Amoris laetitia - novo poglavje starih zdrah?

Jezuit (Jeremy Irons) igra domorodcem na oboo.
Prizor iz filma The Mission (1986).

Jezuite kliče na sodbo zdrave pameti in morale, in če se pred to sodbo ne morejo opravičiti, pomeni, da so krivi in da morajo utihniti. O tem, da se lahko na takšni sodbi izkažeš za krivega, čeprav v resnici nisi, Pascal ne govori ničesar.

Lev Šestov, ruski filozof, l. 1924 v eseju Getsemanska noč – Pascalova filozofija

Povratek „jezuitske zmote“?

„Spoštovani, spoštovane, primite se nečesa trdnega! Brezskrbnih dni za katoliško občestvo je konec. Znašli smo sredi vojne, starodavne vojne. To je vojna ki traja tisočletje in pol, posebej divja pa je zadnjih 400 let. Da, to je vojna med Pelagijem in Avguštinom, med jezuiti in Pascalom, med laksisti in janzenisti, med tistimi, ki bi kakšnemu od ločencev in koruznikov dali sveto obhajilu ter onimi, ki mu ga nikakor ne bi dali. Amoris laetitia je najnovejše poglavje te vojne, gotovo pa ne zadnje.“

Tako - v slogu uvoda v prenos nogometne tekme - bi lahko komentirali dogajanje okrog dveh družinskih sinod in iz njiju izhajajoče apostolske spodbude Amoris laetitia (AL), v kateri papež Frančišek poučuje o zakonski ljubezni in družini. Kajti problem ni od včeraj, temveč, kot opozarja Robert Spaemann, „se pravi problem že mnogo let nahaja v vplivnem toku moralne teologije, ki zagovarja čisto situacijsko etiko. Na ta tok naletimo že med jezuiti v XVII. stoletju“ (prim. Spaemannov intervju za CNA).

Kaj se je zgodilo v XVII. stoletju?

Če sledimo Spaemannovi razlagi, se je prav ozreti v XVII. stoletje. Se s papežem jezuitom ponavlja takratna „jezuitska zmota“ glede moralnih vprašanj? Se ponavlja strasten teološki spopad, ki je takrat na eno stran postavil jezuite (oz. moliniste), na drugo pa nikogar drugega kot Pascala in janzeniste? Pomnimo, Blaise Pascal je pod psevdonimom z zbirko pisem Lettres provinciales (l. 1657) tako ostro, satirično in brezkompromisno udaril po „laksističnih“ jezuitih, da je njegovo pisanje brž obsodil rimski papež, francoski kralj pa ukazal knjige zapleniti in zažgati. Z avreolo ilegalne literature, kakopak, so Pascalova proti-jezuitska pisma bila toliko bolj brana in prevajana.

Toda tudi laksizem je ni odnesel brez obsodbe Rima. Pravzaprav je rimska gorjača v XVII. stol. pridno tolkla pa glavah enih in drugih, po laksistih in po janzenistih, po moralno „popustljivih“ in po moralno „zagamanih“.

Jezuiti v spopadu s protestantizmom

Zgodovinsko izhodišče je protestantizem ter velikanski trud katolištva v XVI. in XVII. stoletju, da bi Evropa ostala pravoverna. Eno izmed ključnih točk spopada je bilo vprašanje milosti in svobodne volje. Medtem ko so protestanti poudarjali „premoč“ milosti (samo Bog rešuje - človek je ničla), so zlasti jezuiti branili vlogo človekovega svobodnega delovanja (Bog rešuje - človek sodeluje) in se pri tem naslanjali na Luisa de Molino, učenjaka iz salamanške šole.

Jezuiti so na človeka gledali optimistično: človek je dober, želi si odrešenja in ima moč, da za svoje odrešenje tudi kaj stori. Samo veseli smo lahko, da so tako razmišljajoči jezuiti prišli tudi v naše dežele in imeli v XVII. stol. zlasti preko jezuitskega kolegija v Gradcu precejšen vpliv na porajajočo se slovensko inteligenco. (Prim. diplomsko delo Damjane Vršič o takratnih jezuitih pri nas.)

Spet in spet: vprašanje milosti in svobodne volje

A kaj se zgodi, če optimistični pogled na človeka potenciramo? Zgodi se Pelagij. Ta britanski menih, Avguštinov sodobnik, je namreč trdil, da je človek tako dober, svoboden in močan, da se more rešiti zgolj z lastnim naporom in lastnimi svobodnimi odločitvami. Po Pelagiju človek ne potrebuje dodatne milosti, da se zveliča. Bog ga je naredil plemenitega in niti izvirni greh ga ni bistveno pokvaril.

Proti pelagijancem je nastopil sv. Avguštin, ki je Pelagija verjetno tudi osebno srečal, in v polemiki z njimi med drugim zapisal:

Po milosti Božji, po Gospodu našem Jezusu Kristusu, je (človeška) narava ozdravljena, ker je bila pokvarjena, ali pa ji je pomagano, ker je sama sebi nezadostna.

