Bog se vrača, jaz pa kličem ateiste na pomoč

Zanikaj svoje želje in odkril boš, kaj si želi tvoje srce.

Sv. Janez od Križa, španski mistik

Fanatizem, religija in civilna religija

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Kajti ob svojem povratku se z jumbo jeti zaletava v stolpnice, s tovornjakom po promenadi mendra otroke, s sekiro se dviguje nad potnike na vlaku (blog). Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Kajti tudi z evropskih tal se počasi dviguje v krščanstvo maskirani neevangeljski odgovor na Onega, ki se zaletava v stolpnice (blog). Novokrižarski orjunaši tipa pegidaši kličejo kristjane v svoje vrste z vzklikom: „Mi že visoko dvigujemo krščanski križ, kje ste vi?“

Teman in vse obilnejši je božji oblak. Kljub temu se ne Bogu ne religiji ne mislim odpovedati. Bog je. Religija je naravna in potrebna. V družbenem okviru je potrebna kot pra-korenina kolektiva, kot osmišljevalka in vseprežemajoča identiteta. Re-ligija (po Laktanciju iz „re-ligare“ = „skupaj zvezati“) razpršene zveže v trden obrambni zid pred kaosom, praznino in samo-uničevalnimi momenti.

V zvezi s tem na Nemškem zasledite razprave o „civilni religiji“ (prim. esej Rolfa Schiederja Katholisch? Muslimisch? Deutsch!), ki bi zmogla povezovati izrazito multi-kulti družbo prihodnosti. Civilno religijo tvorijo tisti verski, ekumenski, civilni in državni dogodki ali obredi, ki morejo na osnovi skupnih vrednot in stremljenj „skupaj zvezati“ različno verujoče in različno prepričane (prim. Wikipedia). Zanimivo pri tem je, da civilna religija ne sme biti v lasti države, ker smo potem na poti v totalitarno državo. Ne pozabimo: nacizem in komunizem sta upravljala vsak svojo civilno religijo. Zanimivo je še in čudno se sliši, a drži, da civilna religija ne bi bila „civilna“, če ne bi vključevala ateistov.

Zakaj je ateist kristjanu brat ...

Saj res! Ateisti! Menda se ima 13 % Slovencev za čiste ateiste (vir). Kje so v tej dramatični uri? So se v kolosalnem spopadu s krščanstvom tako upehali, da vpričo prodirajočega islama več ne pridejo do sape? Kakšen naj bo danes njihov prispevek k razelektritvi temotnega in obilnega božjega oblaka?

Ne bodimo pikri. Evropski vernik in evropski ateist sta si bolj brata, kot je videti na prvi pogled. Vernik in verski fanatik pa sta si veliko bolj tujca, kot si običajno predstavljamo. Znani češki teolog Tomáš Halík v svojem bestsellerju Patience with God (knjiga l. 2012 prevedena v slovenščino kot Blizu oddaljenim) piše:

Ravno ta njegova /Božja/ radikalna drugačnost od načina biti sveta in nas v svetu odpira prostor za obstoj ateizma in agnosticizma – ampak tudi vere. Če bi bil Bog ves čas banalno „pri roki“, potem bi bila odvečna vsakršna gorečnost vere, ves pogum človeškega upanja reči „da“ iz obličja v obličje z Neugledljivim (…).

Bog vernika in ateista ločuje, ker ga eden priznava, drugi pa ne. Med vernikom in ateistom je zato stalna napetost. Ampak Bog vernika in ateista tudi združuje, ker sta oba otroka iste Božje lastnost: nepredirljivosti, nedostopnosti, vsepresežnosti (transcendence). Ker je Bog nepredirljiv, nedostopen, vsepresežen, je ateist zaključil, da Boga ni. Nekdo drug je ob nepredirljivem, nedostopnem in vsepresežnem Bogu začutil drugačen vzgib in - ne da bi se odrekel razumu - postal vernik. Ateist in vernik sta brata, v kolikor vsak na svojo pot kreneta iz istega izhodišča: nobeden od njiju ne vidi Boga.

… in zakaj je verski fanatik kristjanu tujec

To je tudi točka, na kateri se verski fanatik loči tako od ateista kot od vernika. Za verskega fanatika je Bog predirljiv, dostopen, „pri roki“, Boga je mogoče kadarkoli „prečitati“. Verski fanatik točno „ve“, kaj Bog ta hip hoče, kje in kako deluje, kakšno so urniki Božjih posredovanj. In – kar je najhuje - verski fanatik se ima za Božje orodje, ki tu in zdaj na zelo konkreten, se pravi agresiven način izvršuje Božjo voljo.

Teroristična organizacija ISIS danes predstavlja do konca izprijeno logiko o „prečitanem“ Bogu. Popačenost je popolna. ISIS-ov Bog je na koncu „uporaben“ in človeškemu poželenju „pokoren“ do mere, da daje legitimnost posilstvom, zasužnjevanjem in ubijanju nedolžnih.

