Branko Cestnik Blog: Je Bog za Olimpijo ali za Maribor?

nedelja, 5. junij 2016

Je Bog za Olimpijo ali za Maribor?

(Wikipedia)

Karl Rahner, eden najvplivnejših teologov moderne dobe, je zapisal: „Ko molim, je kakor da bi vse moje besede dosegle temni vrh, s katerega ni nobenega odmeva, ki bi mi dal vedeti, da so moje molitve pristale v globini tvojega srca.“

Molitev je pogovor z Bogom – so nas učili pri verouku. Toda molitev ni take vrste pogovor, kot je denimo telefonski pogovor, da bi molivec razločno slišal glas z druge strani. Pravzaprav fizikalno gledano ne sliši ničesar. Molitev je mistično dejanje, ki ga ni mogoče dojeti znotraj časovnih in fizičnih zakonitosti. Sadovi molitve se kar tako ne materializirajo.

Marcos Tavares, mili krščanski obraz znotraj borbenega nogometa ter mož odločitve na zadnjem „El Slovenicu“ med Olimpijo in Mariborom, nima dvoma: „Dolgo časa nisem dosegel zadetka. Prav potreboval sem ga. Jezus mi je pomagal, da sem ga dosegel v zadnji sekundi in je Maribor zmagal.“

Marcos Tavares – avgusta 2014 so tudi svetovni mediji zabeležili njegovo klečanje ob robu igrišča v Glasgowu, ko je molil, da bi se Maribor v spopadu s slovitim Celticom uvrstil v Ligo prvakov. Molitev je bila uslišana in NK Maribor je smel med elito! Hipna materializacija nemogočega.

Karl Rahner vs. Marcos Tavares. Bog, ki mistično molči vs. Bog, ki takoj in konkretno pomaga. Na kateri strani ste?

Rahner spada med tiste mislece, ki so poskušali odgovoriti na moderno krizo vere na način, da so s tenkočutnostjo postavljali mostove do ateistov in vseh „prizadetih“ zaradi v XX. stoletju „odsotnega“ Boga.

Tavares spada med tiste sodobne kristjane binkoštno-karizmatične usmeritve, ki se ne ukvarjajo z zapletenimi teološkimi rebusi, pač pa verjamejo in okušajo, da je Bog tu, da deluje, da se na srčno in vztrajno molitev vernika tudi konkretno odziva.

Jezus po svojem vnebohodu namreč ni rekel, da se bo zaprl v nebesa, temveč da bo iz nebes poslal še kako aktivnega Svetega Duha.

Še ta problem. Če Jezus pomaga NK Mariboru proti NK Olimpiji, a to pomeni, da NK Olimpije nima rad? Ali nima tudi Olimpija kakšnega vernega moža v svojih vrstah? Ali se ni morda tudi Blessing Eleke zaupal Jezusu, da bi na tekmi zmagali zeleno-beli namesto vijoličastih?

Če s temi vprašanji nadaljujemo, lahko pridemo do nore ideje o razdvojenem Jezusu, ki se mora odločati, katerega prosečega vernika bo nagradil in katerega zavrnil. Toda Jezus ni samovoljni poganski Zevs. Jezus ni Baal, ki bi ga ekstatično molitveno kričanje vernikov takorekoč primoralo, da jih usliši (prim. 1 Kr 18). Problem je treba rešiti drugače.

Ugledni španski teolog Juan Martin Velasco je l. 2010 napisal esej z naslovom „Skromna apologija prosilne molitve“. V njem pravi, da je Bog morda res „tiho, ni pa nem“. Prosilna molitev ni drugorazredna molitev.

Duhovna nečimrnost bi bila, če bi zviška gledali na tiste, ki pogosto prosijo za konkretne stvari – za„naš vsakdanji kruh“ in za takšne kot so zmaga na nogometni tekmi, prosto parkirno mesto v nagnetenem mestu, dobro pečen piščanec v pečici.

