------------
 |
| Jumbo plakat za Slovenski pastoralni dan, ki smo ga 10.5.2008 obhajali na celjskem stadionu. |
AMORIS LAETITIA
papež Frančišek
I. V LUČI SVETEGA PISMA
- Družina namreč ni nekaj tujega samemu božjemu bistvu. (11)
- Otroci niso v lasti družine, temveč imajo pred seboj svojo življenjsko pot. (18)
- Na obzorju ljubezni, ki je bistvena v krščanski izkušnji poročenega stanu in družine, izstopa še ena krepost, v času hitrih in površnih odnosov nekoliko prezrta: nežnost. (28)
II. STANJE DRUŽIN IN IZZIVI
- Poklicani smo, da oblikujemo moralno vest ljudi, nismo pa poklicani, da jo nadomestimo. (37)
- Poudarjam, da je pozornost tako do migrantov kot do hendikepiranih oseb znamenje Duha. (47)
- Čeprav je legitimno in prav, da zavračamo stare oblike „tradicionalne“ družine, za katero je bila značilna avtoritarnost pa tudi nasilje, nas to ne sme pripeljati do omalovaževanja zakonske zveze, pač pa do odkritja njenega resničnega namena in do njene prenove. (53)
- Naslednji izziv prihaja s strani različnih oblik ideologije, ki ji na splošno pravimo „teorija spola“. Slednja zanika naravno razliko in naravno vzajemnost med moškim in žensko. (56)
III. GLEJMO JEZUSA: POKLICANOST DRUŽINE
- Evangelij družine je prisoten v vsej zgodovini sveta: od stvaritve človeka po božji podobi in sličnosti do dopolnitve skrivnosti zaveze v Kristusu ob koncu časov na Jagnjetovi gostiji. (63)
- Odrešenje po Jezusu Kristusu je povzelo naravni red na način, da med krščenimi ni mogoče veljavno skleniti zakonske zveze, ki ni obenem zakrament. (75)
- Družina brani življenje v vseh njenih fazah, tudi v fazi zatona. Zato tiste, ki delajo v zdravstvenih ustanovah, spomnimo, da imajo moralno obvezo ugovora vesti. (83)
IV. LJUBEZEN V ZAKONSKI ZVEZI
- Družina, v kateri kraljuje temeljno in ljubeče zaupanje ter v kateri kljub vsemu vedno znova zaupamo, je podlaga za vznik resnične identitete njenih članov. (115)
- V potrošniški družbi občutek za lepo obuboža, s tem pa ugaša tudi veselje. (127)
- Nekatere fantazije o idilični in popolni ljubezni niso dobre, saj nas ne stimulirajo k rasti. (135)
- Ljubezen, v kateri ni nobenega užitka in strasti, je nezadostna, da bi simbolizirala združitev človeškega srca z Bogom. (142)
- Spolnost ni pripomoček za užitek in zabavo, temveč je medosebni jezik, v katerem je drugi vzet zares v njegovem svetem in nedotakljivem dostojanstvu. (151)
- Sv. Janez Pavel II. nas je zelo tenkočutno opozoril, da sta moški in ženska „ogrožena zaradi nenasitnosti“. Se pravi, ko sta poklicana k vse močnejši združitvi, je nevarno, da se zbrišejo tiste neobhodne razlike in tista distanca, ki je med njima. (155)
V. LJUBEZEN, KI POSTANE PLODNA
- To je lepota biti ljubljen vnaprej. Otroci so ljubljeni, preden pridejo. Slednje odraža prvenstvo Božje ljubezni, ki ima prva pobudo. (166)
- Cenim feminizem, če ta ne teži k enoličnosti in k zanikanju materinstva. (175)
- Civilizacija, v kateri ni mesta za stare ljudi, nosi v sebi virus smrti. (193)
VI. NEKATERE PASTORALNE PERSPEKTIVE
- Posvečenim osebam rado primanjkuje primerne poučenosti glede zapletenih problemov sodobnih družin. V zvezi s tem je lahko koristna izkušnja poročenih duhovnikov, ki prihaja iz stare vzhodne tradicije. (202)
- Na žalost se mnogi poročijo, ne da bi se poznali. (210)
- Smisel poročne privolitve pokaže, da se svoboda in zvestoba ne izključujeta, temveč se medsebojno podpirata, tako v medosebnih kot v družbenih odnosih. (214)
- Pomislimo na škodo, ki jo, v civilizaciji globalne komunikacije, povzroči inflacija neizpolnjenih obljub. (214)
- Družina, ki skupaj moli, tudi skupaj ostane. (227)
- Naj bo še tako očitno, da je vsa krivda na strani drugega, zakonske krize nikoli ni mogoče premagati misleč, da se mora spremeniti le drugi. (240)
VII. KREPITI VZGOJO OTROK
- Tukaj velja načelo „čas je več vreden kot prostor“. To pomeni, da moramo bolj spodbujati procese kot obvladovati prostore. (261)
- Otrok, ki ga kaznujemo z ljubeznijo, zazna, da je nekdo, in opazi, da starši priznavajo njegov potencial. (269)
