno in spoštljivo do oblasti, kar je vladajočemu politiku precej ljub podatek. Toda istočasno je Tiberij doživljal pritiske tako s strani Judov, naj obračuna s kristjani, kot s strani domačih jastrebov, ki so prihodnost cesarstva videli v bolj diktatorskem in samovoljnem cesarju, ki bi po vzhodnjaških običajih imel tudi božje lastnosti.

Tertulijan v Zagovoru kristjanov piše, da je Tiberij že l. 35 zahteval od Senata, da prizna krščanstvo kot legalno religijo. Senat tega ni storil, Tiberij pa je kljub temu dal kristjanom zagotovilo zaščite in s tem legaliziral krščanstvo. To zagotovilo je veljalo tudi po Tiberijevi smrti, a se je Pavel okrog l. 50 že zavedal (oz. bil obveščen), da se zadeve lahko hitro spremenijo. Padec katehona je bil za vrati.

Kako je šlo naprej, vemo tudi brez strokovne pomoči Marte Sordi. Huda ura je bila zadržana do časa, ko je Neron, v krščanski apokaliptiki prikazan kot prototip Antikrista, likvidiral pravu zavezano „staro gardo“ (med njimi verjetno zaščitnike kristjanov), dal ubiti lastno mater, Seneko prisilil v samomor, sebe imel za božanstvo, zažgal Rim, krščanstvo pa po poti ideološkega genocida skoraj izbrisal.