Bog se odziva tudi na konkretno prošnjo. Vendar tisti, ki prosi, naj ne prosi kot v magijo verujoči pogan, temveč naj prosi v okviru širše duhovne drže predanosti, veselja in hvaležnosti.

In to troje je pri Tavaresu v primeru njegovega gola v zadnji sekundi čutiti bolj kot kaj drugega.

* To besedilo je bilo najprej Objavljeno na domovina.je.

7 komentarjev:

jona6. junij 2016 ob 08:27
Sliši ali ne sliši, vprašanje je sedaj? Vsekakor pa tema, vredna duhovnika, četudi je morda v dvomu, je to njegovo poslanstvo – razvozlavati dvome. Problem teologov, ki ne čutijo in ne slišijo Boga, je problem vseh, ki so jim čuti ujeti v materialno svetnost, in um je tudi čut, saj je 'bazna postaja' čutov. Da pa je Bog tih in nem pa je seveda res samo za take, kdor pa se z ljubeznijo svojega srca, duše, mišljenja in moči vztrajno zaveda Gospoda, se mu on razkrije v svoji milostnosti in ga spremeni. Napotek za začetek te preobrazbe je dal Jezus v evangeliju, že sem ga citiral, a le-religiozni še nočejo sprejeti tega, zato jim ni za vsiljevati. Nek svetnik je dejal, da Boga ne zaznavajo le podleži, ker ne sledijo napotkom svetih, kako ga zaznati. Gospod je vsakomur, ki postane zrel za to, razkrije na njemu unikaten način. Kdo ga spozna skozi luč milosti, drugi skozi svojega duhovnega vodnika, učitelja, tretji skozi Božjo mati, četrti ga vidi, peti ga sliši, šesti ga čuti in sedmi vse to skupaj zaznava. Seveda teologi, ki so še vedno v sferi religije in ne evangelija srca, ne čutijo nič, četudi 'vedo' vse. Poslušati je treba svete, svetnike. Med njimi pa so tudi takšni, ki jih imajo teologi za zabite, neuke, a kdor pozna Boga v svojem srcu in umu in tudi telesu, pač ni nauk, ampak je vseveden, ker ve najpomembnejšo stvar človeškega življenja.

Razklanost med Olimpijo in Mariborom ali med rdečimi in črnimi, je, skupaj z verskimi dvomi, še vedno le svet živali in materialnega trpljenja v borbi za obstanek. Branko je v Družini napisal uvodnik (nimam je pri sebi, da bi citiral), kjer govori o prostoru, ki ga presega čas, a oboje, prostor in čas, sta materialni svet, zato naj spomnim na VEČNOST, ki je pozabljena, oziroma celo duhovnim ljudem nevidna. Večnost pa je svetost, ker je večnost Bog - Bog je večen in naše duše so večne, materialni svet pa je minljiv in le zanj obstaja zakon minljivega časa. No, ker današnje pomehkuženo krščanstvo zanemarja prostor (torej tudi telo), ga že stoletja zavzemajo muslimani in krščanske dežele tam doli izginjajo kot gobe brez dežja, tu gori pa izginjajo kristjani.