Ravno na točki umevanja verskih pojavov se moreta fanatiku združno zoperstaviti ateist in vernik (bodisi kristjan bodisi musliman). Ateist s svojo razorožujočo kritike religije, vernik s svojo hermenevtiko in duhovnostjo. Verniku je namreč fanatikov „prečitan“ in „uporaben“ Bog tuj. Izhodišči vernika in verskega fanatika sta si zelo daleč.

Bog, ki ga zanikata tako ateist kot kristjan

Še več. Ateist lahko verniku precej pomaga. Kje? Pri bistvenem. Pri očiščevanju podobe Boga. „Večji del“ Boga, ki ga zanika ateist, zanika tudi vernik. Mnogokrat, ko ateist reče „ni Boga“, mu vernik lahko pritrdi: „Da, prav imaš. Takšnega Boga, kot ga ti zanikaš, res ni.“

Ponazorimo. 4. oktobra 2016 je v brihtno norčavi radijski oddaji Toplovod, ki jo vodi „poklicni nebulotik“ Miha Šalehar, beseda tekla – pomislite! - o Bogu (link). Paleta pisanih duhovnih misli in humorno vodenje. Oddaja bi nam skoraj „spucala čakre“ in se prevesila v univerzalni božji sen, če ne bi čisto na koncu vletel gospod Jurij, ki je v eter iztisnil tole: 

Najprej moramo vedeti, da Boga ni. Da ni strica, ki bi bil nekje zgoraj in bi odpuščal umore, uboje, zločine, kraje, prekrške pa skoke čez plot (...) Če si za svoja dejanja zmožen sprejeti odgovornost, Boga ne rabiš (...) Bog je samo navadna imaginacija nemočnih, ki iščejo uteho za svoj strah pred ne vem kaj vse čim.

G. Jurij je prepričan ateist. Kako mu odgovarjamo kristjani? Nekateri bomo z g. Jurijem brž zastavili polemiko in šli v dokazovanje, da Bog je. Drugi mu bomo odvrnili takole:

Imate prav. Strica, ki bi bil nekje zgoraj in bi kar tako odpuščal umore in skoke čez plot, res ni. In imaginacija, ki daje daje uteho nemočnim, ki niso sposobni sprejeti odgovornosti zase in za svoja dejanja, ta imaginacija res ni na mestu. G. Jurij, vi ste zaveznik srčnih kristjanov. Recite še kakšno o tem, kaj Bog ni.

Tudi s pomočjo bratov ateistov bo potrebno bolj meditirati, kaj Bog ni. Ime-beseda „Bog“ je namreč skozi zgodovino postala tako okičanjena in obtežena, da jo včasih tudi iskren vernik plahoma in mukoma izgovarja. Španski teolog in specialist za mistiko Juan Martín Velasco je na nekem predavanju provokativno predlagal, da bi lahko kakšnih sto let imena-besede „Bog“ ne uporabljali, da bi se le-ta očistila.

Roger Lenaers in teza o „zdravilnem ateizmu“

Jezuit in teolog Roger Lenaers, ki trenutno deluje v Avstriji, je l. 2009 v Belgiji izdal knjigo Al is er geen God-in-den-hoge (Četudi ni Boga na višavah), ki je v nemščini izšla z naslovom In Gott leben ohne Gott (Živeti v Bogu brez boga). V njej predpostavlja, da bo celotno krščanstvo moralo skozi fazo nekakšnega zdravilnega a-teizma. V skladu z razvpito tezo luteranskega teologa in mučenca Dietricha Boenhofferja, da krščanstvo ni religija, in da bo prihodnje krščanstvo post-religiozno krščanstvo, Lenaers pričakuje, da se bo sedanja vera očistila mitoloških predstav o Bogu in zaživela „z Bogom brez boga“. 

Obtožen zarotništva proti državi in čakajoč na smrt v nacističnem zaporu je Boenhoffer namreč zapisal tudi te znamenite besede: 

Pred Bogom in z Bogom živimo brez boga /vor Gott und mit Gott leben wir ohne Gott/. Odrasli svet je svet brez boga in ravno zato je verjetno bližji Bogu kot neodrasli svet.

Dietrich Bonhoeffer, 1906-1945

Kaj je to Boenhofferjevo „živeti brez boga“*? Za Lenaersa je to živeti brez grškega boga (theos). Grško in pogansko pojmovanje Boga je okužilo krščanstvo, da smo po eni strani prepogosto izgubili z vidika Jezusovega Boga-Očeta, po drugi pa z Bogom ravnali preveč po domače, politično, egoistično, Boenhoeffer bi dejal, preveč „religijsko“.

Z vsemi Lenaersovimi tezami se ne bomo strinjali. Zlasti ko avtor postane radikalen in zahteva revizijo vseh dogem (prim. njegov članek Se krščanstvo in modernost lahko srečata?). Tudi ne bomo pristali na to, da mora biti naslednja podoba Boga popolnoma „nereligijska“, malodane „ateistična“. A ateizmu kot svojski metodi rafiniranja religije ter ateistu kot sodelavcu pri zajezitvi tiste religije, ki se rada izrodi v blaznost in nasilje, se ne bomo odrekli.

* Nekateri prevodi na tem mestu bog pišejo z malo, čeprav je v izvirniku v nemščini - logično, ker je samostalnik - Gott z veliko.