Aleppo: čudež med razbitinami (prevod)

Z vstopom v leto 2016 se je v sirskem Aleppu začelo intenzivno bojno delovanje vladnih sil in ruskega letalstva proti upornikom. V mestu je aktivna Jezuitska služba za begunce (JRS - Jesuit Refugee Service), kakor tudi jezuitski pater Sami Hallak. Pater Sami piše dnevnik, del katerega je pred kratkim v več jezikih objavil portal AsianNews (link do španskega prevoda, ki sem se ga poslužil). V dnevniku opisuje predvsem težave z vodo in poudari, kako neustavljivo je upanje in kako neomajna je vera sirskih kristjanov sredi te peklenske preizkušnje.

Branko Cestnik

------------

Aleppo danes (newsweek.com)

Iz „Kriznega dnevnika“
p. Sami Hallak SJ


22. januar 2016
Ljudje so zelo obupani. V mestu ni vode in slišati je, da je vodovod prekinjen ter da bo tako dolgo ostalo. Daesh oz. miličniki Islamske države, ki nadzirajo zajetje, v katerem je dovolj vode za mesto Aleppo, so prekinili dovod iz razlogov, ki jih trenutno ne poznamo. Za obupane ljudi je to razlog več, da zapustijo mesto in odidejo v smeri Zahoda.

Znano je, da vse več družin odhaja v Kanado. V našem jezuitskem centru imamo veliko cisterno vode s kapaciteto 22.000 litrov. Obenem smo priča veliki potrošnji. Če štejemo člane Jezuitske službe za begunce, je število ljudi, ki delajo v naši hiši (pisarne so v drugem nadstropju) več kot 20. Vodne rezerve zadostujejo za 12 dni. Enako kot ostali, sem tudi jaz zaskrbljen.

27. januar 2016
Intenzivna bombardiranja se nadaljujejo! Tokrat so bombe padle pred cerkvijo sv. Mihaela. Bilo je ob enajstih dopoldan. Eno okno je uničeno, dvoje ali troje steklenih panelov je razbito v male koščke. Trušč je bil strašen.

Vode še vedno primanjkuje. Obup ljudi je tolikšen, da sem pri nedeljski maši bil prisiljen reči, da bo voda v naslednjem tednu nazaj. Trditev polna vere in upanja. Dobro je učinkovala na ljudi, zlasti ker je nekdo drug trdil – podobno kot jaz, brez kakršnegakoli dokaza – da vode dolgo, dolgo ne bo.

Že več mesecev opogumljam ljudi, naj ohranjajo pozitivno gledanje in naj gojijo take misli, ki bodo vir tolažbe. To je edini način, da preživimo. Od včeraj se pojavljajo glasovi, da bo voda v nedeljo nazaj … Inshallah!

Vsak dan odnesem 50 litrov vode v šolski kompleks, da bi jo študentje porabili za tople napitke (čaj in kava). Nepitne vode imamo dovolj zahvaljujoč se bližnjemu studencu. Problem je, da se vsake toliko časa pojavi kdo, ki nas poskuša prevarati s prodajo kakšne vode, ki bi lahko prihajala iz zelo kontaminiranega območja.

Pred tremi dnevi se je začela velika bitka za Aleppo. Vladna vojska napada in grmenje orožja se sliši vso noč vse do jutranjih ur. Budilke ne nastavljamo, saj spimo samo v trenutkih od ene do druge eksplozije.

V zameno eksplozivni izstrelki padajo na četrti, ki jih nadzira vlada. Ena bomba je padla blizu frančiškanske cerkve (cerkev sv. Bonaventure, bolj znana kot Ram Church). Uničen je bil velik kip Device Marije. Ljudje to razumejo kot slabo znamenje.

Moja družina živi nasproti neke cerkve. Nisem v skrbeh, saj so tri sobe v tej stavbi že bile uničene zaradi eksplozij izpred sedmih mesecev. Celi sta ostali samo dve stanovanji. Eno ima od eksplozije uničena vrata. Sosedu sem dejal, naj odide, saj je njegova hiša povsem porušena. Moral bo razdeliti ali prodati tisto malo stvari, ki so ostale, saj se v prihodnje lahko zgodi marsikaj.

Kar se mene tiče, rad ponavljam: „Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost.“ Mistična izkušnja vojne.

14. februar 2016
V sirskih šolah smo se učili, da je nafta črno zlato, bombaž pa belo zlato. Danes odkrivamo, da je voda brezbarvno zlato. Kakor zaradi zlata nastane zlata mrzlica, tako se zdaj lahko reče o vodi, ki je v mestu že več kot mesec dni primanjkuje. Ljudje so prisiljeni, da jo kupujejo za velike vsote. K temu prištejmo še strošek elektrike, ki mnoge prisili, da vso noč ostanejo v temi, saj ne zdržijo obeh stroškov hkrati - vode in elektrike – in se zato odločijo za tisto, kar je bolj potrebno.