Problem duhovnika je, da je razpet med svetnostjo religije in odrešenjem evangelija. Napotki za življenje v religiji se v odločilnih točkah razlikujejo od napotkov za življenje v evangeliju. Kdor je zrel za evangelij, ne potrebuje kaj dosti prostora, telesa in časa, potrebuje le čisto srce za Gospoda in večnost mu na stežaj odpre vrata in že kar takoj lahko čuti, vidi ali sliši ali se celo pogovarja z Gospodom. Kdor pa je še v pripravljalni fazi religioznosti, potrebuje obredje, pokoro, pravila in tudi boj za religijo, za svojo družino in potem seveda tudi za svojo zemljo. Duhovnik pa mora biti povezovalni člen, zato je pogosto prav on sam razdvojen in razcepljen. Ker še ni srečal svetega človeka in se mu predal, še ni srečal Gospoda (ga ne vidi in ne sliši), je duhovno še vedno RAZKLAN. Ta razcep potem spusti navzdol v sfero svojega vsakdanjega življenja in pade v boje na zemlji, ki so enaki bojem brezvernih. Ni še SPREOBRNJEN do samega konca koncev. Kdor ne sliši in ne vidi in ne čuti Gospoda, je gluh in slep in otopel po svoji krivdi, kajti Gospod nenehno govori skozi Sveto pismo in svoje svete, ki ga slišijo, vidijo in čutijo. Slišati njih je enako slišati Boga. Slišati ga in poslušati pa nima nobene veze s prosjačenjem za svetne koristi, in Gospod stori po svoji volji, ker on ni avtomat za vogalom na ulici, ki mora dati izbrano, ko vstavimo kovanec (malo pomolimo). Takega Boga bi radi nekateri 'verniki', a tak Bog bi bil brezvreden, ker ne bi bil Bog, ampak samo neko nam v korist trenirano bitje.
OdgovoriIzbriši
Odgovori
Anonimni6. junij 2016 ob 10:03
"Karl Rahner vs. Marcos Tavares. Bog, ki mistično molči vs. Bog, ki takoj in konkretno pomaga. Na kateri strani ste?"

Vprašanje je zavajajoče.

Ko nekdo nekoga nekaj prosi, je umestno domnevati, da prosilec ve oziroma ima neko prepričanje o tem, kdo je tisti, katerega nekaj prosi.

Ko ljudje nekaj prosijo Boga, je umestno domnevati, da vedo, kdo Bog je, oziroma, da imajo neko prepričanje o tem, kdo Bog je.

Če takega vedenja oziroma prepričanja nimajo -- na koga pa potem naslavljajo svojo prošnjo? Ravnati tako je kot napisati prošnjo, jo dati v kuverto in kuverto vreči v poštni nabiralnik, brez da bi na kuverto napisali naslov prejemnika. Ali je potem čudno, če takim ljudem "Bog mistično molči"?

Glede na to, da je Bog, med drugim, definiran kot Prvo Bitje, kot Tisti, Brez Kogar Se Nič Ne More Zgoditi, je,vsaj kar zadeva definicije, jasno, da Bog vedno deluje.

Če pa nekdo ne sprejema neke definicije ali pa si izmisli svojo, je pa druga stvar ...

"Marcos Tavares – avgusta 2014 so tudi svetovni mediji zabeležili njegovo klečanje ob robu igrišča v Glasgowu, ko je molil, da bi se Maribor v spopadu s slovitim Celticom uvrstil v Ligo prvakov. Molitev je bila uslišana in NK Maribor je smel med elito!"

A da je to bila stvar "uslišane molitve"? Na osnovi česa to tako interpretirate?
OdgovoriIzbriši
Odgovori
Neskončna modrina7. junij 2016 ob 15:31
Bog je vsemogočen, zato lahko mistično molči ali pa konkretno rešuje naše prošnje. Božja logika ni naša logika. Bog na stvari gleda drugače od nas, On je od vekomaj in bo navekomaj. Če prosimo iskreno, za plemenite namene, bo tudi njegov odgovor iskren, čeprav nas bo morda zabolel, ker se stvari niso odvile po naših načrtih in prošnjah. Vseeno je treba zaupati, da je to za nas najboljša rešitev problema, čeprav je ne razumemo. Če Bogu neomajno zaupaš, ima vse svoj smisel.
OdgovoriIzbriši
Odgovori
Katja10. junij 2016 ob 05:57
Ponižno zavedanje. Ne klečeplazenje, temveč dejavno živeti v zavedanju veličine pojavnosti življenja kot forme Boga, je mila naloga nas Zemljanov. In, o kako dragoceni so trenutki tega zavedanja. Takrat ni dvomov o razdvojenosti Njega, ne sebe, ki je On v meni. Takrat preprosto veš, da je vse kar je bilo, je in bo, del nečesa veliko večjega. In vse je na mestu. Vzeti vse to v srce, je pot. Za vsakega edinstvena in hkrati skupna vsem.
OdgovoriIzbriši
Odgovori

Dodaj komentar