Pelagijanstvo je od Cerkve odločno obsojena herezija. Pravoverno anti-pelagijanstvo je še kako navzoče v vsaki slovenski župniji pri otroškem verouku, ko kot šesto od Šestih resnic recitiramo: „Da je milost božja za zveličanje potrebna.“

Moramo pristaviti, da pelagijanstvo danes kljub vsemu kraljuje; namreč kot miselnost o človekovi samozadostnosti v okviru ateističnega humanizma ter splošnega sekularizma.

Kako pridemo do laksizma?

Kaj se še zgodi, če optimistični pogled na človeka potenciramo? Zgodi se moralni laksizem (iz lat. laxus: širok, počasen, sproščen, popustljiv,...). Človek je dober in hoče dobro, zlo v njem je šibko. Četudi ima nekaj grehov, je še vedno usmerjen v dobro. Razumeti ga je treba, videti pogoje, v katerih živi (situacija), upoštevati olajševalne okoliščine in šele potem podati sodbo (situacijska etika). Kmalu smo na tem, da rečemo: „Kaj zato, če ima ljubico in po malem krade v svojem podjetju, v bistvu je še vedno dober človek, a ne?“

Ko v XVII. stol. janzenisti in Pascal jezuitom očitajo laksizem in kazuistiko, jim očitajo nič manj kot odpravo jasnega in zavezujočega moralnega zakona.

Zanimiva in aktualna pri tem je že pred 400 leti izrečena kritika laksizma, češ da se z moralno ohlapnostjo poskuša privabiti čim večje množice in jih zadržati v naročju Cerkve.

Je AL kripto-pelagijanska in laksistična, torej heretična?

Današnji duhovniki in pastoralni delavci se v stikih s sodobno družino s tovrstnimi dilemami srečujemo vsak dan. Ves čas tehtamo med resnostjo načel in razumevanjem situacije. Kako s koruzniki? Krstiti njihove otroke ali ne? Kako s polovičarskimi verniki? Jih spustiti k zakramentom ali ne? Zakaj versko polovičarskega otroka spustimo k zakramentom (npr. divjega in praktično neverujočega pubertetnika k birmi), versko polovičarskega odraslega (npr. koruznika ali ločenca k spovedi in obhajilu, čeprav veruje in si morda zakramenta želi) pa ne?

Nas Amoris laetitia rešuje teh dilem? Ne. Amoris laetitia popušča ali celo razveljavlja starodavne in po svoje slavne moralne zakone kot je ta, da pred poroko ne sme biti spolnih odnosov? Ne. Pravi, da lahko vsak, ki v srcu dobro misli in si obhajila želi, tudi kar pristopi k obhajilu? Ne. 

Skratka, četudi Robert Spaemann in podobni - morda zaradi čustvene navezanosti na prejšnja dva evropska papeža; morda zaradi stoletnega proti-jezuitskega refleksa - trdijo, da je Amoris laetitia na meji laksistične herezije daljnega pelagijanskega porekla, če ne že čez, pri pozornem in celostnem branju tega ni mogoče reči.

Povabilo k branju AL

Toda kako potem razumeti Frančiškovo poudarjanje „olajševalnih okoliščin“ (AL 301-303) in si razlagati naslednjo trditev zapisano v členu 301?

Ni mogoče reči, da vsi, ki živijo v kakšni t. i. „neregularni“ situaciji, živijo v stanju smrtnega greha in brez posvečujoče milosti.

Razumemo, da ima Bog rad vsakega človeka. Tudi „neregularca“. Toda ali ni papeževa trditev nekoliko vijugasta in dvoumna? Bo zdaj tudi koruzništvo - na Slovenskem najbolj pogosta „neregularna situacija“ - pod dežnikom posvečujoče milosti? Bo za katoličana vseeno, če si ali nisi poročen, smrtnega greha itak še ni obzorju? ... 

Ni kaj, Amoris laetitia vseeno ni povsem enoznačna in lahkotna. Apostolsko spodbudo bo res treba brati in premišljevati.

Kot laksizem je problem tudi janzenizem

Ideal je na sredi: razumeti konkretnega človeka, vendar ne popuščati v dogmi in moralnih zakonih. Na tej liniji vztraja Amoris laetitia.

Povratek laksizma skozi glavni vhod? Nikakor. Če smo malo hudobni, lahko rečemo, da, tako kot nekdo poskuša povezovati Frančiškovo Amoris letitia s heretičnim laksizmom izpred 400 let, enako lahko nekdo drug nasprotovanje Frančiškovi Amoris letitia povezuje s heretičnim janzenizmom izpred 400 let.

Pozor! Bil sem priča, ko je veliki Anton Trstenjak konec osemdesetih na vprašanje, kaj je prvi problem slovenskega katolištva, izstrelil: „Janzenizem.“