četrtek, 25. avgust 2016

Oratorij - ko otroke kličemo na ulico


Še pred desetletjem ali dvema je imela beseda »ulica« v vzgojnem okolju slabšalen prizvok. »Otroka ti ne sme vzgajati ulica,« so modrovali. »Bil je priden fant, nato ga je vzela ulica,« so ugotavljali ob kakšnih izgubljenih primerih.

 Ulica je dobila moč in postala vabljiva za mladostnika takoj, ko je nastala. Nastala pa je naprej tam, kjer je bilo največ mest – v Italiji. In v Italiji je Cerkev najprej dala odgovor ulici. Pred dobrimi 500 leti se je rodil sv. Filip Neri. On je bil prvi, ki je zares »opazil« otroke in mladostnike na ulici ter v Rimu zasnoval metodo, ki je danes znana vsakomur v katoliškem občestvu – metodo oratorijev.

 Sv. Filip Neri se ni zoperstavil ulici, v smislu, da bi otroke z ulice »vlekel« v cerkev. Njegova logika je bila tista, ki jo danes poudarja papež Frančišek, in sicer, da je treba »iti ven«. Kristusova Cerkev naj se dogaja med otroki na ulici (in delno v jeziku ulice) in kmalu se bo dogajala tudi v molilnici ali v cerkvi (»oratorij« namreč izvorno pomeni »molilnica«). Vzpostavila se bo naravna vez med življenjem in vero.

 S sv. Janezom Boskom v 19. stoletju ter z vključitvijo pedagoškega znanja v 20. stoletju pridemo do oratorija, kot ga poznamo danes. V Sloveniji je oratorijska metoda, zlasti v obliki poletnih oratorijev za otroke, doživela razcvet zadnjih dvajset let. Bogu moramo biti hvaležni za dobrih 4.000 mladih prostovoljcev, ki po župnijah vsako leto izvajajo oratorije za kakšnih 16.000 otrok.

 Še nedavno je bila ulica nekaj, česar so se starši bali. Bila je vzgojni izziv. Danes je položaj spremenjen. Če bi danes sv. Filip Neri šel k otrokom na ulico, jih tam ne bi našel. Ulica izginja, otrok je manj, mnogi se zapirajo k svojim računalnikom. Danes si želimo, da bi bili otroci več na ulici; da bi brcali žogo, se polivali z vodo, raziskovali zapuščene kleti, si pripovedovali zgodbe ...

 Otroški oratoriji našega časa so zato pred čudno nalogo: otroke je treba skorajda »zbrcati« iz njihovih sob in jih motivirati, da pridejo na ulico. Oratorijsko dvorišče je nato tista ulica, ki pod vedno istim Božjim soncem otrokom ponuja druženje in igro, tek in pravljico, življenje in vero. 
* Besedilo je najprej izšlo 21. 8. 2016 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: oratorijski večer ob ognju, Frankolovo 2016.
ob

2 komentarja:

  1. jona26. avgust 2016 ob 08:07

    Oratoriji so pravzaprav prav tako žalostna zgodba rapidnega upadanja vere po vsem svetu in pri nas. Nekaj dni ali kak teden druženja, tudi posedanja ob cesti ob cerkvi, je sicer stokrat bolje kot nič, a sv. Neri in njegov naslednik sv. Don Bosco sta še vedela, kako reševati duše, danes pa tega znanja ni več, ali pa mu ni omogočeno, da bi prišlo v resno prakso. Če pogledamo koga sta ta dva svetnika reševala in koga gostijo, le nekaj dni, naši farovži, vidimo razliko kot noč in dan. Sv. Neri je delal najprej z utrujenimi in revnimi romarji in bolniki. Ljudmi v stiski torej. Enako je potem k sebi sprejemal zapuščene otroke. Spet stiska. Takšni ljudje so zelo blizu Gospodu zato, ker so že skoraj v spoznanju velike svetnice, ki je dejala, da na koncu ostane samo še Gospod. To je dal vedeti v zadnjem intervjuju na TV tudi naš človekoljub T. Križnar, ki je v zvezi z grozo afriškega zapora rekel, da takrat se spomniš na Boga. Bog je vedno Tu, z nami in v nas, a njegovo poiščemo uteho šele, ko smo stisnjeni in celo upanje nam že upada.

    Na naše oratorije pa pridejo NAPITANCI. Imajo tudi telefone s seboj, in morda buljijo vanje? Sv. Bosco je pobiral odvržene fantiče, ki še niso bili povsem skvarjeni, ki še niso povsem stopili na stran hudih duhov. In potem je bil zelo ljubosumen, skorajda bolan je postal, ko je tak otrok, že napol rešen, odšel enkrat letno za nekaj dni domov, v okolje, kjer se je nekoč pekla nalezel in se ga v nekaj dneh ponovno. Zato je za ta čas uvedel oratorij, da morda mulci le ne bi šli domov niti za en dan, ter tam ponovno podlegli hudim. Enako delujejo komune odvisnikov: tri leta nič doma, kajti doma jih čakajo kolegi z iglami ali steklenicami. Samo en dan med njimi je ponovna poguba – za mnoge za vedno.