Razen pitne vode, ki je lahko uporabljena samo enkrat, je vsa druga voda uporabljena dvakrat ali trikrat. Ko se kdo kopa, vso toplo voda da v eno vedro. Nato od umivanja porabljeno vodo zbere v en lonec. Vsaka kapljica vode, ki spolzi s telesa, je skrbno zbrana in kasneje porabljena za čiščenje. Ko vodo uporabljamo za pralni stroj, so v njej čistila in drugi dodatki, zato jo zberemo in uporabimo za čiščenje hiše. Ko z njo očistimo stanovanje, jo uporabimo za sanitarije, kar je že tretja raba iste vode. Na ta način lahko istočasno prihranimo tako pri vodi kot pri detergentih, saj je cena obojega visoka. Zdaj kupujemo stvari, na katere prej nismo polagali pozornosti.

Naša dvajset tisoč litrska cisterna za vodo je skoraj prazna … Tri dni smo iskali nove vire, da bi jo napolnili, vendar je treba čakati, da prideš na vrsto. Čakalna lista – kot si lahko predstavljamo – je dolga. Preko povezav z drugimi organizacijami je pater Ghassan včeraj uspel pridobiti cisterno s 15.000 litri vode. Ogromna količina je to. Za mesec dni bo dovolj, inshallah ... Medtem se sliši, da bo voda spet prišla čez mesec dni.

Anekdota: danes je Valentinovo. Slogan: „Ljubim te, čeprav smrdiš“. Najbolj priljubljeno darilo je pločevinka roza barve … polna vode.

15. februar 2016
Črn dan: borbe so hude, enako povračilni udari. Bombe padajo povsod, vendar se najprej zdi, da kristjani niso pomembna tarča, saj eksplozivna sredstva na njihova območja ne padajo. Zato so žrtve zanje številke. Ko so bombe začele padati na krščanske četrti, so številke hitro dobile podobo oseb.

Zadnjič so umrli trije, včeraj jih je umrlo šest. Strah je stopil med krščanske prebivalce. To so tisti, ki so ostali v mestu, ker niso imeli sredstev, da bi odpotovali. Prvič se je zgodilo, da je neka privatna televizija blizu režimu predvajala podobe krščanskih žena, ki so na predsednika Asada naslavljale svoje pritoževanje, saj imajo dovolj trpljenja in hočejo, da pride do rešitve. Običajno mediji blizu režimu in uradna poročila predvajajo meščane Aleppa, ki pravijo, da sprejemajo težave in ponižanja v imenu odpora ter da so oborožene skupine teroristov sovražniki naroda.

Poznam nekatere od teh oseb. Pritožujejo se nad razmerami, toda da bi se le prikazali na televiziji, rečejo, kar želijo šefi medija. Takšna je čarna moč malega ekrana.

18. februar 2016
Vode še primanjkuje. Krožijo govorice, da bo voda spet na razpolago čez dva ali tri dni. Poročila pravijo, da je voda v vodnjakih v centru mesta na minimumu in da je razglašen alarm. Potreba je velika.

Dva milijona ljudi imata skrajno potrebo po vodi. Povsod po mestnih kotih in arterijah videvamo tovornjake, ki noč in dan vozijo vodo. Cena litra nepitne vode je 1,5 ali 2 sirski liri. Cena pitne vode pa je 125 lir po steklenici (in lahko pride do 600 lir za tistega, ki jih hoče pridobiti kak ducat).

Kljub vsemu kristjani vedno najdejo znamenja upanja. Prejšnjo nedeljo sem govoril z nekim vodovodarjem. Vprašal me je, če sem videl čudež Marijine podobe, ki so jo uničile bombe. „Čudež?“ sem vprašal. „Kip je vendar uničen!“ „Že,“ je odgovoril, „ toda obličje Device in skoraj ves prednji del kipa so ostali nedotaknjeni. Njene v molitev sklenjene roke so le malenkost poškodovane. To vse pove! Pater, to je čudež!“

Odgovoril sem mu: „Tvoja vera je čudež. Kip je padel in se razbil na koščke, tebi pa uspe med razbitinami ugledati znamenje, da je Gospod še vedno tu - z nami.“

Ta mož me je spomnil na rimskega stotnika, ki je stal pred umirajočim Jezusom in vzkliknil: „Resnično, ta je bil Božji Sin!“ Vodovodar ni edini. Mnogi so pozabili, da je kip padel in se spominjajo samo tistega dela kipa, ki je ostal „čudežno“ nedotaknjen, četudi gre samo za tretjino izvirne skulpture.