- Pogosto se spolna vzgoja skrči na povabilo k „pazljivosti“ in k „varnemu seksu“. Tovrstni izrazi sporočajo negativno naravnanost do naravnega namena spolnosti, ki je rojevanje novega življenja. Kakor da bi morebitni otrok bil sovražnik, pred katerim se je treba braniti. Na ta način gojimo narcisoidno agresivnost namesto sprejemanja. (283)
VIII. SPREMLJATI, RAZLOČEVATI IN VKLJUČEVATI ŠIBKOST
- Izbira civilne poroke ali, v drugih primerih, zgolj skupnega življenja, često ni motivirana s predsodki ali z odporom do zakramentalne zveze, temveč izhaja iz kulturnih in praktičnih situacij. (294)
- Ni mogoče reči, da vsi, ki živijo v kakšnem „neregularnem“ stanju, živijo v stanju smrtnega greha in brez posvečujoče milosti. (301)
- Razumeti izredne situacije nikoli ne pomeni skriti luči polnega ideala. (307)
- Razumem tiste, ki hočejo bolj strogo pastoralo, v kateri ni mesta za zmešnjavo. Vendar iskreno verjamem, da Jezus Kristus hoče tako Cerkev, ki bo pozorna na dobrine, ki jih Duh razliva v okolju človeške šibkosti. (308)
XI. ZAKONSKA IN DRUŽINSKA DUHOVNOST
- Zakonca sprejmeta izziv in željo, da bi se skupaj postarala in opešala ter na ta način bila ogledalo Božje zvestobe. (319)
- Kajti kdor se ni odločil, da bo nekoga ljubil za vedno, je težko, da ga bo zares ljubil en sam dan. (319)
- Potrebno je, da duhovna pot vsakemu – kot je dobro dejal Dietrich Bonhoeffer – pomaga, da se „raz-očara“ nad drugim, v smislu, da neha pričakovati od druge osebe nekaj, kar je lastno le Božji ljubezni. (320)
- Vse družinsko življenje je usmiljena „pastoralna dejavnost“. Vsak pozorno riše in piše v življenju drugega. (322)
Dogaja torej, hvala. Upam, da nisem nadležen tukaj. Oče mi je pripovedoval, kako mu je mladostni prijatelj povedal o neizmerni sreči, ki jo je doživel, ko do prišli Nemci in 'razhajkali' katoliški internat ter šolo in jih poslali domov. O tem pripovedujejo starejši ljudje vsega sveta in mnogi naši starejši izseljenci: kako zelo je bilo hladno in jedko v teh šolah in domovih! Nobene starševske nežnosti niti za odtenek. Iz tega konteksta, kot odziv, lahko razumemo, da je komunizem rojen ravno na krščanskih tleh in da politična levica nenehno govori le o ljubezni do tujcev, otrok in prizadetih. Lahko jih je razumeti, četudi to zlorabljajo za svoje cilje. Posledično so se cerkve začele prazniti, Cerkev pa se je spet spomnila svojega poslanstva, ki je Božja ljubezen. In zdaj za povprečna ušesa govori zelo podobno kot levi revolucionarji, zato so verniki zmedeni in celo papeža Frančiška enačijo z nekakšnim socialistom krščanstva ali kaj. Volijo pa, pri nas, leve vlade, ki mučijo Cerkev. Zmeda.
OdgovoriIzbrišiNazaj prihaja torej druga plat istega kovanca. Ta celoten kovanec pa ni od Evangelija, kjer se vse začenja z lastnim spreobrnjenjem. To je prva točka papeževega poslanstva, ki pa ga nekateri pred- ali pol-ojdipalni duhovniki in drugi seveda ne morejo razumeti. In zdaj govorimo le še o brezmejni ljubezni brez ene same po riti, brez enega samega ukora, brez enic v šoli, govorimo o usmiljenju do vseh, ki se nikoli niso spovedali hudega greha, ampak prihajajo celo delat greh, morda celo v družino, cerkev. Usmilimo se jih, povabimo jih v kuhinjo, in ko nas dobro pretepejo in se napijejo krvi, se bodo morda spreobrnili - če se pošalim. A na tak način se cerkve ne bodo ponovno napolnile, razen morda le priložnostnih iskalcev zastonjskega ugodja. Zato je nadaljnja duhovna rast današnje Cerkve nujna. Ločiti je potrebno namreč med religijo, ki skupaj z ekonomskim napredkom večini še vedno služi kot svetno zadovoljevanje (pisano je bilo o šunka-kristjanih), ter evangelijsko enostjo v Božji ljubezni. Religija mora voditi k temu drugemu, kako, pa je znano že 2000 let. Vse, kar bo novega, ne bo pa slonelo na Besedi, bo le novo izumetličenje brez vsakega rezultata za duše. Nekoč hladna vele-nadoblast, zdaj pa vikanje brezpogojne ljubezni, ki v praksi ne deluje (tudi brezbožnim ne), ni tisto, kar nam papež podaja med vrsticami: STALNOST. Ki je večnost, ta pa je Gospod. Razlage poslanice naj torej ne vsebujejo le čačkastega ovojnega papirja ter naj ne izbirajo le rozin, bi človek rekel. To bi bilo le nadaljevanje starih napak. Resnica je nekaj dosti globljega.