    Napitancev pa ne moreš reševati, lahko se jim samo UDINJAŠ, skozi igrice in popuščanje, da ne uidejo domov že prvi dan ali ti storijo kakšno zgago, proti kateri ne moreš nič, saj zdaj se napitancem lahko le uslužno klanjaš. Še nikoli ni noben svetnik - tudi Jezus Kristus Gospod ne – rešil kakšnega pitanca. Najprej mora namreč priti v stisko od tistega, s čimer je pitan (razvajanje, zasvojenosti, položaj, bogastvo, oholost …), da bo prisluhnil in sprejel ljubezen, ki ni od tega sveta. In ker se današnji duhovniki v glavnem ukvarjajo z napačnimi 'romarji' in 'bolniki', so posledično NENEHNO DEPRESIVNI. A sveti Neri ni bi depresiven, pa je v hudih razmerah deloval. Ker je imel pravo klientelo, so bili rezultati v dušah in posledično je človek lahko vesel.

    Škofje depresivni, duhovniki depresivni, Cerkev depresivna. To je vidno dejstvo, kljub nasmeškom. Kateri od naših škofov ni pretežni depresivec, razen enega, ki bo cvet?? To izvira iz stranpoti v katero je današnja Cerkev padla. Služiti namreč skuša človeku, ne pa najprej Gospodu. Ker Gospoda ne pozna osebno, išče ljudi in v njih Gospoda, da bi mu služili, na koncu pa služi samo ljudem in sebi. Od tod strahotna kača melanholije. Zdaj bo kak vesten pismoslovec napadel, da kdor služi ljudem, seveda služi Gospodu, da tako evangelij priča, a vprašal bi, ponižno, od kod potem toliko 'veselega obupa'? Naj razjasnim to dilemo: Gospod je polno prisoten v Gospodu in svetnikih, v pitanih ljudeh pa je PRIKRIT. Pitanec napreč Gospoda v sebi prekrije z oklepom materialnega zadovoljstva. In noben svetnik še ni prebil tega oklepa, da bi lahko služil Gospodu v pitancu. To so vedeli že naši stari: vedeli so, da je Gospod polno prisoten v razpelu, v križu, v kapeli, v podobi, v evharistiji, v padlem in spokorjenem grešniku, v onemoglem bolniku, ki nima več napuha, v emigrantu, ki beži za življenje in ne za ugodjem … Tu je vsepolno Boga, da se mu služi! Ni ga pa v pitanih farah, pitani mulariji, pitanih vernikih in pitanih brezvernikih. Ko želiš služiti njim, Bog v tebi ni zadovoljen, zato trpiš od take 'dobrote'. Za nagrado pa od sveta dobiš še tole:

    http://www.reporter.si/slovenija/slovenska-cerkev-je-moralno-bankrotirala/63760

    »Jej, jej, jej, jej« je vzdihoval Kosobrin.

    OdgovoriIzbriši
  2. jona26. avgust 2016 ob 10:01

    Prisilil sem se prebrati komentarje pod zgornjim linkom o Cerkvi, in moram reči, da tako pač kliče ulica. Mi otroke na ulico, ulica pa takole. In če bereš odprtega srca, bo bolelo, ker je marsikaj res. To boli, ker je Cerkev tudi Kristus in Mati. Ne more biti Nauka brez nje, čeprav je lahko, a zelo težko.

    Mora se spremeniti. A ne bo se spremenila po lastnih naporih le, ampak se lahko spremeni le po svetosti. Brez svetnikov ni odreševanja, pa naj se napuh v vernikih še tako upira. Sveti Duh je začel grmeti in uporabil bo vse, tudi ulico, da izpolni svojo nalogo. Ne bo fletno. In ko bo napitanost pokazala svojo ničevost, pošlje tri cvete; enega od niča, enega od službe in enega z zavito palico. Zatohla nebeška provinca bo postala zgled, a zgledi rastejo le iz lakote in križa. Kot judo-ata Fabjan.

    Pa da ne bi kdo mislil, da je bil sveti Neri od navadnega človeka! Bil je inkarnirana Mati in Sin. Tudi takrat so bili pitanci, tako v Cerkvi kot med ljudstvom, a on je poiskal 'ribiče, cestninarje, grešnike in odvržence'. Bil je prikriti Gospod, in ta Gospod se zdaj rojeva, ko skale pokajo in se svet vrti, tudi v tej dolini pohujšanja.

    Naj bo Cerkev, četudi MAJHNA čreda, a ta naj bo sveta. Kdo od posvečenih se upa tako samo pomisliti?

    OdgovoriIzbriši